So ljudje, ki se jim ideje utrinjajo kot mehurčki na brbotajoči juhi. So ljudje, ki znajo razmišljati tudi zunaj okvirov svoje profesije, ter tako med seboj povezujejo različne ljudi in dejavnosti v dobro uglašeno celoto. So, skratka, ljudje, ki se zavedajo, da s sodelovanjem vsi kvečjemu pridobijo. Eden takšnih je Tomaž Bolka iz gostilne Krištof, ki v projektu Večerja na zajli ne sodeluje le z Jezerški, še eno vrhunsko kulinarično hišo, ampak tudi z lokalnimi pridelovalci in krvavškimi žičničarji.
Povezati kulinariko, oblikovanje, turizem in ljudi – to Tomaž Bolka iz gostilne Krištof v Predosljah pri Kranju nedvomno obvlada. Čeprav ni kuhar, ni niti »le« natakar, ampak kulinarično-oblikovalski inovator in vizionar, ki ob pomoči izučenih oblikovalcev in vrhunskih kuharjev izumlja, ustvarja, postavlja na noge vedno nove projekte in načine (po)strežbe, v katerih se kulinarika in dizajn prepletata na tako poseben način, da vse skupaj postane zanimivo tudi s turističnega vidika. Večerja na zajli, ki so jo lani junija prvič izvedli skupaj z Dvorom Jezeršek in RTC Krvavcem, je samo ena od njih, še vedno najbolj sveža, kot najbolj inovativna nagrajena tudi na lanski oblikovalski okuševalnici na Mesecu oblikovanja, a Tomaž in Jezerški, zlasti Luka, že brskajo naprej, razmišljajo, kako bi privlačne večerje v krvavških gondolah naredili še bolj tematsko in kulinarično pestre, še bolj turistično zanimive in ne nazadnje promocijske za vse sedanje in bodoče sodelujoče.
Sicer pa ideja navdušuje že v »osnovni« različici – kulinarično doživetje, visoko nad tlemi, v gondoli, prav za to priložnost spremenjeni v mini restavracijo za dva ali največ štiri goste, v kateri je mogoče uživati panoramski razgled na razsvetljeno dolino, še bolj pa ob hrani, ki jo pri Jezerških in Krištofu, če se le da, pripravijo iz sezonskih pridelkov z gorenjskega konca ali krajevnih dobaviteljev, postrežejo pa glede na tematiko – ali gre za miklavževanje, valentinovo, dan žena ali pa preprosto romantično večerjo, ki jo je eden od uživalcev lani že izkoristil tudi za zaroko. »Gostje res lahko uživajo v popolnem miru, se v celoti posvetijo drug drugemu, kar je v restavracijah redko,« povesta izvajalca.
Vse iz lokalnega okolja
Ko se dogaja Večerja na zajli, žičničarji namestijo lepše, novejše in nepoškodovane gondole, vanje postavijo prav v ta namen izdelane mize – naročili so jih pri lokalnem podjetju Damahaus –, za še bolj toplo in romantično ozračje pa poleg narave daleč naokoli poskrbi pridušena svetloba luči in svečk, ki ne zakrije svetlikanja zvezd na nebu in lučk v dolini. Da bi bilo gostom udobno tudi pozimi, so se povezali z bližnjo Odejo Škofja Loka, kjer so prav za ta dogodek izdelali posebne odeje.
V toplejših mesecih je seveda ambient drugačen, predvsem pa so tudi jedi bolj osvežilne, zlasti sladice, s katerimi postrežejo po tretji vožnji na panoramski terasi zgornje postaje kabinske žičnice; medtem ko premrle roke pozimi grejejo z jedmi, postreženimi v kozarcih za vlaganje različnih velikosti, so jih lani poleti hladili s sladoledom v ledeni skodelici iz krvavške vode, druženje pa zaokrožili ob sončnem zahodu s kozarcem vina v roki. Sicer pa, z vini vred, nič v meniju ni prepuščeno naključju, spreminjajo pa ga glede na letni čas ali tematiko, prilagodijo tudi vegetarijancem ali posebnim dietam.
Sodelujejo s Hišo dobrih vin Koželj, sestavine pogosto spreminjajočega se menija pa poskušajo nabavljati pri lokalnih pridelovalcih, tako da se na mizi znajdejo šenčursko zelje, čaj iz bližnje Šenturške Gore, mleko in voda s Krvavca, domača meta iz Ilovke, čokolada iz Gorenjke in podobno. Želeli bi si, da kmetje sami pridejo do njih in ponudijo, kar imajo, prav tako gostilne, ki bi želele sodelovati in se tako predstaviti, a vsaka stvar pač potrebuje svoj čas, razmišljata gostinca, hkrati pa opozarjata, da bodo od vsakega zahtevali, da svoje delo opravi stoodstotno, ne pa da le pobere smetano na s trudom vzpostavljeni platformi – iz tega, kako jedi hraniti in postreči, da ostanejo tople, okusne in ne zdrsnejo s podlage, kako hitro mora teči gondola, da ni prevelikih sunkov, kako se morajo natakarji postopiti, da v tako kratkem času postrežejo gostom na visoki ravni … so namreč naredili pravi mali doktorat.
Polno brez promocije
Tudi sami potrebujejo čas, da zadevo še bolje spromovirajo, jo naredijo turistično še bolj privlačno. Kar zadeva promocijo, priznavata Tomaž in Luka, so še vedno dokaj na začetku oziroma so velike priložnosti še pred njimi. Doslej so izpeljali približno 15 večerij na zajli – in glede na to, da je bilo vedno polno, bi jih po njunem mnenju brez težav lahko pripravljali vsaj enkrat na mesec. In to brez prodaje dogodka zaključenim družbam, čemur se nameravajo letos nekoliko bolj posvetiti. Z RTC Krvavec se dogovarjajo tudi o širitvi sodelovanja. »Večerja na zajli je edinstvena, posebna zaradi vrhunske kulinarike in lokacije, kar bi želeli v drugačni obliki, morda še v obliki zajtrkov in podobnega, ponuditi tudi gostom – posameznikom ali poslovnim skupinam – Hotela Krvavec,« so potrdili v gorenjskem smučarskem središču. Hotel se namreč ob začetku poletne sezone znova odpre in bi na ta način lahko oplemenitil svojo ponudbo. Poleg tega Tomaž in Luka razmišljata, da bi večerje na zajli organizirali za različne ciljne skupine: za geje in lezbijke, samske, invalide …
Tujina še čaka
»Predvsem pa si želimo pritegniti tuje turiste; da bi jih nekako dosegla informacija o posebnem kulinaričnem doživetju, kar večerja na zajli nedvomno je. Da se v petek na primer pomudijo na Odprti kuhni v Stari Ljubljani, v soboto pa se z organiziranim avtobusnim prevozom iz Ljubljane odpeljejo pod Krvavec, raziščejo tudi tamkajšnje kotičke in zanimivosti, potem pa večerjajo na višini. Ali na poti navzgor pojedo na primer obaro z ajdovimi žganci, nazaj grede pa sladico, potico ali ocvirkovco …« razmišlja Tomaž.
Pogosto je večerja na zajli tudi darilo ob različnih obletnicah ali rojstnem dnevu. Kar ne čudi, saj je darilni bon zapakiran v zanimivo konzervo z vsemi potrebnimi informacijami in fotografijami, doživetje pa res svojevrstno. Nekateri dosedanji gostje na zajli, ki ne smučajo, so se tako sploh prvič peljali v gondoli, drugi so bili prvič na vrhu Krvavca, med njimi pa so tako zaljubljeni kot prijatelji, stari starši z vnuki …
Želja je tudi, da bi svoj projekt izvajali še na drugih destinacijah – ponudili so ga, na primer, za (tuje) novinarje na Zlati lisici, a se ni nihče odzval, čeprav bi dober glas tako utegnil priti čez mej … »Prav tako bi bilo odlično – in to ne le za nas, ampak za Slovenijo –, da bi gostovali tudi v tujini in predstavljali slovensko kulinariko, posredno tudi našo deželo, vzbudili zanimanje, tujce privabili k nam,« ubrano razmišljata gostinca. In to ne glede na to, da sta si na svojem področju pravzaprav tekmeca. »Med nami je pozitivna energija, zelo kmalu nam je postalo jasno, da s sodelovanjem vsi nekaj pridobimo, in tako bi morali razmišljati vsi, ki želijo uspeti v turizmu – gostinci, hotelirji, (ekološki) kmetje … Treba se je le povezati, združiti in ustvariti dodano vrednost,« je prepričan Tomaž, ki sam to prakso uresničuje že dolga leta.
Gostilna za dva
Povezava z Jezerški je le ena od mnogih, a vseeno najbolj razdelana, saj si goste »podajata« tudi sicer. V neposredni bližini gostilne Krištof v Predosljah je namreč postavljena lična lesena hišica, v kateri si gostje lahko privoščijo intimen obed v dvoje (največ v štiri), iz česar tudi ime – Gostilna za dva. Če si gost v njej privošči kosilo, ga Tomaž z električnim kolesom pošlje na ogled lokalnih lepot in znamenitosti, in če sledi »zemljevidu«, si lahko pri Jezerških v Zgornjem Brniku po rekreaciji in ogledih privošči še okusno večerjo, prespi v tamkajšnjem domačem hotelu. Ali obratno.
Ker je ravno večerja v alpski hišici, izdelani v Jelovici, kjer je prav vse bodisi dediščina gostilne Krištof – prti, posodje …– bodisi nabrano pri lokalnih pridelovalcih in izdelovalcih – ovčje kože za sedenje, klopi, razsvetljava, sončna elektrarna, žar, lesena kad … – posebno doživetje, ki ga ne odlikuje zgolj vrhunska hrana (pogosto vabijo v goste tudi priznane chefe) z zunajserijskimi meniji (na primer presna veganska jesenska pripoved), pač pa zaradi zgodbe, ki jo sestavijo napaberkovani predmeti – ptičja hišica s sončnim napajanjem, ki oddaja diskretno svetlobo, stropne svetilke iz kangel za mleko, topel les, starodavne čipke in peharji, tlakovci iz kamna iz šenčurske cerkve … In vse to je Tomaž dal vžgati tudi na lesene smerokaze z navedbo kilometrine in časa, ki ga obiskovalec potrebuje do izdelovalca oz. pridelovalca, ki gostuje na vrtu Krištofovih.
Vrelec idej
Tomaž že od nekdaj teži k lokalni samopreskrbi in lokalnemu povezovanju, saj ljudje skupaj lahko ponudijo največ, in to do okolja prijazno, pri čemer seveda veliko pridobi tudi turizem, je prepričan vizionar. Številne ideje, ki so se v začetku nekaterim zdele neuresničljive, so postale zelo uspešne, in to potrjujejo tudi številne Tomaževe nagrade. »V življenju se držim mota: dobro jej, veliko se gibaj in uživaj v svojem delu,« kratko odvrne in začne razpredati o novih načrtih za prihodnost, ki brez izjeme združujejo sodelovanje, kulinariko, sobivanje z naravo in turizem. Pri tem človek nehote pomisli, da bi Slovenija zagotovo postala ena turistično najbolj zanimivih držav, če bi promocijo na državni ravni domišljal človek, kot je on …