Tiskane izdaje
Nekoč, ko prleški Jeruzalem še ni bil tako ugledna turistična destinacija, je v zaraščene prleške hribčke vabila zgolj cerkvica Žalostne Matere božje. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je (tudi) zaradi subvencij pospešeno potekalo terasiranje terena, se je zaradi idilične podobe, v katero so Jeruzalem spreminjali zavito urejeni trtni nasadi, prebudil tudi turizem. Gostilne, zidanice in izletniške kmetije so v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih v prleški raj zvabile nešteto avtobusov, ob nedeljah jih je bilo vse polno, in to v vsakem letnem času. Blede makadamske ceste z zelenim pasom trave v sredi so okoliške kraje povezovale z glavno turistično žilo – z vinsko cesto, po kateri je bila spomladi ali jeseni že vožnja nepozabna. Kaj šele vse drugo: vrhunsko vino, tünka, dišeč kruh iz domače krušne peči in druge dobrote prleške kulinarike in kuharije.
Vsega tega zdaj ni več v paketu. Vinska cesta še vedno vabi in je v tem letnem času res veličastna in več kot vredna obiska, a obpotje ni več enako. Ni več tisto, ki je obiskovalce nekoč opozarjalo, kako marljivi esteti so Prleki. Lastniki trtnih nasadov so se z leti vdali v usodo vsedržavnega lastninjenja in ormoški P&F s površinami gospodari, kot pač gospodari. Terase neredko spreminja v ekonomsko donosnejše vertikale, gorice namesto pridnih rok viničarjev obdelujejo stroji. Na vinski cesti, če v njej vsakodnevno iščeš tiste stare čase, vidiš kup lukenj in razpok. In ljudi, ki hitijo mimo lepot narave: Mursko polje, sploh po dežju, je iz Železnih Dveri kot na pladnju. Kar poletel bi v to pomursko ravan, ko bi človek lahko letel in dal duši prosto pot.
Kulinarika, vino
»Birokracija, zajeb.... v glavo in neprestano jemanje, jemanje in jemanje. Ne, to ni moja, to ni naša država. Naša je Prleška republika!« Milan Belec z žarečimi očmi odgovori, ko ga vprašam, zakaj in od kod Prleška republika. »Prleki nismo takšni, da bi jokajočih lic vtikali glavé v pesek. Vanj raje vtaknemo trto in čakamo, da iz nje zraseta veselje in radost.«
Sedimo v rezidenci Naše republike Prlekije, na Belečovi domačiji. Nič ni prepuščeno naključju, vse do majhne etikete – mladoletnim osebam ne točimo alkohola – je preštudirano in opremljeno z za Künštne Prleke značilnim odmerkom satire. Aja, Künštni Prleki! Leta 2008 nastala skupina ljudi, ki jih je okrog sebe zbral lončarski umetnik Milan Belec, zaljubljen v Prlekijo in njeno kulturno dediščino. Skupina odštekanih likov (Nandek šef, Küštravec, Mejster Mehanik ...), ki se je kmalu združila v Etnološko društvo Künštni Prleki, je snemala satirične oddaje, zabavala ljudi po pomurskih termah in se ob druženju nepopisno zabavala. Seveda, sčasoma so jih opazili tudi drugi, predvsem lokalne turistične organizacije in lani so ob pomoči enajstih občin med Muro in Dravo posneli serijo filmov Prleki med Muro in Dravo. Filmi, tako kot künštni Prleki, prikazujejo posebnosti Prlekije, njene naravne, kulturne in značajske zanimivosti.
»Naša republika Prlekija je pravzaprav nadgradnja Künštnih Prlekov. Je projekt, ki združuje. Je projekt za vse Prleke. Vsi lahko sodelujejo in – a ne bi bilo lepo in prav, ko bi združeni in ne razdrobljeni Prleki spet zagnali to našo zgodbo o dobri hrani, vrhunskem vinu in smislu za to, da ljudi gladko spravimo v dobro voljo?« me resno pogleda Milan in mi nalije čistega vina. Polsladki traminec, ki ga v kleti skrbno neguje njegov sin Samo, človeku res da misliti. Tako dobra, v enoten in bogat okus povezana tekočina, ki je od brsta in cveta, skozi grozd in skozi vse tiste sončne in vetrovne dni tekla skozi prenekatero človeško roko ter nazadnje pritekla v en sod ... Smo ljudje tudi danes sposobni česa podobnega? Smo še sposobni mnogotere vezi, ki nas vežejo v čas in prostor tega divjega življenja, združiti v en pristen trenutek lepega?
Tudi Künštni Prleki imajo zgubane obraze in tudi člani te iskrive skupine imajo vsak svoje tegobe. Nobeden od njih ni nikdar živel na veliki nogi, a prevelikih čevljev si tudi niso nikdar obuvali, pravijo. Ostali so iskreni, igrivi in svobodni. To kar veje iz njih!
Popotni list
Naša republika Prlekija (NRP) ima torej sedež v Železnih Dverih. Pravzaprav na začetku vinske ceste, streljaj pred Jeruzalemom. Ljudje, ki želijo priti v goste, se lahko kar pripeljejo, lahko pa se tudi prej napovedo. Milan je tako ali tako kje v bližini – bodisi v svojem lučaj oddaljenem ateljeju bodisi kje med trtami. Ker je NRP projekt, katerega namen je inovativna promocija turistične destinacije Prlekije, pa lahko vse to, kar obiskovalci doživijo v samem središču, okusijo tudi v svojem kraju. Künštni pridejo na dom!
Naša republika Prlekija je »nova država«, v kateri se lahko »svobodno giblješ«. Le popotni list je treba imeti, saj je krovna zgodba te integralne turistične ponudbe. Gost ga pridobi ob izbiri katerega od tematskih produktov, pravi Milan, lahko pa zanj zaprosi ali ga dobi kot častni državljan. Popotni list je pravzaprav »kartica ugodnosti«, saj njegov imetnik uživa razne privilegije (popuste) pri nakupu ali uporabi storitev v sistemu NRP, ki ga sestavljajo ponudniki (kmetje, obrtniki, kmečki turizmi, gostišča ...) in tematski produkti (izleti, promocijske prireditve, ambasade ...).
Napovedane skupine, ki vstopijo na ozemlje Prleške republike, so najprej deležne animacije. Scenska postavitev je zmeraj enaka: pred mejno zapornico stoji prometni znak za mejni prehod, zraven je čuvajnica in ob njej parkirano uradno vozilo za spremstvo. Animatorji so policaj, carinik in tajni agent, ki je hkrati lokalni vodnik in goste spremlja ves čas obiska. Vsi so urejeni od pet do glave, šef Nandek je videti kot nekdo, s komer ne bi bilo dobro češenj zobati. Gost je zmeraj v središču dogajanja, pravi Milan in doda, da obiskovalci navadno z velikim zanimanjem spremljajo dogajanje, katerega vrhunec je poleg simboličnega darila – ker so uspešno prestopili mejo, seveda – izročitev popotnega lista. Potem pride vse drugo (beri: dobro jesti, dobro piti, zraven pa se ob zvokih frajtonarice odlično veseliti). »Postavljanje novih meja že s svojo scenografijo mejnega prehoda samo po sebi vzbudi pozornost in gosta postavi v sredino dogajanja in v vlogo aktivnega igralca,« ves navdušen razlaga Milan in pove, da se Prleška republika gladko odpravi tudi na pot. Kamor pridejo, Prleki postavijo svojo ambasado, svoje pristno diplomatsko predstavništvo: »Tam lahko kupimo lokalno pridelane izdelke, si rezerviramo obisk muzeja, denimo, ali pa prenočitev v kakšnem kmečkem turizmu in vložimo vlogo za izdajo potnega lista. Ambasador mora biti človek iz Prleške republike, drugi uslužbenci pa morajo prej opraviti preizkus znanja (poznavanje prleškega jezika, običajev, kulinarike in zgodovine). Ambasade imajo zdaj, kot nam je povedal Milan, v Ljubljani, Kopru, Kranju, na Bledu, v Kranjski Gori in v nekaterih termalnih kopališčih.
»Gre za zabavo, za intenzivno druženje, za prijetnost. Pri izvajanju našega produkta, če se smem tako izraziti, lahko sodelujejo turistična društva in aktivi kmečkih žena, ki skupaj z nami odkrivajo privlačne turistične točke, skrite legende o krajih, kulinarične zanimivosti in jih kot mikrozgodbe ponudijo obiskovalcem,« pove Milan in že naslednji hip pobara šefa Nandeka, zakaj je tako tiho. »Spremljam debato, brez brige, a se nočem vmešavati,« odgovori Nandek, ki sicer velja za človeka zdrave kmečke logike, ki kadar spregovori, zlahka utiša ducat ljudi.
Prvo uradno ambasado so Künštni Prleki odprli decembra 2012 v Kranju. V dveh dneh so imeli 153 obiskovalcev, oddali so 45 popotnih listov. V ambasadi so se predstavili trije ponudniki hrane in pijač ter prodali skoraj vse, kar so prinesli s seboj, se spominja Milan. Prleška republika seveda premore še konzulate (stojnice na sejemskih ali kakšnih drugih prireditvah) ter ministrstva in direktorate (regijske razvojne agencije, kmečke turizme, gostilne ...).
Künštni Prleki so zaorali ledino. O tem ni dvoma. S svojo idejo o Prleški republiki so premamili prenekaterega gosta in ga nasmejali do solz. A njihova glavna želja je, da bi k sodelovanju pritegnili celotno Prlekijo. Da se ne bi več, kot pravi Milan Belec, grdo in nevoščljivo gledali, temveč bi s svojo naravno odkritostjo in prleško iznajdljivostjo stopili skupaj ter tako sebi kot obiskovalcem pričarali tisto pravo, brezskrbno in neponovljivo Prlekijo. »No, neponovljivo glih ni provi izraz. Té jih več nede nazej. Napiši rejši preprosto – lepo Prlekijo,« me ob koncu pobara Milan in mi v rokó stisne spominek. Kakšen? Pridite v Železne Dveri v Republiko Prlekijo in izvedeli boste ...
