Tiskane izdaje
Jure Apih, publicist: Menjavanje letnih časov in spremenljivost vremena sta čudoviti lastnosti našega planeta. In prav vsako vreme, ki ni ravno katastrofično, je rajsko, če ga primerjamo s katerimkoli od nam znanih drugih svetov. Če nam snega, ki ga danes pogrešamo, ne bo natreslo maja in junija, nam prav hudega pravzaprav ni. V vsakem zlu je nekaj dobrega, pravijo. Prihranili bomo pri ogrevanju, manj bo poškodb na smučiščih in poledenelih cestah, država bo denar, ki ga ne bo porabila za pluženje cest, lahko namenila za poplačilo obveznosti, ki jih ima do svojih javnih uslužbencev. Zimskih radosti bo resda nekaj manj, vendar se bodo prej ali slej zanesljivo nadomestile. Če pa se spomnim, kako me je kot mulca zeblo v ušesa, se skoraj pomladnih temperatur sredi januarja lahko celo veselim.
Igor E. Bergant, novinar: Prav nič. Komaj čakam na pravo pomlad in vroče poletje!
Dušan Jovanović, režiser: Moj sen je, da bi živel nekje ob morju, v kraju, kot je na primer Piran, kjer bi sneg gledal samo na televiziji. Megle, zasneženih in poledenelih pločnikov, plundre in blata ne maram. Najbolj srečen bi bil, če bi v naših krajih raslo južno sadje in ne bi imeli zimske službe. Sneg naj bo v Planici, da lahko Prevc trenira, v Ljubljani ga ne potrebujemo.
Luka Novak, publicist in pisatelj: Sem velik zagovornik sezonskega vremena in skoraj religiozno verjamem v skladno menjavanje letnih časov. Starokitajski I-Čing, Knjiga premen, temelji na naravnih pojavih, ki s svojim večno istim menjavanjem določajo bivanje. Sezone morajo biti jasno razmejene: narava potrebuje svoj čas, zemlja potrebuje počitek, ljudje potrebujemo post, medvedi spanje v brlogih. Že pesmice opevajo zimo, zimo belo, kaj je ne bi še mi. In ko poslušam obupane žičničarje, ki trdijo, da še najstarejši Kranjskogorci ne pomnijo tako mile zime, medtem ko Kanin ironično sameva v snegu, pomislim tudi na gospodarstvo. Kdo bo smučal, kdo bo kupil plašč, kdo se bo grel ob toplem čaju? Edino, kar me ob taki zimi res greje, je prijazen račun za ogrevanje.
Karel Gržan, duhovnik: Med vsemi letnimi obdobji mi je najljubši čas, ko se prebuja življenje. Pravim: rad imam pomlad, vendar v pomladnem času – v zimskem mi nikakor ne ustreza. Ja, pogrešam tisto ta pravo zimo! Aprilsko vreme, ki vztraja v januarju, mi vzbuja nelagodje ob misli, ali ni eno izmed številnih znamenj izgubljenega ravnovesja? Vem, mnogi trdijo, da (glede na daljša časovna obdobja) to ni nič kaj skrb vzbujajočega, in seveda dodajo: človek ni kriv. Pa vendar – glede na zakon o medsebojnem vplivanju: mar nismo ljudje z izgubljenim ravnovesjem že sami po sebi moteč dejavnik v stvarstvu? Zmedeni ustvarjamo zmedo. Opozorilna znamenja v stvarstvu so več kot očitna. Ob njih je pomenljiva misel: Bog odpušča z lahkoto, človek teže, narava nikoli.
Dragan Petrovec, kriminolog: Dolga leta nisem razumel dedka, ki je živel na deželi in kot mežnar tja do svojega devetdesetega leta vsak dan trikrat zvonil v skoraj kilometer oddaljeni cerkvi. Vsako zimo je rekel, da se snega prav nič ne veseli. Otroci pa smo komaj čakali nanj. Lani sem še posebej mislil na dedka, ko sem se preselil na obrobje mesta, kjer smo solidarno kidali kar nekaj dni. Po teh akcijah nisem bil za nobeno rabo več. Zdaj se mi malo stoži po kakšnem smučarskem dnevu, malo po romantiki, ki jo pričarajo snežinke, sicer pa se vse bolj spominjam dedka. Emšo naredi svoje. Romantični realizem se preveša v naturalizem. Kadar sanjam, sanjam o morju. Zelo toplem.
Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših: Pogrešam zimski dan, to naj bo sobota ali nedelja, ko sem doma, zunaj sneži in jaz sedim na toplem in uživam ob misli, kako je življenje lepo. Sicer pa sem navdušena nad milo zimo, ker so ceste kopne, ni mi treba vsak dan odstranjevati snega s poti, porabim manj kurjave in mojih zajčkov ne zebe.
