Natura in kultura: Mesece v skladišču

Trdoživost ima svojo ceno, tudi pri puščavskih rastlinah.

Objavljeno
28. september 2013 20.32
Matjaž Mastnak
Matjaž Mastnak
Dolžan sem ostal razlago o cvetličarskem trdem ruskusu. V nasprotju z mehkim, s katerim sem se pečal prejšnjikrat, je trdi ruskus res prava lobodika.

Cvetličarstvo je praktična panoga, ki pri botaničnih vprašanjih ne išče dlak v jajcu. Pragmatiki pravijo, da je glavno, da se razumemo. Cvetličarji se morajo sporazumeti med seboj in še bolj s trgovci, ki jim prodajajo blago. Preden se je uveljavil »mehki ruskus«, se je trgovalo samo z »ruskusom«. V dvojici mehko-trdo je nemehkemu pač pripadlo mesto trdega. V resnici potegavščina: ni nam­reč zares trd. Kot je, denimo, trda in bodeča ostrolistna lobodika, ki raste pri nas na Primorskem v naravi. Poganjki cvetičarskega »hardija« so sicer pokončni, a se nanje ni mogoče nasaditi kot na ostrolistno lobodiko in zato krvaveti in kleti. Stebelni oziroma poganjčni listi so le usnjati, nič bodeči.

Pravo ime za vrsto je Ruscus hypophyllum. To po slovensko pomeni podlistna lobodika. Kaj je pri njej podlistnega? To, kar je nadlistno pri naših dveh lobodikah, ostrolistni in širokolistni (Ruscus hypoglossum): cvet in jagoda. Spet gre za polresnico, saj ima podlistna lobodika cvet in jagodo na spodnji ali na zgornji strani poganjčnega lista. Enkrat tako, drugič drugače. Polovična resnica je tudi ta, da sploh ima jagode. Zmorejo jih imeti le ženske rastline; moške so od teh ločene, spolni promet med njimi pa opravljajo žuželke.

Na svoje oči se boste težko prepričali, kje tičijo jagode pri podlistni lobodiki. Razen če vas ne bo zaneslo v kraje, kjer raste prostem. V Evropi za šopkasto zelenje praviloma uporab­ljajo vejice brez jagod. V ZDA podlistno lobodiko imenujejo floridska, holandska ali izraelska lobodika. Nobeno od teh imen ne označuje njene domovine … Floridska je, ker so na Floridi največje plantaže te rastline v ZDA. Holandska je, ker je naprodaj na holandski cvetlični borzi. Izraelska, ker jo Judje in Arabci gojijo za svetovni trg. Dom rastline so severozahodni rogelj Afrike in južni predeli Španije.

Na štirih stopinjah Celzija

Priznam, da mi ni bilo jasno, zakaj je prav to zelenje pomemben cvetličarski artikel. Dokler nisem prebral, da lahko vejice podlistne lobodike brez škode ležijo v hladilnici šest mesecev. In so po pol leta še vedno temno zelene, privlačne in uporabne za cvetlične vezave. A ne samo v hladilniku in škatlah iz povoščene lepenke, tudi vazi kar so in trajajo. Življenjska doba vejic v bivalnem prostoru je od enega do treh mesecev.

Takšna trdoživost je nekaj posebnega in je posledica življenjskih razmer v pravi domovini. Predvsem gre za prilagoditev na dolgotrajno sušo, ko mora rastlina na padavine včasih čakati dolge mesece. Ta čas preprosto preždi. Tudi če pade poleti več dežja, se ne pusti izzvati in ne požene novih poganjkov. Suša bi mehko, sočno steblovje zanesljivo pobrala. »Dovoljenje« za novo rast ji podeli šele jesenski in zimski hlad. Brez njega rastlina ne odžene. V Sredozem­lju je temna polovica leta deževna in pomlad je že pregovorno pravi čas za novo rast. V krajih, kjer zimska temperatura pade nižje od nekaj stopinj pod ničlo, podlistna lobodika propade zaradi zmrzali. V podnebju, ki jesenske ohladitve ne pozna, pa miruje: preprosto noče gnati novih poganjkov.

Nasadi za prodajo stebel podlistne lobodike so navadno zasenčeni z vrtnarsko mrežo, ki prestreže približno polovico svetlobe. Je pač rastlina podrasti, tako kot ostrolistna lobodika pri nas. Brez škropljenja proti kaparju, rilčkarju in sovkinim gosenicam stebelni listi ne ostanejo napeti in neobžrti; brez škropljenja proti bakteriji ne ostanejo brez peg in brez skrbnega zalivanja ne brez lis, ki jih izjé gliva. Od cvetličarja vendar pričakujemo popolne cvetove in brezmadežno zelenje! Vse ima svojo ceno. Uganite, kdo jo plača.