Na odru so zažigale osnovnošolke

Glasbeni festival v Pionirskem domu: Slavili so petnajstletni kantavtor in družbenokritične pankerice.

Objavljeno
26. april 2014 19.17
7. glasbeni festival osnovnih in srednjih šol.Na sliki žirija. Ljubljana,23.04.2014
Eva Košak
Eva Košak
V ljubljanski Festivalni dvorani so v sredo že sedmič podelili nagrade najboljšim otroškim in mladinskim glasbenikom. Tokrat šansonjerju in dekliški pank zasedbi KLT, ki dokazujeta, da vsi otroci kljub pesimističnim opažanjem le niso prilepljeni na tehnologijo in vsi ne odraščajo v uslužne potrošnike.

Tiste, ki si v obdobju intenzivnega privzgajanja pridobitniške miselnosti upajo ali želijo ukvarjati s kulturnimi dejavnostmi, se rado tepta in ožigosa za nekoristne, že zlasti če si optimistično obetajo sredstva iz občinskih ali državnih proračunov. Ideji kulturnega plemenitenja najmlajših so sodobni starši v teoriji sicer naklonjeni, a ustvarja se prepričanje, da so zunajšolske dejavnosti namenjene predvsem prebujanju dandanes menda izjemno pomembnega tekmovalnega duha in povečevanju najrazličnejših kompetenc, zaradi česar da bodo otroci v življenju uspešnejši in premožnejši.

Pionirski dom v središču prestolnice kot javni zavod že enainpetdeseto leto skrbi za kulturno bogatenje otrok in mladine in že navzven je jasno, da se sodobnim določilom agresivne tekmovalnosti in zaslužkarstva ne uklanja. Delno ga financira Mestna občina Ljubljana, nekaj sredstev pa pridobi z lastnim delovanjem – predvsem z oddajanjem nekoč pompozne, zdaj manj konkurenčne Festivalne dvorane.

Nedobičkonosni otroci

Stavba v nasprotju s kulturniškimi ustanovami v strogem središču še ni doživela potrebne prenove. Navsezadnje nima dohodkovnega potenciala, saj se v njej ukvarjajo z otroki, ki si želijo v prostem času početi lepe stvari. Peti, pisati, plesati, slikati, igrati na inštrumente, se iti gledališče in se morda brez formalnih pritiskov naučiti kakšnega tujega jezika. Marsikatero dejavnost vsako leto pospremijo s festivalom, ki je poleg njihovim članom namenjen tudi zunanjim mladim umetnikom. Eden takšnih je Glasbeni festival, na katerem osnovnošolci in srednješolci nastopajo s svojo avtorsko glasbo ali pa svoje izstopajoče vokalne sposobnosti pokažejo z izvajanjem skladb drugih glasbenikov.

Pod projekt se kot vodja že od začetka podpisuje Jure Karas, bolj znan kot del glasbeno komičnega dueta Slon in sadež, in letos ga je priredil že sedmič. Med drugim je prav na tem festivalu pred leti zmagala Eva Boto, ki je pozneje zastopala Slovenijo na izboru za Evrovizijo. Karas pravi, da je za obstoj ključna zavzeta ekipa Pionirskega doma. Na primer glasbeni mentor in pedagog Andrej Pekarovič, ki se je nekoč v Pionirskem domu tudi sam učil igrati kitaro, ali pevka Eva Moškon, ki poučuje solo petje in je letos prevzela še vlogo povezovalke. Filozofijo tamkajšnjega kulturnega vzgajanja je najbrž še najbolje povzela direktorica zavoda in nekdanja županja Vika Potočnik, ki je zbranim v uvodnem nagovoru povedala, da se je pri njih »dovoljeno kdaj zmotiti in dovoljeno smejati«.

Mladinski šansoni in pankerske himne

Na odru se je zvrstilo trinajst skladb prijavljenih otroških in mladinskih izvajalcev, tekmovali pa so v kategoriji najboljše zasedbe in najboljšega vokalista. Slišali smo veliko vsaj srčnih, če ne odličnih interpretacij znanih popevk, a nazadnje so si najvišja priznanja prislužili tisti pogumneži, ki so na odru izvajali lastno glasbo. Tako je vsaj svojo odločitev o zmagovalcu argumentirala strokovna žirija, ki so jo letos sestavljali pevka Tina Marinšek (Tabu), basist Nikola Sekulović (Dan D) in saksofonist Miha Hawlina (Big Band RTV Slovenija).

Za najboljšega vokalista so tako razglasili kantavtorskega najstnika s kitaro Tobijo Hudnika in njegovo romantično skladbo Izpeti šanson, ki je odmevala tako všečno in zrelo, da bi jo nepoznavalec zlahka uvrstil v opus Gala Gjurina ali Jureta Ivanušiča.

Deklice z visokimi etičnimi načeli

Ob vseh glasbenih presežkih, ki so med odmori vključevali tudi vložke članov Pionirskega doma, pa je bilo vseeno hitro jasno, koga smo si najbolj zapomnili. Že ko je voditeljica napovedala, da je na vrsti zasedba, ki izvaja punk-rock glasbo, smo od začudenja ostrmeli, potem pa so na oder prišle osnovnošolke in zadeva je postala zares vznemirljiva. Ploskali bi lahko že njihovi predstavitvi, ki jo je na glas prebrala voditeljica: »KLT je najstniška punk-rock skupina z vizionarsko mentaliteto, ki temelji na visokih moralnih in etičnih vrednotah. S svojim načinom življenja in glasbenim ustvarjanjem poskušajo soljudem pokazati, da je prioriteta življenja sobivanje vseh živih bitij na principu spoštovanja in sprejemanja drugačnosti, povezovanja in sodelovanja brez predsodkov.«

Jasno je postalo, da so prav one zvezde večera. Štirinajstletna Klara je avtorica glasbe, besedil, poje in igra kitaro, dvanajstletna Laura poje in igra solo kitaro, osemletna Tita pa je vokalistka. Sestre Gajšek prihajajo iz Trbovelj, zasavskega rudarskega mesta, kjer so se pred desetletji našli tudi Laibachi. Zaradi ljubkosti najmlajše pankerice, ki se je glasbenemu žanru primerno energično sukala na odru v črni usnjeni jakni, bi skoraj pozabili, da dekleta čisto zares opominjajo na družbene krivice. Pesem MC Naked neighbour po njihovem opisu namreč govori o »odprtosti in zaupanju do sočloveka ne glede na raso, narodnost in veroizpoved, o primitivnosti in nesmiselnosti predsodkov in hkrati pomembnosti jezikovne raznolikosti«.

Skupina s polnim imenom »KLT (Kukr lhk ti) by Whiteman feat. GF (grandfather)« je za nagrado, prav tako kot Tobija Hudnik, dobila profesionalno snemanje skladbe v studiu Pionirskega doma in letno naročnino na mladostniško revijo. Na nastop sta jih pospremila starša, ki pravita, da sama sicer nista glasbeno podkovana, sta jih pa od nekdaj vodila na koncerte. Tita se najraje spominja koncerta Neishe, Laura rock zasedbe Hiša, Klara pa tistih v mariborski Pekarni. Poudarjata, da so njihove ideje o družbi in kulturi samostojne, Klara, najstarejša in zato najbolj neposredna izmed treh, pa pravi, da sta jih starša že od nekdaj učila strpnosti in svobodomiselnosti.

Kulturni optimizem

Na novinarska vprašanja večinoma odgovarja kar ona in kljub zametkom najstniške odrezavosti (ko jo vprašamo, kaj si želi postati, ko bo odrasla, na primer ironično odvrne, da »očitno manekenka«) ostaja vljudna in prijazna, kar je za samozavestne najstnike pretežno nenavadno. Na družbene krivice je dekle, ki trenutno bere biografijo revolucionarja Cheja Guevare, občutljivo, pravi, da jo najbolj moti »širjenje neznanja in prikrivanje resnice, ki vodi k primitivni lojalnosti večine, s tem povezanemu črednemu nagonu in okoriščanju posameznih egoistov, političnih elit oziroma kapitalistov«. Socialno tankočutnost zlahka pripišemo odraščanju v rudarskem delavskem mestu z visoko stopnjo brezposelnosti. Tudi za someščane imajo namreč posebno pesem. Naslovile so jo Kritična. »Govori o strahu pred prihodnostjo našega mesta, kjer vladajo še vedno takšni, ki ne vidijo dneva pred seboj in razmišljajo zelo kratkoročno, brez skrbi za našo prihodnost. Že desetlet­ja samo izčrpavajo in se ne ozirajo na dolgoročne posledice,« spet suvereno odgovarja Klara. Da zasedba ni kar tako, pričajo tudi spletni zapisi o skupnem nastopu s slovensko pankov­sko avtoriteto Perom Lovšinom, že maja pa pripravljajo prvi samostojni koncert v ljubljanskem Orto baru.

Ne samo KLT, prav vsi nastopajoči na festivalu so mladi, ki glede na slišano očitno veliko prostega časa namenjajo negovanju svojih talentov. Generacija, ki ji pripisujemo intenzivno vpetost v družabna omrežja in odjemanje lahkotne pop kulture z Justinom Bieberjem na čelu, morda le ni tako izgubljena. Le bolj pozorni moramo biti. In sodeč po spletni strani Pionirskega doma, ki priča o sorod­nih gledaliških, literarnih in drugih umetniških festivalih, se kulturi vsaj z vidika zanimanja morda ne piše tako slabo.