Minljive sence antičnih ruševin

Znameniti fotograf Josef Koudelka se predstavlja v ljubljanski Galeriji Jakopič.

Objavljeno
24. maj 2014 18.44
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Te dni se je v Ljubljani mudil eden največjih fotografov našega časa. Josef Koudelka v Galeriji Jakopič razstavlja fotografije iz serije Sledi/Vestiges 1991–2012, ki si jih bo mogoče ogledati do 3. septembra letos.

Razstava je nastala v produkciji Muzeja in galerij mesta Ljubljane s kustosinjo Majo Skočir na čelu, v tesnem sodelovanju z avtorjem Josefom Koudelko in agencijo Magnum Photos, katere član je. Doslej je bila na ogled le v francoskem Marseillu leta 2013, predstavlja pa avtorjevo potovanje nekje med sedanjostjo in preteklostjo.

Arhitekturo antičnih civilizacij in minljivost nekega časa avtor s fotografskimi podobami zapisuje zelo subtilno, a hkrati zelo močno. Serija impozantnih panoramskih fotografij, ki je nastala v devetnajstih državah ob Sredozemskem morju in ob več kot dvesto grških in rimskih arheoloških spomenikih, predstavlja tudi Koudelkovo osebno raziskovalno pot.

Ker se v Grčijo, Turčijo, Tunizijo, Alžirijo, Sirijo, Jordanijo, Egipt, Libanon in drugam vrača vedno znova in tam dokumentira zgodovino, serijo še vedno dopolnjuje. Kamnite strukture nekdanjih trgov, forumov, mest, stavb in drugih arhitekturnih elementov s sredozemskim ozadjem in nebom tvorijo izjemno celoto.

Čeprav so posnete v črno-beli tehniki, se zdi, da na razstavi zaživijo v najlepših barvah. Na njih je mogoče najti le dva človeka in osem senc, a fotografije so izjemno žive in močno izpovedne. »Na teh fotografijah pravzaprav ne vidite ljudi, a vedno so tam. Njihove podobe prav zato, ker jih ni, povedo vse,« razloži človek, ki s svojim toplim objemom, prijateljskim poljubom na lice in z nasmejanimi očmi za okroglimi očali preprosto navduši.

Josef Koudelka je začel ustvarjati leta 1962, ko je še delal kot inženir letalstva. Sprva je fotografiral Rome na Češkoslovaškem in predstave v praških gledališčih. Fotografije znamenite serije, ki jo je leta 1968 posnel ob sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, mu je uspelo pretihotapiti v ZDA, kjer jih je ob pomoči Elliotta Erwitta in agencije Magnum prvič objavil pod inicialkama P. P. (Praški fotograf). Za to delo je dobil zlato medaljo Roberta Cape.

V sedemdesetih je zapustil domovino, da bi fotografiral Rome na Zahodu, a se po poteku vizuma ni vrnil domov, temveč pridobil azil v Veliki Britaniji in tam ostal deset let. Ves ta čas je fotografiral Rome in njihov način življenja v Franciji, Španiji in drugih državah.

Ima češko in francosko državljanstvo, a zase pravi, da ni ne Čeh in ne Francoz. »Nekoč so mi na meji v potni list napisali, da je moje državljanstvo dvomljivo. Če človek potuje skoraj vse svoje življenje, je torej o njegovem držav­ljanstvu upravičeno mogoče dvomiti!« je povedal na predstavitvi in ogledu projekcije Invasion – Gyp­sies – Chaos v Mestnem muzeju dan pred odprtjem razstave.

Veliki perfekcionist pravi, da se ne pretvarja, da je intelektualec ali filozof. »Jaz le gledam. Ko fotografiram, ne razmišljam veliko. Če najdem kaj zanimivega, fotografiram. Ne zanima me ponavljanje, ne želim si obstati na neki točki, temveč si postavljam vedno nove meje, jih ves čas presegam in zato posegam še više. Verjamem, da lahko svoje delo vedno opravim še bolje, zato se na kraje vračam.«

Član znamenite agencije Magnum Photos je izdal več kot dvanajst fotomonografij in razstavljal v največjih galerijah sveta. Za svoje delo je prejel prestižne nagrade in je vzor številnim fotografom po svetu. Pravi, da je svoje življenje vedno živel tako, kot je želel: »Na svoji življenjski poti ne bi spremenil ničesar! Vsak dan preprosto poskušam živeti, kot da je moj zadnji.«