Tiskane izdaje
Matteo je letnik 1977. Zaradi svojega zaščitnega znaka, modrostne brade, se seveda zdi starejši. Gotovo pa je zasebno eden najbolj duhovitih režiserjev v naši okolici. Zoran, il mio nipote scemo (Zoran, moj nečak idiot) je njegov celovečerni prvenec. Žanrsko gre za »popularno komedijo pod sivim nebom«, kot se je ob neki priložnosti slikovito izrazil. Sivo nebo je menda navdihnil severnoevropski film.
Glavni igralec Giuseppe Battiston, ki ima za seboj kar dolgo igralsko kilometrino, je že med snemanjem dejal, da je zanj vsak film novo spoznanje, o konkretnem pa, da je prava babilonska zmešnjava, saj se govori slovensko, italijansko, fotograf je Španec, v ekipi so imeli tudi Švicarja, Argentinca, Bosanca, a kljub temu, ali prav zaradi tega, je bilo ozračje prijetno.
Ustvarjalci filma Zoran, il mio nipote scemo so za njegovo promocijo izbrali prav poseben način. V bližini prizorišča letošnjega, že 70. beneškega filmskega festivala so najeli vilo in jo poimenovali Casa Zoran (Hiša Zoran). Ker so veliko kadrov posneli v »znamenitih« osmicah v obmejnem italijansko-slovenskem pasu, so Hišo Zoran spremenili v tradicionalno osmico, priljubljeno točko druženja različnih generacij s tipično lokalno ponudbo Furlanije - Julijske krajine. Poleg domačega sira, suhih salam in žganja je v ospredju žlahtna kapljica, tudi tista, ki jo je menda pridelal režiser Matteo Oleotto. Po njegovih besedah so se za takšno obliko promocije odločili tudi zato, da bi z izkupičkom od prodanih izdelkov poplačali še zadnje stroške filma. Sicer pa je bil namen osmice spoznavanje tradicije severovzhodnega dela Italije. In bila je še kako uspešna! Na Lidu v času filmskega festivala ponujajo pokvarjeno pašto in toplo kislo vino. Tudi zato bo Hiša Zoran vsem, ki so okusili njene slasti, še dolgo ostala v spominu.
In potem so prišle nagrade: na 8. mdnarodnem tednu kritike beneškega filmskega festivala je prejel nagrado občinstva, posebno omembo žirije za najboljšega igralca Guseppeja Battistona, nagrado fedic, ki jo podeljuje Zveza italijanskih filmskih klubov, ter nagrado schermi su qualità …
Minilo je skoraj deset let od takrat, ko sva na enem od mednarodnih filmskih festivalov sredi noči sedela ob reki in ste mi govorili o nesrečni ljubezni in igranem celovečercu, ki ga želite posneti … Želje so se vam glede obojega uresničile, a vseeno – kaj vse se je zgodilo v tem času?
Delal sem na italijanskih televizijah, predvsem pri dokumentarnih programih, ampak moje srce in um sta bila ves čas usmerjena samo v eno – film. Predvsem pa sem ves ta čas poskušal ohranjati živo upanje, da mi bo nekoč uspelo. Pri tem mi je izdatno pomagal producent Igor Prinčič, za katerega mislim, da je eden najbolj genialnih ljudi, kar sem jih srečal v življenju.
Zakaj film?
Vanj sem zaljubljen od svojega sedmega leta. Spomnim se, kako me je nono vodil v kino. In ko sva se vrnila domov, sem se navadno zaprl v svojo sobo in razmišljal, kako bi se zgodba, ki sem jo pravkar videl na velikem platnu, lahko nadaljevala. Odkar pomnim, sem zaljubljen v podobe, moje čudenje temu, kako v nas prebujajo najrazličnejša čustva, se nikdar ne neha. Poskusil sem ustvarjati tudi v gledališču, a postalo mi je jasno, da mi lahko občutek polnosti daje samo delo na filmu. In tisti adrenalin, ki se čuti na snemanjih – nič se ne more primerjati z njim, čisti užitek!
Ste naravni gurmanski talent. Kakšen je v tem smislu vaš odnos do vina?
Izjemen! (smeh) Nisem somelier, toda brez težav lahko razlikujem dobro vino od slabega. Rad imam naravna vina, takšna, ki niso polna kemikalij. Rad imam kulturo vina. Med mojimi prijatelji je precej vinarjev in pogosto debatiramo o vinih, izmenjujemo mnenja. Z vinom je tako kot z umetnostjo: do dobrega vina je trda pot, tako kot do dobrega filma, kajne? Tudi med pridelavo vina, tako kot med ustvarjanjem filma, so mogoči nepričakovani dogodki, na katere nimamo vpliva – a na mizi se bo potem vseeno znašlo dobro vino. Rad imam primerjave med filmom in vinom. Zdi se mi, da sta si nekako komplementarna.
Kako pa je s pikadom?
Pikado je postal moja strast pred kakšnim letom, dvema … Mar ni ta igra edinstvena metafora tako filma kot življenja samega? Vem, zdaj me boste vprašali, kako (smeh). Vsak naj si sam odgovori na to vprašanje …
Dobili ste nagrade, občinstvo lepo sprejema vaš film. Kaj pa zdaj?
Zdaj bom dva dni počival, nakar se začne zadnja faza mojega Zorana. Veste, vseh teh nagrad nisem pričakoval. Seveda sem bil zaradi nagrade občinstva ganjen do solz … Lepo, krog se je sklenil.
Kaj pričakujete, da se utegne še zgoditi Zoranu? Festivali, nove nagrade?
Predvsem upam, da bo film veliko potoval. Menim, da je idealen za severno Evropo. Rad bi ga predstavil v Franciji in državah Balkanskega polotoka. Tega si želim za Zorana. In upam, da ga bom lahko spremljal na tej poti.
Vam je kakšno mnenje gledalca po projekciji ostalo še posebej v spominu?
Po projekciji me je nagovorila neka gospa, rekoč, da se ji je zdel film nekaj popolnoma drugačnega od vsega, kar je videla na festivalu, da je šlo za atmosfero, ki je redka v Italiji … In prav tega sem se najbolj razveselil. Pri ustvarjanju filma smo se precej posvetili prav atmosferi.
Po trinajstih letih bivanja v Rimu ste se vrnili v Gorico. Kaj ima Gorica, česar Rim ne premore? In obratno.
Odločil sem se, da se vrnem v Gorico prav zaradi snemanja filma. Ta leta sem porabil za študij in delo, ob katerem sem se veliko naučil. Obenem sem se otresel dinamik, v katere se človek ujame v manjšem mestu. Prav odmik od tega mi je omogočil, da sem ob vrnitvi v Gorici ugledal svetlobo, do katere ne bi mogel priti nikjer drugje … In v svojih filmih bi rad govoril o takšnih dinamikah in takšnih svetlobah … Včasih sem bil prepričan, da se v manjših mestih ne more zgoditi nič – da samo metropole premorejo točke srečevanja in interakcije … Zdaj sem drugačnega mnenja. Postalo mi je jasno, da veliko mesto lahko ohladi in zamrzne medsebojne odnose: ljudje se poskrijejo in izgubijo. Veliko mesto ti omogoči, da obiskuješ različne becirke – in tako nekaterih ljudi ne srečaš mesece, leta … V manjših, kot je Gorica, so ljudje primorani k vsakodnevnemu srečevanju, pa če jim je to všeč ali ne. Ni se mogoče skriti, izgubiti pred pogledom drugih … Na moji zemlji je nevralgična točka družbene sfere gostilna. V njej se srečujejo obrazi, novice, eksistence, frustracije in strasti. Oder gostilne omogoča najrazličnejšim prišlekom preboj na sceno, na kateri z drugimi delijo veselje in žalost življenja, s kozarcem vina v roki se sprašujejo o svojih dvomih, na katere nikdar ne najdejo odgovora. Gostilna je tam, kjer sem odraščal, prostor, kjer si človek odpočije po dolgem delovnem dnevu. Pogosto je prostor duše.
Kaj je pri ustvarjanju filma najbolj pomembno?
Gotovo iskrenost, požrtvovalnost in ironija. In teh treh postavk se držim tudi takrat, ko se samoanaliziram. Oziroma ko sem v interakciji z drugimi. Gre za lastnosti, ki delajo stvari lepše, zanimivejše, ki omogočajo ljudem, da so bolj radostni, da se še bolj veselijo življenja …
Kako pa kaj ljubezen?
Našel sem jo. Končno! Ime ji je Rossana in kmalu se bova poročila. Poleg tega, da je preprosto fantastična, pametna in lepa, je ena redkih žensk, ki me zna nasmejati. V šestintridesetih letih še nisem srečal ženske, ob kateri in s katero bi se toliko nasmejal, kot sem se z njo. Naj živi ljubezen! In če lahko, dam nasvet vsem, ki še niso našli svojega partnerja: poiščite pravega, pravo zase. Splača se, četudi traja dlje, kot ste sprva mislili. Ko ga ali jo boste našli, bo življenje postalo še bolj vznemirljivo … in vse bo lepše.
