Nedeljski izlet: ko zacvetijo mandeljni in zadišijo ciprese

Ob morju je že pravcata pomlad in idealno vreme za nedeljski potep od Strunjana do Sečoveljskih solin.

ned, 26.02.2012, 06:00

Zima je povedala, kar je imela. Ob morju je pomlad. Malo pozno, a od srca so zacveteli mandeljni. Zgodnja pomlad kliče na sprehod. Nikjer nobene vročine, deviško sveža jutra, čist zrak polni pljuča, blag vonj po gladkem morju, cipresah in prvem cvetju, modrina, pisani čolni, nobene gneče, oljke čakajo obrezovalce. Kdaj, če ne zdaj?

Predlagamo začetek poti v Strunjanu, ker imajo tam vsaj spomladi še dovolj parkirnih mest na velikem parkirišču ob Stjuži – laguni ob solinah. Privoščimo si kavico ali pijačo v bližnjem lokalu ob morju in potem naravnost čez soline. Na desni se odpira Strunjanski zaliv in pogled proti piranski cerkvi sv. Jurija, ki se vzpenja nad morjem, tik ob naši levi pa so barčice pred laguno, solinske hiše in polja, ki čakajo na prva opravila. Dobrih pet minut potrebujemo, da prečkamo soline. Tisti, ki bi radi v Piran, zavijejo desno, ob morju proti Pacugu, Fiesi in staremu mestu, da pridejo po daljši poti tja, kamor bi se mi raje podali po nekoliko krajši različici.

Ko imamo za seboj strunjanske soline, zavijemo levo, ob potoku Roja in še vedno s solinami ob naši levi, proti vzhodu. Po nekaj sto metrih je strunjanski kamp, zavijemo skozenj in potem v zatrep strunjanske doline, po nekdanji Parencani (zdajšnji kolesarski stezi) skozi malce hladen in pozimi ne najbolj prijeten, vendar le kakih 400 metrov dolg predor. Po 20 minutah hoje smo v Portorožu. Svetujemo nadaljevanje poti po Poti zdravja in prijateljstva (kakor tudi pravijo Parencani) vse do Lucije. Zato, da se vam odpre malo drugačen zorni kot na Portorož, na kakšen majhen, še ohranjen detajl železniške proge, ki so jo zgradili v začetku 20. stoletja (pred 110 leti) med Trstom in Porečem. V Luciji zavijemo čez glavno križišče h kanalu Fazan, mimo portoroške marine do Seče in edinstvenega parka Forme vive. Iz Strunjana do tod je približno uro hoje.

»Sveta« drevesa

V Formi vivi si vzamemo vsaj 15 minut, morda pol ure, saj je to ena najbolj znamenitih galerij kamnitih skulptur na prostem v Evropi. Portoroška Forma viva deluje že več kot pol stoletja neprekinjeno in ponuja na ogled 150 kipov, med njimi so dela zelo uglednih kiparskih mojstrov z vsega sveta: od Kitajske do ZDA in Kube, od Švedske do Makedonije in Španije. V množici najrazličnejših izpovedi se vedno najde kakšna po našem okusu. Če drugega ne, se od tod na vse strani odpira gosposki pogled: na lucijsko marino, na del Piranskega zaliva s »pristaniščem rož«. Tu je mir in človek rade volje prepusti čustva vibracijam pozitivnih zemeljskih silnic.

Od kipov je mogoče zaviti po sprehajali poti do rta Seča, kjer sta gostišče Pri ribiču in v bližini vrtnarija s kaktusi. Sicer pa svetujemo sprehod po grebenu polotoka, med starimi avtohtonimi vrstami istrskih oljk (buga, štorta, carbonia, mata), ki jih domačini spoštujejo kot svetinje. V parku Forme vive imajo tablice z napisi, tako pomembna so ta drevesa! S slemenske poti na Seči se proti jugu odpre izjemen pogled na Sečoveljske soline, na vse večje površine školjčnih nasadov in ribogojnic v morju, na majhne terme, ki jih gradijo solinarji na Piči (zapuščenem in degradiranem območju solin) in kjer bodo solinarji že poleti zdravili po starih prijemih in receptih. Solinska polja pa so, do koder nese oko, čez Lero, Drnico do zapuščenega dela Fontanigge, kjer v daljavi ob kanalu Giassi štrli nekaj prenovljenih hiš solinarskega muzeja. V Jernejevem kanalu, ki se vije tik pod izstopajočim polotokom Seča, se gnete kakih 350 čolničkov in veliko propadajočih ladijskih lupin. Ob izlivu Jernejevega kanala je laguna s starim škverom, popravljalnico lesenih in drugih plovil – za ljubitelje morja je to majhno svetišče, ki ga branijo pred vsakršnimi apetiti in načrtovalci razvoja.

Navdih za Pavčkove pesmi

Od Forme vive hodimo po slemenski cesti kake pol ure do zadnjih hiš in se sto metrov pred glavno cesto spustimo po stezi (vprašajte domačine, kod) proti opuščenim dvoranam nekdanje tovarne Začimba (poznejše Droge). Ob cerkvici sv. Jerneja pridemo do vhoda v krajinski park Sečoveljske soline. Za sabo imamo že približno dve uri vandranja in opazovanja, ampak tukaj si moramo vzeti vsaj še uro za obisk solin. Skočimo vsaj do Kazerme, kjer si lahko skoraj vedno ogledamo kakšno zanimivo razstavo. Tokrat vabijo dela Toneta Lapajneta, ki jih je ustvaril v šestih delavnicah Genius loci Lera in jih podaril Solinam. V pritličju je trgovina z zares izvirnimi spominki. Vstopnina v park znaša 5 evrov, lani pa so prodali 32.000 vstopnic. Obiskovalci lahko zaidejo še v multimedijsko dvorano z veliko maketo solin in filmom, ki pove veliko o življenju in delu solinarjev ter o drugih posebnostih tega z ramsarsko konvencijo Združenih narodov zavarovanega parka. Ljubitelji ptic bodo v vsakem letnem času lahko opazovali po vsaj nekaj različnih ptičjih vrst: od male bele čaplje (ki je zaščitni znak krajinskega parka) do velike bele čaplje, sivih gosi, rac mlakaric, zelenonogih tukalic, beločelih deževnikov do prodnikov, rdečenogih martincev, sabljaric, polojnikov, čiger in še in še.

Med temi pticami in po solinskih nasipih je svoje stihe koval še en Tone, pesnik Tone Pavček, ki je prav tukaj v svojem srcu zastavil številne svoje pesmi in tudi prevode. Nekateri zato razmišljajo, da nemara ne bi bilo narobe, če bi v njegov spomin vseeno zastavili krajšo pot, ki bi jo poimenovali po velikem pesniku.

Naš izlet se lahko konča v solinah, lahko pa si privoščimo še pol ure sprehoda po poti med solinami in kanalom Jernej do sečoveljskega letališča. Izlet se lahko konča v kateri od bližnjih gostiln v Sečovljah, morda si kdo privošči še panoramski izlet z letalom. Tisti, ki jih tri do štiri ure hoje dovolj utrudi, se do Strunjana vrnejo z avtobusom, bolj živahni pa jo mahnejo nazaj po vzporednih poteh in lahko izlet podaljšajo še za dve uri. Za premalo vajene nedeljske sprehajalce pa je ena smer pravšnji zalogaj za dober občutek in polne baterije.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se