Tiskane izdaje
Podhranjenost nažira tudi prihodnje rodove
Nachbar je na šestdnevnem obisku v Čadu na lastne oči in prek otrok oziroma njihovih družin, s katerimi se je srečal, spoznal tamkajšnje izjemno slabe življenjske razmere. V tej afriški državi se namreč prebivalstvo ne srečuje le z revščino in pomanjkanjem osnovne zdravstvene oskrbe, ampak z večletno hudo prehransko krizo. Podhranjenost je v skupaj z nekaterimi boleznimi glavni vzrok umrljivosti otrok do petega leta starosti, ki je v Čadu tretja najvišja na svetu, so povedali v Unicefu, več kot tretjina otrok je kronično podhranjenih. Taki otroci so bolni, zaostajajo v rasti in razvoju, ne obiskujejo šole … in kot kažejo podatki, obstaja velika verjetnost, da bodo revni tudi njihovi otroci. Projekti, ki jih za preprečevanje in zdravljenje podhranjenosti izvaja Služba Evropske komisije za humanitarno pomoč (ECHO), so ključnega pomena za reševanje ne le ene, ampak več generacij.
Situacija, ki dotolče
Nachbarja, ki je imel ves čas svojega obiska v tej sahelski državi zelo natrpan urnik, svoja opažanja pa je zapisoval tudi v blogu in prek družabnih omrežij, so velikanske razlike v kakovosti bivanja močno pretresle, še bolj osebne pripovedi mater in otrok, ki se vsak dan bojujejo za preživetje. Ekipa se je v Slovenijo vrnila z več ur posnetega gradiva, videi pa bodo na spletu predvidoma po 12. avgustu. Z njim smo se pogovarjali dva dni po vrnitvi iz Čada, ko so bili vtisi še zelo sveži. »Spoznali smo ogromno družin in se tako seznanili s težavami, ki jih najbolj pestijo: voda, podhranjenost in problem sirot. Šele ko slišiš toliko zgodb, laže razumeš prave razmere,« je poudaril košarkar.
Urnik so prilagodili navadam in kulturi v Čadu, zato so bili še večjo bitko s časom. »Pa pesek v zraku, 45 stopinj, žeja – z vodo se pač ne moreš postavljati pred ljudmi, ki trpijo zaradi njenega pomanjkanja –, kar naporno, da. In tega napora nikakor ne moreš primerjati s košarko, ki je v osnovi igra. Saj se med igro fizično zares utrudiš, nekaj takega pa te dotolče na vseh ravneh, pri čemer je občutek nemoči med močnejšimi. Vse, kar misliš, da veš, ko gledaš dokumentarce, bereš, spremljaš, se v živo izkaže povsem drugače. Tisočkrat bolj intenzivno.«
Vse bi še enkrat ponovil
»Če bo Unicef tako želel, sem v igri! Za v Čad ali za kam drugam, čeprav bom ostal v stikih z ljudmi, ki sem jih spoznal tam doli. Želim namreč tudi v prihodnje spremljati, kaj se bo z njimi dogajalo. Težko mi je kar tako pretrgati povezavo, ki se je spletla med nami. Upam le, da se bodo razmere zanje čim prej izboljšale: pomoč sicer nenehno prihaja, a žal še prepočasi, ne glede na mednarodna prizadevanja.« Najbolj od vsega ga je v živo zadela neustavljiva želja po dostopu do vode. »Pijejo povsem neprečiščeno vodo, dobesedno iz zemlje. Že to, da smo se sploh morali pogovarjati o nečem za nas tako samoumevnem, kot je voda ... ljudje ne govorijo o elektriki, televiziji ali internetu, ampak o vodi! Ničesar drugega ne želijo od nas in tako je na vprašanje, česa si najbolj želijo, odgovorila večina ljudi, s katerimi smo se pogovarjali. Za ceste in elektriko bodo že poskrbeli, a se morajo najprej postaviti na noge, zaživeti.«
Kot je dejal, je razlika med vasmi, kjer jim je uspelo postaviti vodne črpalke, in tistimi, ki jih nimajo, ogromna. »Tam, kjer imajo vodo, so otroci živahni, bolj srečni, imajo moč in voljo do igre, skačejo, se škropijo ... Če imajo vodo, lahko postavijo tudi šolo in drugo infrastrukturo, regija se začne razvijati. Ni vse negativno, veliko se da, če se hoče, o tem sem se prepričal v živo.«
Pomagajmo, če lahko
Kot pravi, s svojim angažiranjem nikakor ne želi postavljati Čada pred Slovenijo, kjer so, kot se dobro zaveda, prav tako številni ljudje v stiski. »A v tej kampanji je bila moja 'naloga', da predstavim razmere v Čadu, ker Unicef pač pomaga državam v razvoju, kjer so krizna žarišča. Nikogar ne želim siliti v to, naj pomaga Čadu, menim le, da če lahko pomagamo, pa naj bo to sosedu ali komur koli, potem to naredimo!«
Vseeno pa, kot pravi, tam veliko ljudi živi brez strehe nad glavo in elek–trike, če je sreča, družine obedujejo enkrat na dan, večinoma preproste žitne kaše. V nasprotju z radovednimi otroki so odrasli o tem na začetku nekoliko teže govorili, so se pa po nekaj minutah pogovora simpatičnemu Boštjanu ponavadi odprli. »Zavedajo se rešitev. Vedo, kako lahko okrepijo podhranjenega otroka, da se mu bo uspelo postaviti na noge, a nimajo od kod vzeti. V tem je težava.«
Heroji v kolibah
A boj je vseeno nekoliko lažji, če imajo pomoč, kot jo na primer od Unicefa dobiva osemmesečni Betrane, s katerim se je spoznal tudi Nachbar. Njegova teža, odkar je na zdravljenju v enem od zdravstvenih centrov – ti se množijo predvsem na račun sredstev iz EU –, k sreči narašča, saj je njegova mama poleg terapij zanj dobila tudi terapevtsko hrano in napotke, kako naj se bojuje proti sinovi podhranjenosti. »No, zdravstveni centri so v bistvu kolibe, kjer čaka na vrsto več desetin mater z otroki, a tam so zdravniki in osebje, ki so res zavezani svojemu delu in vsak dan rešujejo življenja. To so pravi heroji, ne pa mi, ki smo šli za nekaj dni organizirano pogledat, kakšno je življenje v Čadu, a nas ljudje hvalijo na vse pretege ...«
Do nasmehov z igro
Sem pa tja ga je vseeno stisnilo pri srcu, čeprav razen manjših pripetljajev in vremenskih nevšečnosti niso doživeli, a že to, da so z ekipo na teren vzeli vodo za vseh šest dni, mu je že takoj na začetku dalo vedeti, da bodo razmere tam vse prej kot prijazne. S sabo so sicer tovorili tudi materiale, ki so jih darovala nekatera slovenska podjetja, in so jih delili ljudem, Boštjan pa je zlasti otroke razveseljeval s svojo pripravljenostjo za igro – z njimi se je podil tako po improviziranem nogometnem kot košarkarskem igrišču ter jih učil osnovnih veščin. Mnogi od njih so imeli košarkarsko žogo sploh prvič v rokah. Fotografije so dostopne na tej povezavi.
Pred odhodom v Afriko je seveda o tem obvestil tudi svoj klub v Barceloni, ta ga je v njegovem prizadevanju močno podprl ter podrobnosti njegovega potovanja po Čadu delil na svojih družabnih profilih, »tako da je bila o Unicefovi kampanji poleg Slovenije dobro obveščena tudi Španija, in ponosen sem, da igram za klub, ki zna podpreti take stvari«, je zadovoljno povedal Nachbar. »Pomembno je, da so ljudje seznanjeni s tem, kaj se dogaja po svetu, potem pa naj se vsak sam odloči, ali se bo zganil ali ne. Tisti, ki bo to hotel, bo že naredil ta korak.«
