Tiskane izdaje
Tam v nekem kotu, Breginjski se mu reče, kjer se konča slovenski svet, se vije reka Nadiža, ožja in precej bolj plitva od Soče, a zato toliko toplejša, in na enem od njenih bregov so pred dvajsetimi leti zasnovali kamp, ki nosi njeno ime. Iz kampa za žure s provizoričnim bifejem v bivalni prikolici se je v teh letih razvil urejen družinski kamp, ki vsako leto dobi še kaj novega - letos je to picerija na prostem, v prihodnjih dveh letih je v načrtu gradnja restavracije.
A ravno preprostost in prijaznost vodstva ter (večinoma zelo stalnih) kampistov je tista, zaradi česar ljudje z vseh koncev Slovenije in Evrope prihajajo v ta najbolj zahodni košček slovenskega sveta. In zaradi blagodejnih hladilnih učinkov Nadiže, velikega otroškega igrišča, ki je vseskozi v senci, zaradi lepe narave v bližnji okolici.
»Stvar se v novem kampu šele razvija in še mora dobiti svojo dušo; pri nas namreč vsaka novost potrebuje tri do pet let, da jo ljudje sprejmejo,« je povedal drugi solastnik kampa Nadiže, Marcolov bratranec Valter Kramar. Zato, da vse poteka gladko, je pripravljeno zavihati rokave širše sorodstvo, in čeprav so večinoma samouki, jim gredo zadeve očitno dobro od rok, saj, zlasti tujci, od njih odhajajo z velikim obžalovanjem. In se prihodnje leto spet pripeljejo po ozki in utrujeni cesti do Podbele in še nižje.
Kdo so ti marljivi (in tihi) Primorci in kaj še naklepajo, pa jutri v Nedelu!
