Tiskane izdaje
Ko 29-letna Mateja Mohorič in štiri leta starejši Jure Olovec na eni strani na kup dajeta, na drugi odvzemata, jima ostane 400 evrov na mesec. Za tri otroke, zase, za uborno življenje. Pa za dolgove. Sredi Ljubljane.
Sredi mestnega vrvenja, sredi življenja, izučena kuharica Mateja in mizar Jure, brezposelna, bijeta bitko z dnevi, tudi če sama poražena, lačna, otroci niso. Matej hodi v četrti razred, Mateja ga ima iz prejšnjega zakona, Kristina bo šla septembra v prvega. Nik, »dobila sva ga povsem nenačrtovano«, je dopolnil devet mesecev. Na Celovški, v petem nadstropju, so od prejšnjega avgusta, na 60 kvadratnih metrih.
Tulipan, črn
Mateja in Jure imata preteklost. Spoznala sta se na koncertu Big foot mama v Križankah pred sedmimi leti, ob katerem komadu, se spomnita? Borut: »Mislim, da je bil Črni tulipan, kaj več pa ne povem ...«
Matej se je rodil v grdi zvezi, Mateja pove, kako sta se »tri mesece po njegovem rojstvu zaradi nasilja s sinkom odselila od očeta, ki je in ga ni, je samo na papirju, k mojim staršem«. Nikdar več se niso videli. Mateja je imela do 16. leta dokaj običajno otroštvo, na Bizeljskem, »dokler ni oče umrl, in ko je mama spoznala drugega, sem bila jaz pozabljena«. Čeravno sta jo z Matejčkom mati in njen partner v stiski začasno vzela pod streho.
Jure? V njegovi družini je bil »alkohol, pretepi, starši so ločeni, slišim se le z bratom. Oče me je pri trinajstih vrgel iz bajte, dve leti sem bil na cesti.« Nato rejništvo, zavod v Smledniku, Logatec, prevzgoja v Radečah. Bil je prestopnik.
Potem ko je vzklil črni tulipan, sta najprej živela ločeno, ona pri starših, on v najemu, nato je na razpisu mestne občine Mateja dobila 36 neprofitnih kvadratov na Frankopanski. Večstanovajska hiša. In rodila se jima je hčerka.
Slabe razmere, vlaga, »mala Kristina je dobila sklepni poliartritis, en mesec je bila v bolnici, sklepi so jo boleli, na najrahlejši dotik je vpila od bolečine. Matej ima alergijo, na cvetni prah, mušice, živalsko dlako.« Zdravila jemlje. Nik je zdrav.
Prekleto, preteklo
Od lanskega avgusta so na Celovški: »Zdaj je stanovanje v redu.« Ja, na prvi pogled ne manjka nič, ob podrobnejšem tu, tam, skoraj povsod zazeva prazninica. Saj imajo televizor, pa ne ploščatega, pa rabljen računalnik, starši z Nikom v eni sobi, Matej in Kristina v svoji.
»Jaz pa že znam pisati,« vskoči Kristina, ves čas komentira, okrašuje moj zvezek, se ponuja za odgovore na vprašanja, ki naj ji jih postavim. Ona piše, kot pravi mami, »v kristinščini«, jaz po nareku: »Za najemnino plačava 40 evrov, razliko do 160 občina, upravniku 200 evrov, elektrika naju stane približno 40, plin 30, 35 evrov, vrtec 30 evrov.« To je ena stran. Na drugi so otroški dodatki, socialna pomoč, starševski dodatek. Razlika, za preživetje, 400 evrov. Na katere se v hipu obesi 90 evrov dolga za elektriko, pa ...
Sedanjost je v primežu preteklosti, Jure plačuje za prekrške, prometne, Mateja je v prejšnji zvezi vzela kredit, »za nič, za njegove neumnosti«. Šla je v osebni stečaj, »dve leti in pol ne smem biti nikomur nič dolžna, ne smem dobiti izvršbe«. Če se vmes zaposli, bo šel del plače v to maso. »Kristinin vrtec plačujeva za nazaj, če ga ne poplačava,« so ji menda rekli, »Nika jeseni ne bodo sprejeli.«
Jure ni bil nikdar redno zaposlen, vedno pogodbeno, po nekaj mesecev, poleti pričakuje sezonsko delo kot kuhar, v kuhinji je delala tudi Mateja, pa v trgovini: »Ko je ta mala zbolela, so me dali stran.« Je bila preveč na bolniški.
Nič, čisto nič!
Za preživetje torej ostane? Najprej se zasmeje Jure, jasno, ne prešerno, potem v en glas oba: »Nič!« Ko dobita položnice, razmišljata, kaj plačati, da ne bo za male zmanjkalo, Mateja ves čas piše prošnje za plačilo z odlogom, ko je plačano za nazaj, pa pride mesec naokoli in spet ni za sproti. Neodvozljivo. Za Mateja odštejeta 20 evrov na mesec, dvakrat na teden trenira judo, za tekmovanja, ki si jih tako želi, zmanjka. Sestrici gre 45 evrov za plesne vaje.
»Vse, kar imava, je rabljeno. Mateja hodi po opravkih, išče izhode iz bede, »si rihtam zobe, bom laže službo dobila, Jure ta malega pazi. Na Rdeči križ grem na pet tednov, na Karitas po pomoč enako, na zvezo prijateljev na dva meseca.« Po osnovna živila, pa če je kaj oblačil. Večinoma za otroke. In kaj je nebogatemu prehransko zlato? »Testenine.«
Tudi Jure išče, kje bi se lahko zaposlil, pa, v nasprotju z nekoč, kot pravi, na prošnje, prijave niti (negativno) več ne odgovarjajo. Kupujeta najcenejšo hrano, tik pred rokom pokvarljivosti, obračata vsak cent, »za kruh, mleko, otroci ne smejo biti lačni«. Onadva sta. Neredko. Pa za pleničke, za kreme proti revmi.
O tem, kako jim je, se pogovarjajo, »Matej me je za božič razumel, da preprosto nimamo denarja za darila«. Kako zdržita, ju psihično načenja? »Pride do prepira, kje pa ne,« na podvprašanje pa: »Ja, imava se rada!« In ne obupujeta. Lek je: »Saj bo!«
Dela, ne miloščine
Ne želita si Mateja in Jure miloščine, želita si zaposlitve in zaslužka, s katerim bi lahko živeli. Bistveno je, »da bi z vsemi položnicami prišli na ničlo«. In kje je tista rešilna meja? Jure: »Tisoč evrov.« Tisoč evrov, da bosta s približno 400 evri preživela pet ust. Pa predvsem dolgove poplačala.
Matej, kaj pogreša? Na samem od mamice izvem, da četrtošolec skriva čustva, žalost. Oče doda, da je v prvih razredih velikokrat z modricami prihajal domov, pretepen, izobčenec, saj si ne bo, revše, upal doma povedati. »Odrinjen je bil, zdaj je malo bolje.« Morda zato, podzavestno ali zavestno, judo? Oče: »Učim ga, naj se ne ozira na žalitve, naj se v njem ne nabira srd, ker ko bo počilo ...« Bo preveč. Ja, ima manj potrebščin kot sošolci, včasih pojamra, meni izstreli, da mu ne manjka nič. »Ima subvencionirano malico in kosilo.«
Junija bo morda šel v Čateške toplice, »polovico denarja bo šlo iz šolskega sklada, polovico iz Botrstva, pa malo bom morala dodati, če bo le šlo«. Če bosta starša zmogla plačati, bo Kristina šla ... »Jaz bom šla pa na kmetijo, za tri dni,« dvome sesuje še ne šestletna živahnica.
Ki si želi pisalne mize, enako, še bolj Matej, pa kolo, da ji ne bi bilo treba peš v vrtec in šolo hoditi, »jo še velikokrat nogice bolijo, sklepi otečejo«. Pa Hello Kitty za v šolo. Jo že imaš? »Imam, ja. V trgovini!«
Pa kakšno omaro bi potrebovali, pa novejši hladilnik. Ki bi bil poln. Bolj kot zdajšnji.
Celo slabše
Osnovo imajo, Jure celo: »Vem, da gre veliko ljudem še precej slabše kot nam. Nekako poskušam imeti svojo družino.« Za zdaj gre po robu. Nimajo avta, »v Domžalah bi lahko delal, pa mi ni zneslo«, Otroka bi domov povabila vrstnike, pa je oče rekel, da dokler ne bo približno urejeno, raje ne. Prijatelji? Mateja: »Matej ima v šoli enega, dva, s katerima se razume, prijateljev kot prijateljev pa ne.« Tudi Jure, pravi, je svoje izbrisal. Kar razumljivo.
Je luksuz nekaj čokoladic po 15 centov, ki jih mami kupi »na dva, tri mesece«, je luksuz Matejev judo, so luksuz dekličine sanje o puščici Hello Kitty? Je sreča, da bo Jure delal v poletnih mesecih?
Na čigav rovaš, koga krivita za vsakdan, ki ga tolčeta? Mateja: »Krivim sebe!« Morda, se vpraša oče, »sva šla prezgodaj skupaj živet kot par, a Kristina me je spravila na realna tla«. Na tla, kjer je precej žalostno, kjer resda nikakor ni obilja, a ni niti nasilja, ni alkohola. Je le iskanje, ne še lovljenje žarkov. Za otroke, če jih že za vse ni.
Je tisoč evrov malo ali veliko? Stvari, vesele ali tegobne, so relativne. Malo izraziteje umeščene v proporce, znotraj katerih jih lahko primerjamo in razumemo, so postale, ko sem deset minut po odhodu iz bloka ugotovil, da sem za parkirnino plačal toliko, kot bi Mateja odštela za deset čokoladic. Ker se mi ni ljubilo avta stlačiti na neplačljivo mesto. In ko sem tri četrt ure zatem za jestvine in tekočine, ki kvarijo mlade zobe in morda celo pogled na svet, odštel skoraj toliko kot kdo za subvencionirano najemnino, pa doma polne vreče še opazili nis(m)o. Prazno bi gotovo.
