Tiskane izdaje
Lepo vas pozdravljam, Marica
Milena svetuje: Mislim, da ste s pismom odprli marsikatero rano tudi pri drugih bralcih in bralkah, kajti s težavami, kakršne imate, se spopada še kdo. Starejše je včasih težko razumeti, zlasti če je generacijski prepad preglobok. Vaša mama je odraščala in si privzgajala določene navade v času, ki nam je zdaj večinoma tuj in nerazumljiv. To, da protestira, če jo vnukinja sili v kopalnico več kot enkrat na teden, je pričakovano, saj so se, še ne tako dolgo nazaj, ljudje umivali le ob sobotah. Takrat so si tudi preoblekli spodnje perilo, ali pa tudi ne. Da hrano poje do zadnjega grižljaja, je logično, spomini na leta, ko je bila lačna, so se neizbrisno zapisali v njeno podzavest. Prav nič me ni presenetilo, da so se v kleti nabirali, med drugim, stari in odsluženi pralni in še kakšni stroji, saj so bili včasih ljudje navajeni, da niso ničesar zavrgli. Pač, za vsak primer, ker so posamezne dele strojev pogosto lahko še kdaj uporabili. Pred kratkim je znanki umrla mama. V omari so našli kupe popolnoma novega, še nedotaknjenega posteljnega perila. Edina rjuha, ki jo je gospa uporabljala, ker je bilo drugih škoda, pa je bila povsem izprana. V času potrošništva nam je takšno ravnanje tuje in celo smešno.
Več kot tri desetletja je bila mama kraljica v svoji hiši, lahko je počela, kar jo je bila volja, pa ji nihče ni gledal pod prste. Potem pa se je – čez noč – zgodil preobrat.
To, da je vanj privolila in se ga zelo veselila, ni nepomembno. Prepričana sem, da si je oddahnila, ker ni več sama. Pri tem pa se morate zavedati, da imajo že mladi nekaj težav, ko se prilagajajo spremembam, starejšim pa so te še dosti bolj tuje in nedojemljive. Ker je vnukinja pričakovala, da bo babica plesala, kot bo ona godla, je v začetno srečo in zadovoljstvo padlo kar nekaj kapljic pelina. Mlajša zdaj verjetno že ve, da se je v odnosu do starejše v marsičem prenaglila. Če bo pametna, bo babičino stanovanje še naprej pustila takšno, kot je, ko pa bo pospravljala po kleti, bo naredila najbolje, če ne bo razglašala na glas, kaj vse bo spravila izpod nog.
Hčerki predlagajte, naj babici dovoli, da živi svoje utečeno življenje naprej, kajti če jo bo silila, da njej na ljubo spreminja navade, bosta imeli nenehno ogenj v strehi. Pa kaj potem, če se noče vsak dan tuširati! Zaradi tega se svet ne bo podrl. Naj vsaka od njiju diha po svoje, pa se bosta najbolje razumeli. Vnukinja naj pazi na babico, a bolj na daleč in ne preveč očitno. Starejšim to, da so samostojni, strašno veliko pomeni. Morda bi babico in druge stare dame, ko se srečujejo ob kavi, klepetajo in – bog pomagaj – tudi opravljajo, kdaj počastila s svojo družbo, jim kaj lepega povedala, se z njimi nasmejala. S takšno potezo bi za sobivanje naredila več, kot si lahko misli.
Babica po stopnicah tako ne more, zato se lahko hči umakne v svoje prostore, kadar hoče. To pa je tudi nekaj, kajne?
Morda bi ob koncu zapisala še nekaj besed o vaši slabi volji. Na prepir, ki je nastal med vami in hčerko, glejte kot na nekaj zabavnega. Logično je, da po starših podedujemo tako slabe kot dobre lastnosti, čeprav se na vso moč trudimo, da slabše nenehno odganjamo od sebe. Hecno, a z mamo sta si podobni prav po skladiščenju. Ona to počne s šaro, vi z oblačili. Prihodnjič prehitite hčerko in vse, česar niste oblekli že več let, odnesite tja, kamor je treba. Pa da vas potolažim: tudi moja hči občasno obišče moje omare, in ker ima dober spomin, kdaj sem kaj oblekla, je pri tem, kaj mora stran, zelo neusmiljena. Pa – roko na srce: še dobro, da jo imam.
Verjemite, zaradi takšnih malenkosti se ni vredno sekirati niti ene same minute, kaj šele prepirati! Ko boste prihodnjič obiskali mamo, povabite v vajino družbo še hčerko, vse tri se stisnite v objem, skuhajte si kavo in pokramljate ter uživajte druga z drugo. Dokler še lahko …
