Tiskane izdaje
Ladja Slovenija je nemo ždela na robu zaliva Gravesend, pred vhodom v Gornje newyorško pristanišče. Drobna jadrnica je plula naravnost proti njej, visoki ladijski boki so bili vse bliže. Preblizu za paranoično policijo, obalno stražo ali katero od številnih drugih agencij, ki po 11. septembru patruljirajo po obalnih vodah ranjenega mesta. Tri postave pod jadri se niso zmenile za pravila, ampak so vneto mahale in tulile: »Alo, kapitan, mornarji, zbudi se, Slovenija.«
Z za dve nogometni igrišči dolgega železja ni bilo odgovora, niti po tem, ko je čolnič le še za nekaj svojih dolžin daleč motovilil z obrati v veter. Na krovu se pod štirimi velikimi žerjavi ni nič zganilo, zapuščena je bila videti tudi krmarnica na premcu. Upehana slovenska trojka je rahlo razočarano napravila nekaj fotografij, nato pa odjadrala nazaj na varno razdaljo, ki pri pomorskih varnostnih silah New Yorka ne sproža živčnih trzljajev.
To je bila verjetno ena od zadnjih plovb stare tovornjače Splošne plovbe, saj je marca lani Sindikat pomorščakov Slovenije z obžalovanjem objavil, da so najstarejšo ladjo iz njene flote prodali in da je bila to morda »zadnja (tovorna) ladja, ki je nosila ime naše države po svetovnih morjih«. A v newyorških vodah vihra slovenska zastavica vsaj še na enem čolniču. Drobna Andromeda iz zgornje prigode se je pred dvema letoma pridružila obsežni jadralski floti velikega mesta.
Pozabljena vez z morjem
Zaradi vseh čarov kulturne prestolnice sveta velika večina ljudi pozablja, da je bilo Veliko jabolko včasih pomorsko trgovsko mesto, ki je zraslo ob nekdaj največjem pristanišču v Ameriki, še pred sto leti najbolj prometnem na vsem svetu. Tudi Newyorčani morajo za hip pomisliti, ko jim rečeš, da so otočani, preden prikimajo dejstvu, da šest sedmin mesta leži na treh otokih. »Tako kot vsa velika mesta ob vodi je tudi New York izgubil povezavo s svojim naravnim okoljem,« pravi Bob Roistacher, predsednik mestne jadralske zveze.
Turisti občudujejo Brooklynski most in ne vedo, da je Vzhodna reka pod njim v resnici morski preliv, v katerem se skozi ozka Hudičeva vrata pretakata plima in oseka med Newyorškim zalivom in morsko planjavo Long Island Sounda na severu. »Medtem ko rekreacijsko pomorstvo cveti v San Diegu, Seattlu ali San Franciscu, so newyorški urbanisti sicer spet odkrili obalo po zatonu pristaniške dejavnosti v petdesetih letih, toda na njej gradijo samo parke, restavracije ali pa nova stanovanja,« se huduje Roistacher.
Tako na Manhattnu, osrednjem otoku mesta, skoraj ni pristajališč za manjše čolne. Marini sta dve, v tisti na jugu je prostora le za jadralsko šolo, mestna marina na severu pa slovi pa podobnih čakalnih dobah za privez kot piranski mandrač. »Koliko bo treba čakati? Hja, če boste imeli srečo, pridete na vrsto že v dveh, treh letih,« je glas na drugi strani žice ubil pretiran optimizem.
Lokacija na Manhattnu je seveda prestiž posebne vrste. Še posebno zato, ker na dragocenih tleh newyorškega nepremičninskega trga ni prostora za nove marine. Prebivalci obalne četrti West Village so preprečili gradnjo ene od njih, ker bi »zakrivala poglede na sončne zahode«, kot je med javno razpravo dejal eden od njihovih predstavnikov. Premožni Newyorčani imajo svoje jadrnice v Hamptonsu, prestižnem letoviškem vzhodu otoka Long Island, newyorškega »Dugega otoka«. Ali na Bahamih.
Proletarski mornarji
Marine v drugih mestnih okrožjih so tako skoraj zatočišča proletarske mornarice, ljudi, ki zberejo ravno zadosti za nakup starega čolniča. Brian in Carmelo, šefa Basin Marine čisto na jugu mesta, sta nekaj časa žvečila besedo Slovenija po ustih, nato pa previdno vprašala, kje v Rusiji je to. V bližini Coney Islanda, z veliko rusko enklavo, je ob slovanskem naglasu gosta to kar legitimno vprašanje. Nekje v podtonu je bilo slišati, ali si že sploh kdaj videl morje in barke od blizu. Pomisleke je takoj rešil kupček bankovcev za prvega pol leta najema priveza. Ne nazadnje je New York tudi prestolnica biznisa.
Njuna marina je daleč od evropskih predstav, razen privezov, dvigala in krevljaste pisarne ni v njej ničesar drugega. V resnici je videti, kot da bi nekdo po bombardiranju zapuščeno luko na hitro preuredil za jadrnice. Podobno sproščena je klientela. »A delate v marini?« se je nekega pomladanskega popoldneva previdno približal starejši možakar. Ob pogledu na nekoga, ki suvereno vrta luknje v čoln na vodi, se mu je zazdelo, da mojster natančno ve, kaj počne.
Kar seveda ni nujno res. Izkazalo se je, da je James pred kratkim kupil devetmetrsko jadrnico, po nekaj tednih njenega občudovanja, božanja jader in zvijanja vrvi pa se mu je zazdelo, da bi bilo morda fino z njo celo izpluti. Težava je, ker gospod še nikoli prej ni stal na krovu barke. »Morda bi mi pomagali, da jo spravim iz priveza in nato iz marine?« je razmišljal. Obetavno sanjarijo je razblinilo suho vprašanje, kako se misli vrniti vanjo. »Oh, da, seveda,« se je James zamišljeno praskal po glavi. In se nato strinjal s predlogom, da morda ne bi bilo slabo najprej opraviti jadralni tečaj. Očitno je tudi on Brianove in Carmelove pomisleke odpravil s finančnim argumentom.
Halo, rešite me!
V državi New York za upravljanje čolnov ni potreben nikakršen izpit ali posebno dovoljenje. V še vedno enih najbolj prometnih voda je dovolj, da si star 18 let, in že lahko po presoji državnih oblasti v roke primeš krmilo. Slovenski izpit za voditelja čolna ne prinese kaj več praktičnega znanja, toda človek ima vsaj teoretični občutek, česa se loteva. »Oh, videli smo že skoraj vse, kar si lahko zamislite,« je Sal Fiore, član rezervnih enot obalne straže, zamahnil z roko na vsaj od daleč primerljivem tečaju varne plovbe. Ta je obvezen samo za upravljanje vodnih skuterjev, čeprav ga oblasti srčno priporočajo.
»Najbolj veselo je, kadar začetnike ulovi tema in nas kličejo, naj jih pripeljemo nazaj na privez,« je Fiore opisoval izkušnje prostovoljcev, ki profesionalnim kolegom pomagajo pri reševanju na morju. Njihova zadnja nočna mora je »nindža iz Brooklyna«, kot pravijo nadobudnemu veslaču. V New Yorku je namreč vse bolj priljubljeno stoječe veslanje na deski. »Ta tip se obleče v črn neopren, na glavi ima črno masko, jasno, črna je tudi njegova deska, na vodo pa se najraje odpravi zvečer. Potem ga nekaj časa preganjamo, dokler se ne naveliča in odvesla nazaj.«
Priljubljen šport je tudi kajakaštvo, za dobrih dvesto dolarjev in z dobro mero trme in zalog energije se je mogoče odpraviti tudi na osemurno veslanje okoli Manhattna. Ker je kajakaštvo moderno med premožnejšimi Newyorčani, so mestne oblasti bolj pozorne do njihovih potreb in po mestu raste vse več primernih dostopov do morja.
A njihov vpliv ima tudi stranske učinke, kar so letos spoznali prebivalci premožne četrti Battery Park City. V začetku junija jih je zjutraj ob šestih zbudilo zateglo tuljenje ladijskih siren, ki se je vleklo čez ves dan. Kmalu so ugotovili, da so zaradi pritožb kajakašev kapitani trajektov morali začeti upoštevati pravilo, po katerem morajo s sireno opozoriti, da se bodo začeli pomikati vzvratno. »To je cena življenja na prestižni lokaciji ob obali,« je s kančkom privoščljivosti pojasnila Nancy Brous, sopredsednica mestne zveze Vodne poti, ki je uresničilo kajakaške zahteve.
Za realiste ribolov
Za tiste najmanj premožne ali najbolj prizemljene ostaja ribolov. Po obalah vseh petih okrajev se gnete presenetljivo veliko ljudi, ki z dolgimi palicami zabadajo trnke v morsko gladino. Nekateri s sabo nosijo skladovnice opreme, s tremi palicami so že pravo malo ribiško podjetje. Ribolov je tudi ena glavnih motivacij za lastnike motornih čolnov.
»Čoln mora v vodo, treba je na ribe,« je Ramy v marini pojasnjeval rokohitrsko krpanje svojega sedemmetrskega gliserja. S poceni materialom in proti vsem pravilom čolnogradnje je z bratoma v nekaj tednih z veliko improvizacije na videz prenovil čoln, zraven pa so tulili in preklinjali kot pravi mornarji. Mastno je bilo že v angleščini, v njihovi egiptovski arabščini se je zdelo bogokletno. Pri ribolovu je zanimivo, da ga mestne oblasti spodbujajo, a hkrati opozarjajo, da zaradi onesnaženja voda s PCB, kadmijem ali dioksinom niso priporočljive več kot štiri porcije na osebo. »Ah, kakšno onesnaženje, riba se prečisti v vodi. Pa še zastonj in dobra je,« je Ramy samo odmahnil z roko. Potem pa spet začel v arabščini vpiti na brata, in ni se zdelo preveč spodobno.
