Tiskane izdaje
Milan Lisica v sredo ob pol osmih zjutraj pred mojim blokom s prstom riše črto po zemljevidu: iz Ljubljane bo s kolesom krenil proti Domžalam, Trojanam, Mariboru in nato do avstrijskega Gradca. Brez GPS, s 30 kilogrami prtljage. V mesecu in pol bo skupno prekolesaril približno štiri tisoč kilometrov čez devet držav, Slovenija je na dobri polovici poti. S seboj ima na krmilu torbo s fotoaparatom in »navigacijsko« opremo – zemljevidi, na okvirju še eno torbico, na prtljažniku pa pripet nahrbtnik, torbo okobal, samonapihljivo ležalno podlogo in stojalo za snemalno opremo.
Na pustolovščino se je začel pripravljati marca, vmes je s pomočjo sponzorjev in spletnih orodij zbral tri tisoč evrov, prijavil se je tudi na različne razpise, a odgovore še čaka. Dokumentarec bo, upa, nared oktobra, pri tem mu bo pomagala RTV Vojvodina: »Zgodbo vsakega kolesarja bomo objavili v 25- do 30-minutni seriji, celoten dokumentarec, s katerim se želim predstaviti na evropskih festivalih, pa bo dolg približno uro in pol.«
Celodnevno sedenje na trdem usnju
Šestindvajsetletni mladenič iz kraja Titel med Beogradom in Novim Sadom je študiral in delal kot novinar v Srbiji, nato se je na Nizozemskem lotil magisterija in se seznanil s snemanjem dokumentarcev. Kolesarjenju se je zapisal že prej. Ko je od družinskih prijateljev dobil gorsko kolo, se je najprej zapeljal 50 kilometrov iz domačega kraja v Novi Sad. Naslednji podvig je bilo kolesarjenje po Črni gori, zdaj se z dekletom redno odpravljata na večdnevne kolesarske izlete. »Kolo mi da poseben občutek, novo razsežnost, popolno svobodo. Hitrost je idealna, hitrejši si od pešca in počasnejši od avtomobila. Res sem srečnejši na kolesu, ker sem del tega modernega, inteligentnega trenda,« opaža Milan.
Dokumentarec je plod njegove neusahljive želje navdušiti čim več ljudi za kolesarjenje, to pa lahko najbolje stori z osebnimi zgodbami kolesarskih legend po svojem izboru, z eno v vsaki prevoženi državi. Našel jih je večinoma na družabnem omrežju Warm Showers (Tople prhe), ki je podoben omrežju Couchsurfing, le da kolesarjem prenočišče ponudijo drugi kolesarski zagrizenci. »Res uživam v srečevanju kolesarjev in izmenjevanju izkušenj. Zgodbe o tem, kako jim je kolo izboljšalo življenje, rešilo težave, jih okrepilo kot osebe, so res neverjetne. In samo kolesarji razumejo, kaj pomeni ves dan sedeti na zadnji plati in kaj ob koncu takega dneva potrebuješ!« je nad omrežjem, ki ga je odkril pred letom dni, navdušen Milan.
Po Aziji z gručo otrok
Glavne zvezde dokumentarca in njihove zgodbe so zelo različne, poudarja Milan, vse pa so polne navdiha. Na Portugalskem je kolesaril s parom, ki do svojega 26. leta nikdar ni sedel na kolo, nato pa je v letu in pol prevozil 15 tisoč kilometrov po Evropi. »Odkrila sta novo ljubezen, ki ju še ni zapustila,« o Portugalcih Ani in Alexu v zgodnjih tridesetih letih pove Milan. V Španiji, v Barceloni, se je srečal z BMX-gurujem Manelom Ibarsom, ki ima za seboj 20 let izkušenj, nešteto osvojenih prvenstev in predavanj na tamkajšnji univerzi. »Bistvo zanj je užitek pri kolesarjenju,« njegovo sporočilo prenaša Milan.
Družini Clabaut in Steiner z juga Francije sta z otroki, starimi od enega do treh let, leto dni kolesarili po jugovzhodni Aziji. Po Laosu, Vietnamu in Kambodži so premagali osem tisoč kilometrov. »V Italiji sem v Veroni posnel mestno kolesarko Claudio Vorobiov, ki kolesari v vseh vremenskih razmerah. Res je neverjeten zgled, kako uporabljati kolo v mestu,« naprej našteva Milan.
Marko Baloh, slovenska legenda
V Ljubljani ga je pričakal Marko Baloh, 14-kratni nosilec kolesarskih svetovnih rekordov, ki je v otroštvu zbolel za astmo in mu nihče ne bi napovedal kolesarske kariere. »Fascinantno. Marko je dokaz, kako ti kolesarjenje lahko spremeni življenje,« je očaran sogovornik, ki lista Balohovo biografijo s posvetilom za prijatelja. V avstrijskem Gradcu, kjer je zdaj, spoznava življenje Stefana Brandla; nekega dne je pustil službo in odkolesaril enajst tisoč kilometrov do Šrilanke, humanitarne prispevke s poti pa je namenil za lokalno sirotišnico. »On je res zgled, kako slediti sanjam.«
Na Hrvaškem bo kolesaril s študentom Sinišo Glogoškim, ki se je med drugim iz Zagreba odpravil v sirski Damask, vsem študentom pa je vzor za kakovostne in poceni počitnice. V Bosni se bo srečal s Tihomirjem Dakićem, neumornim kolesarskim aktivistom, ki je Bosno postavil na kolesarski zemljevid Evrope. Odpravo bo končal v Srbiji z Aleksandarom Vukovom: možakarjem, ki je v vojni izgubil nogo in kljub temu v desetih dneh prekolesaril 1200 kilometrov od Beograda do Aten. »Aleksandar se noče obnašati kot invalid. Vsem je za zgled, ne le invalidnim, kam te lahko pripeljeta močna volja in strast,« poudarja Milan.
Ne čakajte
Med vožnjo po Ljubljani je užival, presenetila ga je množica kolesarjev – pa čeprav je večina domačinov na dopustu. »Vidi se sicer, da prevladuje avtomobilska kultura, a je kolesarjenje zelo prijetno, ker imate veliko kolesarskih stez,« je pohvalil Ljubljano, ki ga je spomnila na domačo, ravninsko Vojvodino. Opaža, da tudi tam vse več ljudi kolesari, zlasti v Novem Sadu, ki je po njegovem srbska prestolnica kolesarjenja. »Dogodek kritična masa (critical mass) je zelo priljubljen. Udeležil sem se ga enkrat, ko je bilo 500 ljudi,« o svetovni pobudi za redno mesečno zbiranje kolesarjev, ki s svojo številčnostjo opozarjajo na lokalno kolesarsko problematiko, pove Milan.
Zgodbe tako pripoveduje tudi Milanovo kolo. A kakšno bom imela šele jaz …
