Nedeljski izlet: Abitanti

Med opustelimi kamnitimi zidovi ... A zdaj se v Abitante počasi vračajo Abitanti, kot si pravijo domačini.

ned, 22.06.2014, 09:00

Nismo gledali na uro, a po občutku bi rekli, da je minila vsaj ura in pol, preden smo pred sabo zagledali rumeno krajevno tablo z napisom Abitanti. Kako blizu meje s Hrvaško smo bili, smo ugotovili šele doma.

Naša dežela skriva številne lepe kraje, vredne obiska. Tokrat je bila cilj nedeljskega izleta kraška vasica Abitanti. Najprej smo se po primorski avtocesti pripeljali do izvoza Črni Kal, sledilo je še dobrih 20 kilometrov bolj ali manj ovinkastega asfalta skozi Kubed, Gračišče, vasi Butari in Gradin. Zadnjih nekaj kilometrov pred Abitanti je makadamskih. Pa tudi asfaltirane lokalne ceste se v tistih krajih ne morejo pohvaliti s širino, zato previdno za volanom.

Končno preporod

Prišleka najprej pozdravita rumena krajevna tabla in vaški vodnjak pri vhodu v vasico. Za hip te spreleti, ali nisi morda prišel v mesto duhov. Misel ni daleč od resnice, in če bi Abitante obiskali pred nekaj leti, ko je umrla njihova edina in zadnja prebivalka Ivanka Perič, bi prišli v vas duhov.

Naključje je hotelo, da smo prav tisti dan ob vodnjaku srečali starejšega gospoda, sina pravkar omenjene gospe, ki nam je podrobneje razložil zgodbo Abitantov. Večina jih je šla živet v bližnje, modernejše kraje. Tudi različne poskuse, da bi kraj oživili, z vsakoletno umetniško kolonijo vred, je omenil. A zdaj se v Abitante počasi vračajo Abitanti, kot si pravijo domačini. Mimogrede, besedica v italijanščini pomeni prebivalce.

Prebivalcev, ki so v vasi prijavljeni, je že skoraj za prste obeh rok. Eden med njimi prideluje odlično vino. Verjetno se bo vrnil še kdo, ko ne bo vodnjak edini vir vode – vodovoda v to prelepo kraško vasico še ni, je pa elektrika. Od šestnajstih hiš, kolikor so jih Abitanti šteli v svojih najboljših časih tik po drugi svetovni vojni, jih večina ni v najboljšem stanju, a nekatere so doživele zgledno prenovo, večinoma po načelih kraške arhitekture. In prav ti kamniti zidovi, ki nemo pozdravijo obiskovalca, ko stopa proti središču vasi, so tisto, kar očara. Vedno znova.

Veli vir najraje buči po dežju

Nedeljski izlet smo nadaljevali v vasi Sokoliči, slabih osem kilometrov od Abitantov. Zanimalo nas je, kakšen je slap Veli vir, do katerega vodi krož­na pot.

Avtomobil smo pustili na parkirišču pred vasjo poleg ribnika z račkami. Izbrali smo desni krak poti in se ob vinogradu in skozi gozd spustili v globel. Vsekakor priporočamo solidne pohodniške čevlje in plastenko vode, saj vas bo po spustu, ko boste po dobre četrt ure ugledali slap Veli vir, ki ga ustvarja istoimenski potok, čakal vzpon nazaj v vas.

Ker pa so bili dnevi pred našim obiskom bolj suhi kot ne, bi težko govorili o veličastnem slapu, prej šibkem curku, ki se je spuščal po mogočnem monolitu iz peščenjaka. Pravijo, da je tam najbolj čarobno kmalu po obilnem dežju.

Prijavi sovražni govor