Tiskane izdaje
Nejc Zupan. Počne in se loti vsega, kar ga razveseljuje in tisti trenutek najbolj zanima, a poleg skrivnosti vinarstva in kletarjenja, kar je njegova najnovejša strast, gradnje z naravnimi materiali, poziranja pred kamero za domače in tuje oglase, je njegova največja ljubezen, pa tudi kanal za skromno preživljanje ples, točneje swing. Pleše, ga poučuje, celo preigrava v bendu. Boem, ki kritično spremlja dogajanje doma in po svetu, skorajda večni študent, ki pa vseeno (potihem) hrepeni po lastnem domačem ognjišču.
Leglo veselja in dobre volje, najbolj učinkovita zaščita proti depresiji, aktivno druženje, ki krepi telo in duha – tako nekako so videti čedalje bolje obiskani swing dogodki, ki jih v vseh večjih mestih po Sloveniji organizira čedalje več swingerskih društev. Družabni ples, ki se pleše na džezovsko glasbo iz obdobja pred drugo svetovno vojno, podobno kot salsa in tango osvaja slovenski živelj, staro in mlado, urbano in podeželsko, dobivajo se na prostem, na festivalih, na uličnih povorkah – ena takšnih, New Orleans Second Line Revival, se je ravno pred kratkim zgodila na ljubljanskih ulicah. Ali pa preprosto drsajo po parketu kakšnega od plesnih centrov, kakršen je pred dobrega pol leta zrasel na Vilharjevi v Ljubljani, in to zgolj s finančno in fizično pomočjo plesalcev, njihovih sorodnikov in prijateljev.
Studio Dansa, ki je še vedno v izdelavi, ima danes malo in veliko plesno dvorano, ličen prostor za druženje, vse pa je opremljeno v starinskem slogu – takemu pač, ki pritiče glasbi in plesu, ki se dogaja znotraj njegovih sten. V njem pleše, uči in brklja z orodjem tudi eden prvih in zelo aktivnih promotorjev swinga, 34-letni Nejc Zupan, ki se s plesom ni nikdar profesionalno ukvarjal – kot otrok in mladostnik je treniral vaterpolo, a se je od njega prijazno poslovil, saj »sem s svojimi 180 centimetri in 70 kilogrami težko pariral sicer bolj konkretnim sotekmovalcem« – a pleše že od nekdaj: v gledaliških predstavah, saj je bil več let odrski igralec, preskušal se je tudi v sodobnem plesu. Poleg tega je bil ves čas odraščanja v stiku z (džez) glasbo, doma so se nenehno vrtele plošče, v srednji šoli je pel in igral v ska bendu Gromka. »Vse to se nekako že ves čas povezuje in prepleta,« pripoveduje, gladko in nezmotljivo, zleknjen v naslanjač iz druge roke. Le petdeset metrov stran pa za eno od slovenskih pivovarn pozira na jumbo plakatu, v vlogi ljubečega sina.
Počneš tisoč in eno stvar, a verjamem, da se na tak način ni najlažje preživljati?
Dokler sem s prijatelji, s katerimi si delimo stroške in najemnino, z mojimi nerednimi službicami gre. A če bi imel lastno stanovanje, zanj celo vzel posojilo, kar tako ali tako ne morem, potem mi seveda ne bi zneslo. Če bi imel avto, ki ga nimam, prav tako ne. Vozim se s kolesom in javnim prevozom in če se mi mudi, se mi zato, ker sem prepozno vstal, ne zato, ker je imel vlak zamudo …
Bohemsko življenje, skratka?
Mogoče res, čeprav sam v tem ne vidim nič boemskega. Poznam ljudi, ki živijo na podoben način kot jaz, pa imajo vseeno svojo družino … Je pa v tem primeru vseeno potrebnega nekaj več prilagajanja. A za nekaj takega, kot je družina, se je nedvomno vredno prilagajati.
A trenutno te še nosi naokoli, pred kratkim si se vrnil iz tujine?
Pogosto me za nekaj dni povabijo kot gostujočega plesnega učitelja, v glavnem po Evropi, Rusiji, tudi na Balkanu. Zlasti s tega konca bi si v prihodnje želel čim več povabil. Vsako leto različnim plesnim šolam ponudim brezplačne tečaje swinga, če bi ga želeli spoznati. Ves ta balkanski bazen ima namreč ogromno plesnega potenciala, ljudje so super, pa tudi sam sem družaben. Zdaj, ko je swing okužil tudi Zagreb, grem z velikim veseljem tja, spoznavam deželo na novo.
Zakaj in odkod ravno swing?
Tako kot glasba je to zelo igriv ples. Preprost in odprt. Gre za komunikacijo med enakovrednima plesalcem in plesalko, neobremenjenost, veselje do življenja. In swing je bil v našem prostoru zelo neprisoten, mi pa smo ga zapopadli v pristni obliki, kot ameriški folkorni ples, ki se je razširil po celem svetu, in začele so se ustanavljati društva in skupnosti, kakršna je tudi naša, zavod Studio Dansa. Prve korake nam je pokazal Američan Sajles Šinkovec, nekaj mesecev smo se učili pri njem, nato pa šli povsem svojo pot: sami smo raziskovali, obiskovali plesne delavnice v tujini, si ogledovali črno-bele filme, se učili, predvsem pa veliko plesali in se družili. Ravno družabna komponenta je tista, zaradi katere je ples živ, se ves čas obnavlja, spreminja, nadgrajuje. In swingerska društva rastejo kot gobe po dežju: že dolgo niso več le v Ljubljani, so tudi v Kopru, Mariboru, Ptuju, Celju, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici …
Kar je najbolj čudovito, pa je dejstvo, da smo vsi zelo povezani, tako, da so swingerji v celoti obveščeni o vsem, če se jim zahoče plesati tudi kje drugje. Na posameznem swingerskem dogodku se utegne zbrati tudi sto in več ljudi. Nikoli ni konfliktov, ljudje so veseli, in četudi ne pridejo veseli, se taki vračajo domov. Poleg tega naša društva v glavnem delujejo prek družabnih omrežij, zelo se propagira sodelovanje, hkrati pa se ne izključuje individualizma. Če nekdo izrazi interes, da bi ustanovil društvo, bodo vsa ostala društva podprla, saj se zavedamo, da nismo večji od swinga, pač pa smo mi njegovi služabniki …
In promotorji. Zlasti v vaših novih prostorih ga pogosto častite, ne?
V centru na Vilharjevi deluje eno od naših društev, Studio Dansa, ki organizira ogromno plesnih dogodkov in delavnic. Prostor smo našli sami in poskušali sami tudi čim več narediti, z lastnimi financami: večina je šla iz nabirke preteklih tečajev in delavnic ter gre tudi zdaj za plačilo najemnine, nekateri smo posegli v svoje lastne prihranke, a je bilo vredno. To je naš dom, v katerem se ves čas nekaj dogaja, je pa še v izdelavi, tako da nas čaka še ogromno dela, začenši z izolacijo in ozvočenjem.
Ker, nenazadnje, med temi stenami odmeva tudi vaš bend, Zeleni zajci …
Težko je najti bend, ki bi igral plesno glasbo. Razkorak med glasbo, namenjeno poslušalcem, in glasbo, namenjeno plesalcem, je namreč žal zelo velik. In dokler glasbeniki te razlike ne bodo zaznali, ali začeli tudi sami plesati, potem bodo težko igrali glasbo za ples. Mi smo želeli nekako pokriti to vrzel. Smo sicer slab nadomestek, nihče od nas ni profesionalni glasbenik, a se trudimo. Igramo na plesnih dogodkih, a ker smo akustični bend, lahko godemo kjerkoli, tudi na ulici. Godba za ples, to je prvi namen, ko je pavza, pa gremo takoj plesat …
Nekomu, ki ne zna plesati, je takšna zasvojenost še kar neprestavljiva.
V svoji glasbeni in plesni preteklosti sem pogosto slišal priznane pedagoge govoriti, da ples imaš v sebi, ali pa ga nimaš. To se mi zdi ena najbolj idiotskih izjav, saj se lahko nauči vsak. Na prvem mestu sta vedno dve stvari: srce in pa volja, da bi se nečesa naučil, zaradi česar potem vadiš. Tudi talentirani otroci niso pri šestih letih kar znali igrati na klavir, pač pa so doma vadili ure in ure, skratka, talent je le majhen košček pri uspehu.
Živiš res pestro življenje, ampak je ples verjetno tista glavna, tudi z vidika preživljanja?
Ples in pa občasno snemanje reklam – to mi rešuje kožo. V slednje sem padel pred devetimi leti, ko mi je nekdo navrgel, naj pridem na kak casting. Fotografirali so me, me dali v bazo in če sovpadaš s tistim, kar želi naročnik, te pač pokličejo. In poklicali so me že kar nekajkrat. Ne vem, zakaj, morebiti dejstvo, da mi ni problem stati pred večstoglavo množico ali na odru, zazna tudi kamera. Poleg tega poteka snemanje v večini primerov gladko in hitro, z režiserji nimam težav. Morebiti se to nekoliko razve, tako da sem res kar pogosto na 'tapeti', zlasti je to bolj opazno v majhnem slovenskem prostoru. Doslej sem zagotovo posnel več kot 40 reklam, večino za tuji trg. Skorajda vse sem že bil: ko sem pustil brado, sem bil zelo pogosto oče, zdaj, ko sem se obril, sem pogosto mladi poslovnež in ljubeči sin … »Prodajal« sem avtomobile, zavarovalniške produkte, mleko, klobase, gorivo, vse mogoče (smeh).
Očitno imaš pravi obraz za številne vloge …
Ko sem bil na zadnjem castingu, so bili okoli mene moški, kot bi jih potegnil iz revij: visoki, čedni, mišičasti, znani glasbeniki in igralci, skratka, cela množica talentiranih posameznikov, profesionalcev. Spraševal sem se, kaj sploh delam tam. Odigral sem svojo vlogo in na koncu so izbrali mene. In nimam odgovora, zakaj. Se pa o tem niti ne sprašujem, ampak dam v okoliščinah, v katerih se znajdem, vse od sebe in upam na najboljše. V vlogah po mojem potrebujejo ljudi, ki so naravni oziroma se dobro počutijo v svoji koži ter nimajo strahu pred kamero. To rad delam.
Nenazadnje ti to tudi nekaj nanese?
No, slovenske reklame niso prav dobro plačane, kak tuj projekt pa nekaj navrže, a to je zgolj dodatna finančna pomoč skozi leto, ne pa kak bajen zaslužek. Vseeno tuje ekipe prihajajo snemat v Slovenijo z razlogom: ker jih vse skupaj stane veliko manj.
Poleg tega si, kot je videti na tvojih družabnih profilih, aktiven državljan, ki opozarja na kritične razmere doma in po svetu?
Ljudi imam zelo rad, zato me krivice, ki se jim dogajajo, močno prizadenejo. Ker veliko potujem in spoznavam ljudi iz vseh koncev in krajev, sem pogosto presenečen nad ljubeznijo, ki se pojavi tam, kjer bi jo najmanj pričakoval, in na drugi strani nad sovraštvom, ki se pojavi v zelo razvitih kulturah, kjer ne pričakuješ take ozkogledosti. Pred leti sem z vespo prekrižaril območje nekdanje Jugoslavije, ravno v času, ko se je izkazalo, koliko delavcev iz balkanskih držav pri nas že več mesecev čaka na plačo, v kako mizernih razmerah živijo … Potem se vprašaš, državljan kakšne države pravzaprav si. S solzami v očeh sem poslušal številne podobne zgodbe o gnitju držav navznoter zaradi peščice pogoltnih posameznikov, ki si želijo, četudi prek trupel, napolniti svoje požrešne trebuhe. In ko gledaš vse te vojne, ki se dogajajo okoli nas, in se razlaga, da so v ozadju verski in rasni konflikti … ko potegneš črto, gre vedno le za bankovce.
Zato nam je potem še toliko bolj smiselno delati tak prostor, kot je tale plesni center. Ker se na nek način ločimo od vse te umazanije in spletk, nismo odvisni od nikogar, delamo po svoje in so dobrodošli vsi. Sodelujemo, se družimo, netimo dobro voljo. Se pa stvari nenehno spreminjajo; letos smo imeli deset učiteljskih parov, zdaj gresta dva v tujino, tudi sam za pol leta odhajam na Portugalsko … A za zdaj ostajamo zvesti svoji ideji »swing za vse«.
Se pravi, da ima potencial, ne glede na starost, skoraj sto let mu bo?
Ne gre le za ples, temveč za glasbo. Vsi obožujemo džez glasbo. Če je ne bi, bi verjetno plesali kaj drugega, je pa res, da plešemo na glasbo iz obdobja pred 2. svetovno vojno, ki ni povsem klasičen džez z obilo improvizacij, ampak glasba big bendov in manjših zasedb, ki so igrali izključno za plesalce. Takrat je bila glavna dejavnost, ko je šlo za druženje, ples, in te glasbe ni težko poslušati. Čeprav jo doma zelo malo poslušam. Zaljubljen sem namreč v sevdah. Himzo Polovina je zato moja stalna družba.
