Tiskane izdaje
Eden najbolj priljubljenih hrvaških glasbenikov Neno Belan, ki je kariero začel v znamenitih splitskih Đavolih, se s svojo skupino Fiumens po desetletju vrača na slovenske odre. Koncert, na katerem bo kot gost nastopil še Vlado Kreslin, bo v sredo v ljubljanskem Orto Baru.
Z Đavoli ste v stari Jugoslaviji spet popularizirali prvotni rock'n'roll zvok v obdobju novega vala. So vas takrat kaj čudno gledali?
Pa, so. Čeprav tudi ne. Začeli smo kot rock'a'billy skupina v usnjenih jaknah in s takimi visokimi uporniškimi frizurami, preigravali pa smo klasike rock'n'rolla. Kmalu smo se lotili pisanja lastnih skladb v bolj pop rock maniri, v slogu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tako da so bili Đavoli bliže temu glasbenemu izrazu kot pa rock'a'billyju in zgodnjemu rock'n'rollu.
Ko smo leta 1986 objavili prvi album Ljubav i moda za založbo Jugoton, so bile skoraj vse pesmi že v pop rock stilu, bolj pod vplivom Buddyja Hollyja, Beatlov in podobnih kot pa klasičnega rock'a'billyja.
Tako smo se pojavili z novo zvočno in vizualno podobo, torej suknjiči in kravate, in nas je zaradi zelo melodične glasbe občinstvo hitro in dobro sprejelo. Takrat smo bili zunaj vseh glasbenih trendov, saj je bil novi val nekaj čisto drugega.
Čeprav je bil tudi novi val, še posebno pa punk, neka oblika vračanja k prvotnemu rock'n'rollu.
Da, vendar smo mi v celoti povzeli ta zvok zgodnjih šestdesetih let, punk pa je imel svoj zvok.
Prihajate iz Splita, festivalskega mesta, zdaj pa živite na Reki, kjer je bilo eno pomembnih žarišč novega vala. Kako se ti mesti glasbeno razlikujeta?
Novinarji me pogosto to sprašujejo in dodajo še Zagreb. Odgovorim s prispodobo, da se mi zdi Reka kot neki mali hrvaški New York, Zagreb je Chicago, Split pa Los Angeles in takšna je tudi glasba teh mest. To velja zlasti za osemdeseta leta. Reka je bila poudarjeno urbano mesto in je bila tudi glasba bolj ostra, splitska pa se je zelo opirala na mediteransko glasbeno izročilo, bila je mehka, topla, melodična in sončna. Zdaj je sicer precej drugače.
Vsi pa smo se dobivali v Zagrebu, kjer smo sublimirali te svoje energije, trenirali svoj zvok in šli z njim v javnost.
Koliko je zvok rock'n'rolla združljiv z melosom Sredozemlja?
Zelo. Nekaj podobnega so v ZDA naredili kalifornijski Beach Boys. Na Hrvaškem so novinarji naredili novo skovanko za ta zvok, pravijo mu belanovski pop, kot nekaj posebnega, česar ne moremo primerjati s čim drugim. Jaz sem zmešal zvok zgodnjega rock'n'rolla in ta zvok britanskega popa iz šestdesetih let. K temu sem dodal pridih italijanske kancone, ki je zelo močno vplivala na glasbo v Dalmaciji. Zlasti v šestdesetih letih je bil neverjeten vpliv festivala San Remo. S to glasbo sem odraščal.
Zadnjih nekaj let sem celo koketiral z etno glasbo Dalmacije, sodeloval sem s klapami, vendar sem vedno krepko ostajal v okvirih pop rocka. Uspelo mi je dovolj dobro združiti te glasbene sloge v nekaj lastnega in prepoznavnega.
Sami ste veliko nastopali na festivalih. Kako pomembni so na Hrvaškem festivali za razvoj glasbene scene?
Veliko glasbenikov in pesmi se je tako promoviralo. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo zlato obdobje festivalov, nekoliko še tudi v osemdesetih letih. V nekdanji skupni državi smo imeli kar nekaj festivalov, ki so precej vplivali na oblikovanje popularne kulture. Verjetno sta bila najpomembnejša v Splitu in Opatiji.
Pozneje se je njihov pomen precej zmanjšal. Tako imamo zdaj na Hrvaškem največ tri festivale, ki res pomenijo nekaj, vendar še zdaleč nimajo moči in pomena, kot so jih imeli tisti pred tridesetimi leti.
Na eni vaših novejših plošč z naslovom Oceani ljubavi so skladbe s Festivala dalmatinskega šansona v Šibeniku. Kaj je pravzaprav dalmatinski šanson?
Ta album je kompilacija, ki povzema deset let mojega sodelovanja na tem festivalu, ki sicer ni velik in pomemben, vendar mi zelo ustreza. Glede na to, da so mnogi festivali postali precej manj kakovostni, sem se na tem šibeniškem dobro znašel, saj neguje višje kakovostne standarde. Nanj ne more priti prav vsak s kakršno koli pesmijo. Festival ima koncept, ki je še najbliže tistemu, kar jaz tako ali tako delam ves čas. Ugotovil sem, da je tudi dober poligon za promocijo novih singlov, in v zadnjih desetih letih sem skoraj vsak singel tudi napovedal na tem festivalu. Bili so zelo uspešni tako pri občinstvu kot medijih na Hrvaškem.
Dalmatinski šanson pa je sestavljanka iz šansona, pri katerem je glasba le podpora besedilu, ki je pomembnejše, in seveda značilnega dalmatinskega melosa.
V nasprotju z drugimi hrvaškimi glasbenimi zvezdami vi bolj redko nastopate v Sloveniji.
Ne vem, zakaj, vendar se mi zdi, kot da sem tu izgubil občinstvo. Očitno me v Sloveniji slabo poznajo in verjetno je že čas, da se nekako vrnem. Prepričan sem, da je moja glasba zelo sprejemljiva tudi za slovensko občinstvo, tako kot je bila nekoč. Svojčas smo namreč Đavoli zelo pogosto nastopali tu, v devetdesetih sem imel samostojne nastope. Na žalost pa se je v zadnjih desetih letih ta povezava z občinstvom nekako izgubila. Poskusil se bom vrniti na slovenske odre.
