Monika Veselčić: Svojim plesalcem želi biti vzor

Da bi pohvalili najboljše preteklega leta, sta Plesna zveza Slovenije in Združenje plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije podelila prestižna priznanja skupinam, plesnim parom in posameznikom, ki so lani s svojimi tekmovalnimi dosežki najbolj prispevali k ugledu slovenskega tekmovalnega plesa.

Plesalka in koreografinja Monika Veselčić, ki se že lahko pohvali s številnimi medaljami in pokali z največ­jih tekmovanj doma in v tujini, je svojo zbirko odličij takoj na začetku tega leta dopolnila še z dvema. Priznanji so si prislužili plesalci velike in male skupine Plesnega društva BPS Radovljica, ki jih trenira.

Po mobilnem telefonu jo ujamem na italijanskem letališču, kjer čaka na letalo proti Švedski. Tja odhaja po novo znanje in navdih. Pravi, da je to še en izziv, ki si ga je postavila pred dvema letoma. Letos se ji je želja končno uresničila.

»Resda so za vsemi temi dosežki moje trdo delo, izkušnje in izredna natančnost, toda brez mojih odličnih, sposobnih, delavnih in posluš­nih plesalcev ne bi dosegli tako vrhunskih rezultatov. To so plesalci z veliko potenciala. Imajo izjemno željo po napredovanju in napredek se vidi iz leta v leto! Vedno boljši so in vedno bolj samozavestni, a hkrati se zavedajo, da je za take dosežke nujna strast do plesa. Oni je premorejo ogromno,« pripoveduje 24-letna koreografinja.

»Najboljši postaneš takrat, ko to, kar ljubiš, počneš s srcem. Z rezultatom se ne smeš obremenjevati, temveč se vedno le truditi in biti prepričan, da si lahko še boljši. Pokali in medalje niso nujno merilo odličnosti. Pomembni so predvsem za širše občinstvo, saj so dokaz našega uspešnega dela. Ti uspehi morajo biti motivacija za naprej, ne le nekaj, s čimer bi se človek hvalil, nato pa na lovorikah preteklega dela zaspal. Trud je na koncu vedno poplačan, naj bo z odličjem ali kako drugače.«

Od plesalke do trenerke

Njena plesna pot se je začela pri šes­tih letih: »Energična 'bombica' je potrebovala nekaj za umiritev svoje hiperaktivnosti. Ker se je mama nekoč ukvarjala s plesom in igralstvom, naju je skupaj z mojo starejšo sestro vpisala v plesno šolo Urška v Kopru.« Najprej zagreta za latinskoameriške plese, je pozneje zamenjala nekaj plesnih šol in plesnih učiteljev. »S sestro sva veliko plesali v paru in se vedno prepirali, katera bo plesala ženske korake in katera moške. Prepirali sva se tudi, katera bo za nastop oblekla krilo in katera hlače. Čeprav so se mi takrat zdeli plesi v paru zanimivi, pa je bilo moških plesalcev zelo malo – le dva –, zato sem se odločila za drugo zvrst. To je bil hiphop,« se svojih plesnih začetkov spominja Monika. V tej energični in eksplozivni plesni zvrsti se je popolnoma našla. »Ni mi žal, da sem se odločila za to pot. Vedno sem rada hodila na treninge in bila ena redkih plesalk, ki si je vse koreografije zapom­nila. Včasih celo bolje kot trener! A moja pot je šla še naprej. Nikoli si nisem predstavljala, da bom prišla tako daleč in nadaljevala kot plesna učiteljica. Takrat sem preprosto rada plesala.« Še vedno je hvaležna Fioni Johnson, ki je v njej videla nadarjenost in ji dala priložnost za poučevanje. Kot koreografinja je začela zgodaj. Pri rosnih štirinajstih sprva kot asistentka, kmalu pa je že sama vodila skupino.

Vloga trenerja je ključna

»Plesalci se razlikujemo glede na zvrst plesa, količino truda, ki ga vložimo v treninge, državo, ki jo predstavljamo, in veliko drugih objektivnih in subjektivnih dejavnikov. Prepričana sem, da je lahko vsak plesalec dober. Le dovolj veliko željo mora imeti, biti mora nadarjen, strasten, discipliniran, skromen, motiviran in pripravljen na trdo delo,« o tem, kako pomembne so nekatere značajske lastnosti, razmišlja mlada Koprčanka, ki je vse svoje otroštvo in mladost pravzaprav preživela v ples­ni dvorani. Nič čudnega torej, da je trenutkov, ki so se ji vtisnili v spomin in so povezani s plesom, zelo veliko. Pravi, da je še danes vsak trening zanjo poseben: »Vsakič pridem domov z nasmeškom na obrazu. Moji plesalci poskrbijo, da mi ni nikoli dolgčas.« Omeni dogodek, ki se je zgodil konec decembra. »Za rojstni dan so mi pripravili prav poseben šov. Vse so sami izdelali – koreografijo, glasbo, dovršeno sceno in kostume. Trenirali so mesec dni, ne da bi jaz kaj slutila. Podarili so mi nekaj najlepšega. Bilo je nepozabno!« O mlajših generacijah, ki jih uči, govori le v presežnikih. Ker se mnogi začnejo učiti ples že v otroštvu in nadaljujejo v občutljivem najstniškem obdobju, je prepričana, da pri razvoju otrok in mladostnikov odigrajo veliko vlogo prav plesni učitelji. »Dober trener mora biti človek z zdravo samopodobo. Mora biti delaven, discipliniran in vedno se mora izpopolnjevati. Mora biti nasmejan, otroka mora navdihovati. Rad mora imeti svoje delo. Pri delu s plesalci ne sme nikoli obupati! Če nazorneje opišem – so ljudje, ki postanejo primabalerine, in so ljudje, ki naredijo primabalerine. Veseli me, da je moja vloga ta druga. Plesalcem želim biti vzor.«

Koreografira tudi med spanjem

Pravi, da so trije sestavni deli, ki tvorijo dobro koreografijo, plesalec, glasba in srce. Najboljše ideje menda dobi med spanjem. »Če verjamete ali ne, ampak tako je! Takrat so moji možgani najbolj kreativni. Z zaprtimi očmi si lažje predstavljam koreografije in korake. Ob mojem vzglavniku je pogosto zvezek ali knjiga, saj si moram ideje takoj zapisati in jih skicirati.« Tekmovanj se udeležuje ne le kot trenerka in podpora svojim varovancem, temveč tudi kot plesalka hiphopa. Z najboljšimi koreografi in plesalci smo Slovenci v tej zvrsti plesa zelo močni. »Hiphop postaja vse bolj priljubljen, pa ne le v glasbeni, temveč tudi plesni industriji. Slovenci smo na plesnem podiju garači, imamo veliko navdihujočih koreografov, ki delajo tudi v tujini in s svojim znanjem pripomorejo, da smo v koraku s časom,« je prepričana mlada plesalka, ki dodaja, da je mednarodna konkurenca izjemna. Čeprav so hiphoperji iz različnih plesnih šol med seboj tekmeci, se na tekmah spodbujajo in navijajo drug za drugega. »Tudi pri pripravi različnih dogodkov se podpiramo, saj je to dobro za nas vse!«

Med umetnostjo in športom

»Plesalci treniramo enako kot drugi športniki in se udeležujemo tekmovanj. Čeprav je to telesni in psihični napor, mi ples predstavlja neomejeno kreativnost in gibanje,« sogovornica odgovarja na večno vprašanje, ali je ples umetnost ali šport. Sama je pri dvanajstih letih zaradi osebnega razloga skoraj prenehala trenirati, vendar se je že čez dobrega pol leta vrnila pred ogledala plesne dvorane. »Ples mi pomeni vse! In vse, kar počnem, je povezano z njim. Njegov čar je v tem, da je prijeten za oči in ušesa. Gre za harmonijo obojega. Ko nas oblije kurja polt, se zgodi eksplozija čustev in občutkov. Če plesalec pleše s srcem in nasmeškom na obrazu, lahko očara in začara gledalce, jih napolni z energijo in ljubeznijo.« Veliko ljudi je prepričanih, da se rodili »z dvema levima nogama«, toda simpatična Monika Veselčić pravi, da ni nihče nezmožen učenja. »Pa saj se učimo vse življenje! Le drzniti si moramo narediti nekaj novega in napraviti prvi korak. Na plesni podij se je treba podati brez sramu. In ne pozabite – učitelji smo tu, da naučimo, in ne da kritiziramo!«