Miro Zupet računa, da bo z gojenjem polžev prislužil pokojnino

Strategija preživetja: Polži iz Stične bodo v svet leteli z Brnika.

ned, 24.03.2013, 15:00

Miro Zupet vedno išče izzive, še posebno v veselje mu je, kadar na noge postavlja nov posel. Po letih različnih podjetniških preizkušenj, ki so ga, kakor pravi, po določenem času nehale zanimati, je zdaj spet v zagonu. Ne razmišlja malenkostno, niti na kratki rok. Zdaj so njegova strast in upa, da tudi prihodnost – polži.

»Izhajam iz obrtniške družine in že od malega pa vsa gimnazijska in študentska leta sem delal v družinskem podjetju Mesarstvo Zupet, na področju tehnologije predelave in trženja. Že navsezgodaj sem bil v firmi, šel vmes v šolo, popoldne pa spet nazaj. Po očetovi smrti sem prevzel vodenje podjetja, a že pred leti, ko so začeli nastajati veliki trgovski centri, spoznal, da v tem ni več prihodnosti. Zaprl sem podjetje, v katerem je bilo tudi do deset zaposlenih. Ni bilo lahko, saj podjetje z lahkoto odpreš, leta pa minejo, preden ga zapreš in poskušaš dobiti svoj denar od neplačnikov. Kar nekaj let sem zelo intenzivno delal v Amwayu, zdaj malo manj in dosegel zavidljive finančne rezultate na področju trženja in vodenja, a spet začutil, da je čas za nekaj novega,« pripoveduje Miro.

Ženine otroške želje

Bilo je v času, ko se je v Grosuplje in njegovo okolico priselilo veliko mladih družin, a mnoge od njih so ostale brez varstva za svoj naraščaj. Z ženo Lili, ki mu je prej več let pomagala v podjetju, sta spet združila moči in na noge postavila vrtec, ki še vedno deluje stran od mestnega vrveža, v njihovi domači hiši na Plešivici pri Žalni pri Grosuplju. Pokrilo se je dvoje: povpraševanje na trgu in njene osnovnošolske sanje, da bi delala z otroki. »Takrat je bilo vrtec dokaj preprosto odpreti. Registrirala sem zasebno varstvo, odprla svoj s. p. in lahko varujem do šest otrok. Zdaj so se zahteve močno zaostrile in takšno obliko lahko odpre le tisti, ki ima končano vzgojiteljsko šolo,« pripoveduje gospa, ki se je odločno spopadla z birokratskimi zahtevami. Predelali so prostore v domači hiši, jih opremili z najkakovostnejšo opremo, na prostoren vrt postavili še igrala, za vse porabili okoli 25.000 evrov in upali, da bodo dobili koncesijo. Ni šlo, kljub večkratnim poskusom, na koncu se je sprijaznila. Koncesije ni, varstvo pa je in skozi njene objeme in roke vzgojiteljice, ki štiri ure na dan izvaja vrtčevski kurikulum, je šlo doslej skoraj 30 otrok. V teh mesecih se pri njih varuje peterica, stara od 11 mesecev do dveh let in pol.

Lahko da se sliši simpatično, a od vrtca je težko živeti. »Dejstvo je, da komaj pokriješ stroške in eno plačo, vzgojiteljica, ki je sinovo dekle, pa itak voluntira in računamo, da bo sčasoma vse skupaj prevzela. Da pa bi s tem še kaj zaslužil, ne gre. Takšen vrtec je v resnici neprofitna dejavnost,« pravi Lili. »Ampak jaz v tem uživam in dam vsak dan vse od sebe. Je naporno, saj so otroci z mano pogosto več ur kot s svojimi starši, a hkrati lepo.«

Čas za nekaj novega

Kljub otroškemu vrišču na domačem dvorišču pa je Mira preganjala monotonija in dozorel je čas za nov izziv. »Začel sem se ozirati okrog, brskati po internetu, raziskovati, česa bi se lotil na dolgi rok, saj se zavedam, da si bom moral penzijo prislužiti sam,« pripoveduje. »Živimo v takšnih časih, ko ni dovolj le en priliv. Imeti moraš dve, tri opcije, če ti ena izgine, ti še vedno ostaneta dve. Lahko pa hodiš v službo za malo evrov in jamraš, a jaz tega nisem nikoli počel. Nikoli nisem bil v službi, da bi delal za koga drugega.«

Njegova prva opcija je postala polžereja. Seveda ni prvi, saj so polžje farme pri nas nastajale že v 90. letih, a so bile bolj kratke sape. Je bila kriva pretirana zadržanost pri poslu, morda francoski način reje, ki polže hrani s pripravljeno hrano, pravi Miro, ali kaj tretjega? Ni se prijelo, kdo ve, zakaj. A Miro ve, da z majhnimi količinami ne bo spodobnega zaslužka, zato pravi: »Naši polži bodo leteli z Brnika. Nisem šel v ta posel, da bi jih ponujal le v Sloveniji.« Kako razmišlja, jasno pove: »Globalni trg ima letni primanjkljaj 1500 ton polžev ...«

Po razmisleku se je raje odločil za italijanski način reje, ki sledi naravnemu biološkemu ciklu polžev. »Živijo v naravnem okolju, posejemo jim zelenjavo, od mešanice radiča, repic, blitve ... Razmnožujejo se, rastejo, na farmi tudi prezimijo.« Pred dvema letoma se je obrnil na italijanski inštitut za rejo polžev Cherasco, kjer zagotavljajo vse informacije in pomagajo pri vzpostavitvi farme. Sploh so Italijani menda vodilni na tem področju. Z njimi je podpisal mednarodno pogodbo, ki zagotavlja odkup polžev po tedenski tržni ceni, ki se oblikuje na kmetijskih borzah. Največja je v Rungisu v Parizu, pomembne so tudi v Barceloni, Milanu, Atenah. Lani je cena za kilogram najkakovostnejših polžev nihala od 3,8 do 6,2 evra. »Letna poraba polžev na svetu znaša 550.000 ton, v tem poslu se obrne okrog sedem milijard dolarjev na leto,« niza skoraj nepredstavljive podatke.

Zupet pojasnjuje temelje: »Farma se postavlja za 10 do 20 let, osnovni pogoj pa je, da jo urediš na zemlji, ki ima svoj vodni vir.« Na italijanskem inštitutu so zanje opravili analizo zemlje za namen polžereje, kakšen je pH, vsebnost kalcija, mineralov itd. Šele potem veš, kaj moraš narediti, da bo zemlja prava. Inštitut po sklenitvi pogodbe poskrbi tudi za projekt, finančno konstrukcijo in celotno tehnologijo. »Farma nastaja dve leti. Prvo leto je namenjeno ograjevanju, pripravi zemljišča in postavitvi reproduktivnega dela, kjer se polži razmnožujejo. Jeseni pobereš matično čredo ven, v naslednjem letu pa postavljaš pitališče, kjer živijo polži, ki so se zvalili leto pred tem. Potem jih začneš pobirati. Filozofija inštituta je ta, da farmo postaviš in imaš nato z njo čim manj dela. V treh do štirih letih se naložba povrne.«

Hobi program ali biznis

Partnerstvo je ponudil dolgoletnemu prijatelju Jožetu Genoriu in tako je nastala njuna Farma polžev Zupet & Genorio Stična, ki stoji na najeti samostanski zemlji, in letos pričakuje prvo bero primerkov Helix aspersa muller. Ti veljajo za najkakovostnejše in seveda sodijo v najvišji cenovni razred. Menda so si na degustacijah, ki jih Zupetovi redno pripravljajo, prste oblizovali tudi poznavalci iz Slovenije in tujine. Pa še tako poceni je bilo v primerjavi s Francijo ali kakšno drugo državo, kjer so polži nujna ponudba vrhunske kulinarike.

Pravi, da je o finančnih vložkih težko govoriti, razlike se začnejo že pri velikosti zemljišča, pa če je lastniško ali v najemu, pa ... a minimalen vložek je nekaj tisoč evrov. Po podatkih italijanskega inštituta postavitev farme na enem hektaru stane okoli 35.000 evrov, a v tem je zajeto tudi obračunano opravljeno delo. »Farme delimo glede po velikosti: od tisoč do tri tisoč kvadratnih metrov je kot neke vrste hobi program, nekaj, kar imaš za zraven. Od pet tisoč kvadratnih metrov naprej se začne profesionalna zadeva, pri hektaru in več pa lahko govorimo o proizvodnji oz. polžereji. Tisti, ki hoče resno pristopiti k zadevi, potrebuje minimalno tri tisoč do pet tisoč kvadratnih metrov.« Strošek postavitve farme se z velikostjo zmanjšuje, pojasnjuje sogovornik, in čeprav je poraba materialov in opreme večja, delo, ki ga je potrebno opraviti, je na majhni in veliki farmi, rezultati pa so bistveno drugačni.

A najprej je treba stvari temeljito naštudirati, nič ni vseeno, vsak detajl šteje. Podatki in informacije kar vrejo iz Zupeta: »V Evropi so v 70. letih prepovedali nabiranje polžev v naravi, ne samo zato, da bi jih zavarovali, ampak ker je bilo celo nekaj smrtnih primerov, ko so ljudje uživali polže, ki so bili nabrani v naravi in niso bili vzrejeni pod nadzorom. Polž namreč je vse, tudi tudi škodljive snovi. Največji odjemalci so Italijani, Francozi, Španci. Zelo uporabna pa je tudi polžja slina, kot stranski proizvod, ki ima izjemno mesto v kozmetični in farmacevtski industriji.«

Konkurenca, kaj je to?

Z vsem tem in konkretnimi napotki postreže tudi na delavnicah, na katerih ponuja pomoč in svetovanje pri nakupu opreme in postavitvi farme in za katere je precejšne zanimanje. Pa strah pred konkurenco, vprašam. »Konkurenca?« se začudi. »To ni nobena konkurenca. Veste, zakaj to delamo? Slovenija je majhna država, in če se ne bomo združevali in sodelovali, nimamo nobenih možnosti na globalnem trgu. Da prodreš na večji trg, je treba imeti zadostno količino. Tako je z vinarji in tako je tudi z nami. Pogodba z inštitutom v Italiji nam zagotavlja odkup po povprečni ceni od 4 do 4,5 evra za kilogram. Če to preračunaš na hektar, na katerem zrela farma v tretjem ali četrtem letu pridela približno 10 ton polžev, to pomeni 40.000 evrov bruto prihodka. V kmetijstvu redko katera dejavnost lahko prinese takšen prihodek. Globalno povpraševanje na internetu se začne pri petih, desetih tonah in več, tukaj se lahko dosežejo tudi bistveno višje odkupne cene. Za izhod v sili prodajam v Italijo na inštitut, cena je 4 do 4,5 evra na kilogram. En rejec polžev ne pomeni nič. Poleg tega se polži pobirajo sukcesivno, po mesecih, kakor so se prejšnje leto izlegali. V enem koledarskem letu so zreli za prodajo. Velika farma, na kateri pridelajo osem ali deset ton, ne bo imela nikoli vseh hkrati. Če pelješ majhno količino polžev 800 kilometrov daleč v Italijo, nimaš niti za prevozne stroške. Če hočeš zaslužiti, jih moraš peljati nekaj ton. Zato pravim, da tu ni nobene konkurence.«

Miro Zupet letos pomaga pri postavljanju do osem hektarov novih farm polžev in napoveduje, da bodo v prihodnjih treh do štirih letih pobirale 60 do 80 ton pridelka. »To pa niso tako majhne količine, to je resna zadeva!« Resda govori o stvareh, ki šele prihajajo, a o njih prav nič ne dvomi. Vmes pa razmišlja o »polžih z dodano vrednostjo«, pripravljenih za končnega potrošnika v Sloveniji in tudi tujini, »od farme polžev do kuhinje«, za kar ima veliko idej in sposobnosti njegov 24-letni sin Nejc, ki se šola na Višji šoli za gostinstvo in turizem. »Zelo se trudimo pri promociji in degustacijah, s pripravljenimi polži z zeliščnim maslom smo bili navzoči na Conventi (vodilna borza za industrijo srečanj jugovzhodne Evrope), ki je bila letos v Ljubljani, v veliko restavracijah in hotelih. Prejšnji teden smo bili celo v Hirschaidu v Nemčiji, ki je pobraten z občino Ivančna Gorica, in odziv je bil odličen.«

Povezane novice

Polž na krožniku in za zdravje
7. oktober ob 06:00
Z gastronomskega festivala polžev in mednarodnega srečanja polžerejcev: nagrajena tudi Slovenka Mariza Živko.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se