Na kračo h koroškemu kovaču

»Pri nas ne gre le za kulinariko, temveč za ohranjanje kulturne dediščine naših krajev in naše družine,« je že pri vratih opozorila Ivanka Vomer, ko nas je popeljala v prenovljeno kovačijo, v kateri je stari podvelški kovač Branko Brunčko nad razžarjenim železom že vihtel veliko kladivo. A v velikem ognjišču, povezanem s starim, skrbno obnovljenim elektromotorjem, da kovaču ni treba stiskati nožnega meha, ko razpihuje žerjavico, se je na drugem koncu, izpod debelega pepela metrskih polen kazal vrh pokrova široke glinene posode, vonj dima pa je v kovačiji pa je hitro preglasilo cvrčanje sveže razpuščenih grumpov.


»Mogoče vam bo všeč, mogoče tudi ne, toda tako mora biti, ker tako se je pri nas vedno kuhalo!« Takšne odločne dobrodošlice, v kateri se ni skrivalo prav nič zlagane gostinske prijaznosti, pa že dolgo ne … Logično, da je bilo treba nazdraviti, s kovačem, ki je ravno začel zvijati podkev, in z domačim žganjem, ki je tako pogrelo želodec, da je bilo kljub zimi treba prezračiti, saj je bila sreča tako še hitreje skovana.

Kovačeva malica

Vomerjeva obujena kovačija pod cesto, ki se za Lehnom začne vzpenjati proti Ribnici, ni muzej in ni gostilna, čeprav so popotniki in obiskovalci deležni obojega. Ivanka in Branko imata nižje spodaj trgovino in bife, hči Tinca pa je takšna, da vse rada preizkusi … Prijateljice so jo prijavile v prvo sezono Gostilna ima šefa, ko je bila še na kuharski praksi v Nemčiji. Potem je dobila še več veselja, zato je znanje nabirala pri Ani Roš in Janezu Bratovžu, zdaj pa pomaga mami v kovačiji. Njeni so keksi, ki jih dobite za domov, in ledeni čaj, ki poplakne atovo žganje. Kaj je v njem? Le redki uganejo, da imajo kumina, janež in zvezdasti janež ob limonovem soku tako prijeten okus.

Kovačeva malica, pa čeprav le sedite za veliko mizo, še iz časov kovačeve tete, ki je zadnja od Hribernikovih vztrajala v 200 let stari kovačiji – nekoč so tu popravljali vozove, ki so iz Josipdola tovorili pohorski granit –, je obilna. V njej je cela kuhana krača, na veliki okrogli deski, na kateri je še ravno dovolj prostora za tiste hrustljave in debele grumpe (ocvirke), domače kisle kumarice in mladi kravji sir od soseda. Zato mora hrenova omaka z jabolki in zelišči v dodatno skodelo, kar sploh ni slabo, saj jo tako lahko zajemate z veliko žlico in mažete na debele kose domačega temnega kruha. Nič čudnega, da dobi ob takšnem »delu« ledeni čaj vinsko menjavo, pa čeprav je bilo ponjo treba na Štajersko.

Cesta skozi Janževski Vrh ob Velki povezuje Koroško in Štajersko, predvsem poleti pa je to za številne kolesarje, ki zaradi dravske kolesarske poti (D3) najdejo sem dobesedno z vsega sveta, zadnji ravninski del pred največjim vzponom. Toda kje prespati, kje kaj dobrega pojesti, kje kaj novega spoznati? Odkar je Kovačija obnovljena, je nad njo ob kovačevi spalnici na deskah tudi velika spalnica s skupnimi ležišči prav za popotnike, s kolesi in nahrbtniki, ki jim pot ne daje le smeri, temveč predvsem priložnost za spoznavanje krajev, običajev, kulture.

Pri kovaču pričaka popotnike in obiskovalce ogled ohranjene kovaške dediščine, in če se napovejo, tudi prikaz kovanja. Pripravili so tudi izobraževalni program za šolske diskurzije na temo poznavanja kovačije in kovaške dejavnosti ter življenja kovačev, večdnevni izobraževalno-turistični program na temo življenja kovačev, ponujajo prenočišče popotnikom v kovačevi sobi s kovaškim zajtrkom in sproščeno druženje obiskovalcev ob kovaški malici in pijači. Iz razpadajoče hiše so Vomerjevi tako ustvarili nov koroški turistični izdelek.

V lastnem soku

Tudi vroča juha je na kovačiji iz krače, a se v njej kopajo še knedli (cmoki) iz ajdove kaše in ječmena. Njihov okus je poln, sočen in svež, kar kuharica hitro pojasni: »Moko meljemo sproti, tik preden se lotimo priprave cmokov!« Da je še bolj drugače, po vrhu plavajo repni vršički. »Prej ni bilo zamrzovalnikov, zato je bilo v jedi pač tisto, kar je letni čas ponujal.«

Prav tako zimski je bil velik pekač, ki ga je kovač potegnil izpod debelega pepela. Vratovina se je zapekla v lastnem soku, tako kot še repa, čebula, rdeča pesa in krompir. Kar je ostalo, je počakalo v posodi in kaminu. Zjutraj, ko se bo spet zaslišalo kovačevo kladivo, bo zajtrk že vroč.