Ob taki klofuti bi z veseljem nastavili še drugo lice

Spomladanski šamar: Mestno dogajanje je oživelo z devetdnevnim festivalom znanih in še neodkritih talentov.

sob, 10.05.2014, 21:00
Devet dni in dvain­dvajset dogodkov je že samo po sebi impresiven podatek.

»Spet se počutim, kot da živim v mestu,« je ob pomenku med dvema koncertoma v tistem večeru vzneseno pripomnil basist Nino de Gleria. Mimo njega se je iz dvorane Plesnega teatra Ljubljana zlivala množica obiskovalcev, nenavadno velika za sončen prvomajski vikend. Še pod vtisom pravkar slišane psihedelične fuzije Leonardijevega kvinteta so hiteli v sosednji bar Prulček, da bi si zagotovili čim boljši sedež za naslednji koncert, ki se je počasi že začenjal.

Opisani prizor je bil preteklih devet dni simptomatičen za festival, ki je bar Prulček vrisal na zemljevid umetniško aktivnih prostorov, ljubljanske Prule pa spremenil v strateško pomembno kulturno lokacijo v mestu. Med množico obiskovalcev je bilo opaziti glasbenike, literate, filozofe, filmarje, gledališčnike, slikarje ... skratka umetnike vseh vrst, ki so prišli po košček kulture. Ozračje je »nevarno« spominjalo na tisto nekdanje festivalsko druženje na drugem bregu Ljubljanice. Zato je ustvarjalno svežino, ki je zavela v kotičku spalnega naselja, na trenutke zmotila tudi temna misel, da to ne more dolgo trajati. Trnovo (z okolico) je kljub vsemu le kraj nesrečnega imena.

Spomladanski šamar (v bolj sveži angleški različici Spring Splash), kot so festival poimenovali organizatorji, Zavod Derridas v sodelovanju s Plesnim teatrom Ljubljana (PTL), si je želel strezniti in osvežiti glasbeno dogajanje in se je nadejal obuditi kulturno zavest v mestu, ki ujeto v birokratske zanke zatira vsakršne alternativne lokalne pobude.

Devet dni in dvaindvajset dogodkov je že samo po sebi impresiven podatek, a kar je na obiskovalce naredilo večji vtis, je bila kakovost sestavljenega programa, ki se lahko kosa tudi s kakšnim večjim domačim uvel­javljenim nadžanrskim glasbenim festivalom. Še več, zaradi odprte narave veččlanskega programskega odbora so poleg uveljavljenih glasbenih imen priložnost, da se predstavijo pred širšim občinstvom, dobile tudi še neznane zasedbe – in presenetile s svojo kakovostjo.

Zbrana zamaknjenost

Glavni program je potekal v črni notranjosti kubusa PTL, ki je sprejel ravno pravšnje število ljudi, da se je še ohranila intima med publiko in nastopajočimi, hkrati pa koncertom, ki bi ne nazadnje lahko potekali tudi na klubskem odru, pridal tisto posvečeno noto, ki zahteva zbrano poslušanje. Ta element se je izkazal za bistvenega ob večerih, ko je komorni kvartet Guud izvajal kompozicije ruskega skladatelja Sergeja Luneva ali ko je temna silhueta flamenko plesalke Ane Pandur oživela španske strasti kitare Vita Marenčeta. Tudi zamaknjenost, ki so jo povzročili elektrificirani Igor Leonardi na kitari, Milko Lazar na rhodesu, Nino de Gleria na baskitari, Lazaro Hierrezuelo na violini in congih ter Enos Kugler na bobnih, je zato trajala še dolgo po koncertu. Skupine, ki so se v nadaljevanju večerov predstavile na Prulčkovem odru, so nastopile v pristni klubski atmosferi, ki ji pritičejo poltihi pogovori in trkanje kozarcev.

Nagnetenost teles v lokalu je ob sobotnem koncertu zasedbe Kino za dva, ki se je sicer šele drugič predstavila v javnosti, nakazovala naslednjo »under pop« senzacijo. Ob aranžmajih Melodromovega Matevža Kolenca je doživeta interpretacija lastnih filmsko-poetičnih besedil pevki Sari Knežević že zagotovila klub oboževalcev. Zveste sledilce ima tudi mlada Eva Beus s presunljivim vokalom nekje med registroma Janis Joplin in Amy Winehouse. Z zasedbo, ki bo parirala njeni muzikaličnosti, in lastnim repertoarjem utegne biti njen glasbeni vzpon v blues in rock vodah bliskovit.

Na Spomladanskem šamarju niso manjkali niti gostje iz tujine. Mlad jazzovski trio EYM iz Lyona je Prulčkov festival našel sam in se prijavil, in ko so organizatorji slišali njihove melodične improvizacije, prepletene z vzhodnoevropskimi temami, so jih nemudoma umestili v program. Poseben gost festivala je bil ameriški bobnar Doug Hammond, ki je svoj trio sestavil z dvema našima jazzistoma – saksofonistom Cenetom Resnikom in kontrabasistom Nikolo Matošičem (Matošić je s Hammondom lani nastopil že na velikem rotterdamskem North Sea Jazz Festivalu). Da bi gosta med njegovim postankom v Ljubljani kar najbolje izkoristili, so se organizatorji povezali s Konservatorijem za glasbo in balet, da je Doug Hammond nekaj svojega bogatega znanja in izkušenj na predavanju prenesel tudi mlajšim generacijam.

Ustvarjalni poligon

Z več kot uspešnim festivalom je Prulčkova ekipa nadgradila program, ki ga že skoraj leto dni ustvarja pod streho nekdanjega Mercatorjevega bifeja. Iz večerov z DJ-programom, ki so jih pripravljali enkrat na mesec, se je razvila premišljena programska shema, ki vsak dan v tednu ponuja živo avtorsko glasbo. Osupljiv je podatek, da se je v zadnjega pol leta na Prulčkovem odru zvrstilo 160 glasbenih nastopov. »Našel sem prostor, kjer imam možnost, da se izražam, kot jazzist, klasični violinist in kot DJ,« je povedal Peter Ugrin, eden od akterjev v Zavodu Derridas, sicer pa član zasedbe Artbeaters, ki je temperaturo dvigovala na četrtkov večer.

Bistvo delovanja Zavoda Derridas je vzpostavljanje ustvarjalnega poligona, kjer bi se kreativni tokovi nemoteno mešali. Preobrazbe nekoč Mercatorjevega bifeja in nato športnega bara so se zato lotili celost­no. Tedenski program s koncerti, razstavami, gledališkimi nastopi, nedeljskim bazarjem in delavnicami nastaja v kolektivnem duhu in s skrbnim grajenjem lokalne skupnosti. S tem konceptom se spaja tudi (so)ustvarjanje zunanje podobe lokala, ki nastaja po principu DIY, naredi sam. Pogoj, ki si ga je zastavil idejni vodja prenove Matic Praznik, je, da za prenovo kupijo čim manj stvari. Sledi strogemu na čelu reciklaže odpadnih materialov, ki s spremenjeno namembnostjo hkrati postajajo umetniška dela in uporabni predmeti. Tako lahko strgalo za sir ali celo boben pralnega stroja hitro postane senčnik luči. Vrat zlomljene kitare postane kljuka na vratih, konice Elanovih tekaških smuči pa dekoracija na zidu. Zavržene kadi in wc-školjke so idealna korita za rože, zelenjavo in sadje. Plodove bodo lahko trgali vsi gostje in mimoidoči, ki so vabljeni, da v duhu samopreskrbe tudi sami kaj posadijo, oziroma kot pravi Praznik, »če vidite suho malino, jo zalijte«.

Zaprtje edinega jazz kluba v Ljub­ljani in sporadično odpiranje in zapiranje lokalov, ki so si za kratek čas omislili popestritev z jam sessioni, sta ogrozila obstoj domače jazzov­ske scene. Mladi glasbeniki, ki so se šolali na tujih konservatorijih, ob prihodu domov nimajo priložnosti pokazati svoje znanje in ga razvijati. Klasična glasba se je zaprla v hermetične etablirane institucije, kjer nagovarja predvsem starejšo publiko, alternativni prostori z urbano glasbo in DJ-programi pa po vrsti zamirajo, ko jim mestni odloki krajšajo delovni čas.

V tem pogledu je iniciativa bara Prulček, z lastnikom Davorinom Tucakom in kreativnim kolektivom Zavoda Derridas, ki že snuje svoj drugi oktobrski jazz festival, pomembna popestritev socialno-kulturnega dogajanja. Vzpostavila je nov prostor za svobodno kreativno izražanje in nakazala smernice, kakšno naj bi bilo življenje v prestolnici.

Zato po taki spomladanski klofuti z veseljem nastavljamo drugo lice.

Prijavi sovražni govor