Matjaž Javšnik: Videz nenevarnosti je konkurenčna prednost

Da po potrebi obvlada tudi knjižno izgovarjavo, je igralec Matjaž Javšnik dokazal že večkrat, a zdi se, da ga to niti ne zanima. Rad ohranja videz preprostega človeka, ki ne ovinkari. Kot denimo pri najnovejšem podvigu – monokomediji Striptiz v produkciji Špas teatra, v kateri se spotika ob vedno aktualno temo, slovenski nacionalni karakter. Ta seveda vključuje našo ljubezen do bleščeče pločevine v garaži, slabo javno upravo, pregovorno zavist in nagnjenje k analiziranju političnega dogajanja.

Pravi, da ne mara zlaganega ljubljanskega prestiža, za mesto pogovora pa vseeno izbere monden lokal v nakupovalnem središču, ki se ponaša z bogato izbiro koktajlov in prestižnega alkohola. »Da ni treba predaleč stran od obvoznice,« predlog pojasni zavedni Štajerec, ki se je pred leti preselil na Dolenjsko. Čeprav se s prestolnico nikoli ni najbolje razumel, ga svet šovbiznisa vseeno večkrat prisili, da jo obišče. Domače Pohorje je kljub vsemu predaleč, sploh odkar ima ženo in dva majhna otroka. »Življenje ob Krki je dovolj blizu Ljubljane, hkrati pa ostajam neodvisen in daleč stran od nje,« pojasnjuje svoje migracije, medtem ko srka nesladkan espresso.

Kakor sem vas razumela po telefonu, ste neprestano na poti.

Ravno sem prišel iz Prage, kjer sem snemal reklamo, zdaj grem s familijo v toplice, vmes pa še v Umag. Potem imam štiri ali pet predstav, sledi snemanje filma v Pragi.

O čem govori?

Gre za dramo o dveh prijateljih v modernem izgubljenem svetu. Igram napol realiziranega umetnika. Film snema tamkajšnji študent, ki je obiskoval delavnice, na katerih sem tudi predaval.

Ste se slovenskim filmom odrekli? V zadnjem ste bili leta 2004.

Ne vem, kdo se me tu pri nas boji. Je pa res, da nisem takšen, da bi visel po lokalih, kjer se zadržujejo naši režiserji, in tam čakal na priložnost.

Pravite, da se do filmske vloge v Sloveniji pride na tak način? Z gostilniškim lobiranjem?

Itak. Pri nas je tako: če nisi ritoliznik, nisi pri koritu. Sem se pa tudi vrgel pod giljotino, ko sem se odselil iz Ljubljane, »talilnega lonca«, kjer se vse dogaja.

Ljubljana vam na splošno ni preveč simpatična.

Ne, nisva si najbolj blizu, itak pa je premajhna in tukaj je preveč rivalstva. Občutek imam, da ljudje niso veseli drug za drugega. Tu je nekak­šna čudna brozga oziroma močvirje, ki mi karakterno ne ustreza. Sicer imam zelo rad Ljubljanski grad, Mos­tec, tržnico. Ti živahni kraji so mi ljubi. Ne sedejo pa mi vse te inštitucije in zlagani prestiž.

Pa tudi občinstvo je tu po vašem menda drugačno.

Razvajeni so. Ponudbe je veliko in za ljudi, ki pridejo na neki dogodek, veš, da so ga izbrali med osemdesetimi. Potem pa pridejo na vsako predstavo malo naveličani. Drugje so hvaležni, da se kaj dogaja, prihajajo polni pričakovanja.

V vaši novi monokomediji Striptiz, s katero se odpravljate tudi po Sloveniji, se pravi po krajih, kjer vas bodo pozdravili polni pričakovanja, se ukvarjate s slovenstvom. Na odru ste oblečeni v narodno nošo, spremlja pa vas čisto prava kokoš. Vsakič?

Seveda, Tonka je moja redna sprem­ljevalka, smo jo dovolj dolgo dresirali (smeh). Ne, resno, ona simbolizira Slovenijo. Če bi bil petelin, bi bil Tone, saj Slovenija trenutno tone.

Je za sodobnega Slovenca striptiz, razgaljanje, lahko kaj bolj neposreden kot takrat, ko si obleče narodno nošo, ki se je v resnici malo sramujemo in jo v zavesti nosimo kot simbol kmečkih korenin?

Ja, a morate vedeti: tisti, ki se ukvarjajo s folkloro ali narodnozabavno glasbo, to jemljejo blazno resno. Komaj so mi dovolili, da jo lahko oblečem. Še škornjev mi niso hoteli posoditi za fotografiranje, dokler nisem obljubil, da se ne bom norčeval iz njih. Pa se ne, nosim jo s spoštovanjem, zdi se mi lepa in dostojanstvena, sploh ta klasična gorenjska. Na oder tako pridem kot zaveden Slovenec. Želim podirati stereotipe in ljudi sprovocirati, da pogledajo stvari iz drugega zornega kota.

V zadnjih letih je bilo kar nekaj predstav s »slovensko« tematiko. Zakaj imamo to tako radi?

Jaz imam to na sporedu že dolgo, zdaj pa sem vse skupaj še dopolnil, ker se mi zdi čas primeren. Moja besedila temeljijo na lokalnih zgodbah, ki so vedno univerzalne. Povsod vpletem človeške odnose, kot so ljubezen, veselje, tudi sovraštvo. Sprehajam se čez slovenske posebnosti, prednosti in seveda slabosti, kot sta škrtost in fovšija. Vedno rečemo, da se Slovenci neradi smejimo na svoj račun, ampak tukaj se, uro in pol, na koncu pa pridejo stoječe ovacije.

Ali ni pri tem smejanju na račun tipičnih Slovencev v ozadju vedno logika »takšni so drugi, jaz pa ne«?

Saj v tem je štos. Govorim o slovenskem karakterju nasploh, tako da vsak lahko reče, aha, moj sosed je tak. Ura in pol iskrenega smeha, ljud­je uživajo in se imajo lepo.

Zavistni, skopi ... je to res tako zelo značilno za Slovence? Kot da so takšne ugotovitve že izgovori za slabo stanje države.

Politika nas je pač pripeljala tja, kjer smo. Razdeljeni smo, še vedno živimo v preteklosti. Jaz ne vidim nobene prihodnosti. Edino to, da se nasmejiš, ko dojameš, da smo res v riti in da je treba stvari korenito spremeniti.

Recimo ekonomski sistem?

Smo pač tako majhni, da imamo negativno selekcijo. Vsakega, ki malo izstopa, je treba potegniti nazaj v kotel. Vsi drugi, malo večji narodi spodbujajo uspešne ljudi, jim privoščijo, da nekaj zaslužijo, dobivajo nagrade, ker vedo, da več ko bo takšnih, bolj bodo vsi skupaj prosperirali.

Verjamete v državo kot socialno skupnost ali ste bolj individualist?

Jaz sem po duši itak cigan, meni je ves svet premalo. Ne vidim problemov s tem, kje sem, kam grem. Danes delam s Kitajcem, drug dan lahko z Venezuelcem ali Čehom, to mi je vseeno. V tem smislu ne čutim pripadnosti. V bazičnem smislu pa itak, da sem za to, država je edina smotrna tvorba. Tisti, ki ne skrbi za svoje ljudi in okolje, ni vreden, da vlada. To je osnova. Slovenci se premalo zavedamo, da nismo tukaj za tiste, ki vladajo, ampak so oni tu za nas. Zato pa te lumpe premalo kaznujemo.

Ste oče dveh majhnih otrok, zato verjetno morate ostati optimist.

Seveda, da sem, to je moja naravna lega. Sem pa tudi Slovenec. In Pohorc oziroma Štajerc. Rad imam Slovenijo in naše ljudi, naravo in vse raznolikosti, ki nas delajo drugačne od drugih.

Kakšen oče ste?

Ne samo kot starš, tudi kot človek sem tak, da sem po eni strani tradicio­nalist – v smislu dom, družina, domovina. Sem pa tudi malo poseben, omogočim jima vse aktivnosti, ki jih želita. Naj poskusita, ne bom na njiju zdravil svojih komplek­sov.

V preteklosti ste povedali, da pri nas vse deluje po zvezah, a do tega, če prav razumem, niti niste preveč kritični. Filmski kritiki so prijatelji z ustvarjalci in o njih lepo pišejo ...

To je brez veze. Edina pomembna kritika je publika, nagrade iz tujine ali število prodanih vstopnic. Kritikantske rubrike v časopisih kar preskočim, kaj me brigajo. To je eno samo navijaštvo, »žuta štampa«. Denar se daje filmom, za katere se vnaprej ve, da bodo prodali štirideset vstopnic.

Mora država gledati na prodane vstopnice ali umetniško vrednost?

Drugje filmov ne delajo z državnim denarjem. Če si tak frajer in tako velik umetnik, potem prepričaš zasebnega vlagatelja. Najprej bi morali sploh vzpostaviti sistem. Posneti dva, ki imata visok umetniški potencial, in dva, ki imata potencial, da nekaj zaslužita. Pa še nekaj za mlade avtorje. Branijo se gledljivih filmov, pravijo, da poneumljajo. Enako so na začetku opisovali Špas teater, pa poglejte, kako priljubljene so zdaj postale gledališke predstave.

Zdaj so v Ljubljani odprli tudi klub stand-up komedije, od katere pa ste se že distancirali, čeprav sem vas opazila v vlogi žiranta na tekmovanjih za stand-up komika leta. Ponavadi ste se zdeli precej ravnodušni.

Mene je težko nasmejati, sploh pa sem zelo jezen, kdo vse te ljudi spusti v finale. Če tekmuješ za neko nagrado, potem vsaj pridi pripravljen. Nekateri so prav vulgarni, ne znajo se obračati na odru, govorijo nerazum­ljivo, fore jim crknejo na sredini. Seveda ni nič brez kilometrine, a na tekmovanju za stand-up komika leta bi morala veljati strožja merila. Pred štirimi, petimi leti so bili premalo kritični in zato je danes toliko »pacunge«.

Vaši kolegi komiki se v zadnjem obdobju radi spotaknejo ob nekdanjega prvega moža Luke Koper Gašparja Gašparja Mišiča. Kako gledate na to, ko pa je vaš osebni prijatelj? Če prav razumem, sta si zelo blizu, bil je celo vaša poročna priča.

Kakšen štos je res dober, a pri večini opažam, da se niti ne zavedajo, s kakšnim materialom imajo opravka. Njegovo bistvo je v tem, da je občasno resda neroden v komunikaciji, a takšen je. Impulziven, živ in zato tudi uspešen. Je pa res, da ga mediji ves čas namerno provocirajo, saj vedo, da se ne bo ugriznil v jezik, ampak planil in povedal vse. On je tip, ki je kot s. p. postavil naselje v vrednosti milijarde in tristo milijonov evrov. Tega ne zmore vsak, lahko rečemo samo: kapo dol! V širšem medijskem prostoru se je pojavil kot komet in razburkal javnost s tremi izjavami, čeprav niso bile slabonamerne.

Zna sprejeti šalo na svoj račun? Se tudi vi kdaj pošalite z njim?

Gašper? Seveda. Ko sem ga videl po televiziji, sem mu napisal sms, kako dokazuje, da smo res banana republika (smeh). On ni kljukec, je inteligenten človek, ki se zna nasmejati na svoj račun.

Zaradi vlog ljudi, ki radi kaj spijejo, govorijo v narečju in ne vedo, kaj bi sami s seboj v življenju, so tudi vas na začetku malo podcenjevali, preden so ugotovili, da v resničnem življenju niste Izi iz TV Dober dan.

Ne vem, moja naravna lega je, da se ne trudim zgledati preveč pameten. To je konkurenčna prednost. Kdor te ima za neumnega ali nesposobnega, je štiri korake za tabo. Stvar logistike, strategija. Meni je v redu, dokler sem v očeh drugih neškodljiv.