Tiskane izdaje
London, skoraj 11.000 športnikov, enajst tisoč usod. So zgodbe, z zlatimi ali črnimi črkami spisane na igrah, in tiste, ki se pišejo v olimpijadah, to je v obdobjih med igrami. Zgodbe, ki jih vrhunskim športnikom piše življenje.
Lopez Lomong, 27-letnik, pod zastavo ZDA teče na 5000 metrov, rodil pa se je v krvavem afriškem Sudanu. Ko je bil star šest let, so med mašo v cerkev vdrli vojaki in ga z vrstniki odpeljali v tabor – na vojaško urjenje, vzgojo za ubijanje. Iz dneva v dan je južnosudanski ubožec zrl smrti v oči in slutil, da vsak hip lahko pride tudi ponj. A po treh tednih je najmanj mili usodi z nekaj starejšimi fanti ušel, po treh nočeh teka so se bosonogi rešili v Kenijo, tek za svobodo pravi Lomong tej skušnji. Deset let je preživel v begunskem centru, leta 2001 je zanj sonce posijalo svetleje. V projektu Združenih narodov, v katerem so štiri tisoč sudanskih izgubljenih fantov pripeljali v ZDA, je bila Lopezu namenjena družina Tully, ki ga je posvojila. Šel je v srednjo šolo, začel trenirati tek in uvrstil se je v reprezentanco za igre v Pekingu. Kolajne ni osvojil, doživel pa posebno čast, bil je nosilec zastave na odprtju prireditve.
Sam je ušel smrti, bedi, a domovine ni pozabil, leta 2007 se je srečal s svojo družino, prek fundacije pa skrbi za širjenje izobrazbe ter preskrbo rojakov s čisto vodo, hrano in zdravili. Ubežnik v svobodo se zaveda, da je Sudan še vedno žarišče vsega najslabšega in želi biti glasnik ljudi, ki nimajo glasu. Je ljubitelj hip-hop glasbe, z vzdevkom Lopepe, hitri. Včeraj je v finalu petkilometrskega teka osvojil 10. mesto.
Kayla Harrison je 22-letna Američanka, pri šestih, torej v letih, ko so Lomonga ugrabili, je začela trenirati judo, vpeljala jo je mati, nosilka črnega pasu. Pod vodstvom trenerja Daniela Doyla je imela pri petnajstih dva državna naslova, njeno mladost pa je ugonobil grozljiv madež. Pokazalo se je, da jo je trener spolno zlorabljal, trpljenje je zaupala sotekmovalki, ta pa je z zločinom seznanila dekletovo mater. Doyle je bilo spoznan za krivega in obsojen na desetletno zaporno kazen. Mesec po razkritju zlorabe se je preselila iz domačega Bostona in začela trenirati z enim najuspešnejših ameriških judoistov Jimmyjem Pedrom in njegovim očetom. Leta 2008 je iz kategorije do 63 kilogramov prestopila v kategorijo do 78 kilogramov, a ni nastopila na igrah v Pekingu. Osvojila je svetovni naslov v mladinski konkurenci, leto pozneje drugo mesto, leta 2010 zmagala na članskem SP, leto pozneje pa si priborila bron. Pred olimpijskimi igrami v Londonu se je poškodovala, a to je ni ustavilo, da na Otoku ne bi postala prva Američanka z olimpijskim judoističnim zlatom.
»Komaj verjamem, da sem tukaj, na olimpijskih igrah,« je neposreden 23-letni ameriški šprinter Ryan Bailey. Le zakaj, če si dober, si dober, če si med najboljšimi, greš na igre. Pa vendar, Bailey pove: »Lahko bi končal tako kot nekaj mojih prijateljev – v zaporu ali na pokopališču.« Da je izpolnil svoje sanje, je moral korenito spremeniti svoje življenje. Bil je član tolpe, in ko se je leta 2006 hotel izogniti nekemu sporu, so ga zabodli v hrbet in ramo. Nož je zgrešil vitalne organe. Izključili so ga iz srednje šole, a kot rešilna bilka se je pokazal šport. Toda ob izstopu iz bande so ga močno pretepli, bistveno huje kot ob iniciaciji. Njegov obraz je bil zalit s krvjo, imel je ureznine po očeh, modrice po vsem telesu. Vrnil se je k materi, nekaj let sta živela v avtu, očeta ni bilo naokoli, vrnil se je k študiju in sprva igral nogomet. V roke ga je dobil trener John Parks in sila visokoraslemu mladeniču sprva namenil kariero deseterobojca, šprinterski začetki so bili težki, v premajhnih tekaških copatih si je zlomil prst, a dolga, dolga pot iz brezizhodnosti se je končala s 5. mestom v finalu najkrajše, najprestižnejše atletske discipline, teku na 100 metrov.
Pa ameriški odbojkar na mivki, 36-letni Jake Gibb, ki je tako pred Atenami 2004 kot letošnjim Londonom premagal raka, prvič kožnega, drugič na modih (kot kolesar Lance Armstrong). Vmes so ga želeli suspendirati, a le spoznali, da so za vsebnost hormonov kriva zdravila, s katerimi se je bojeval proti bolezni. S partnerjem Seanom Rosenthalom sta bila v Londonu peta.
Med najbolj razvpitimi je gotovo zgodba 25-letnega Južnoafričana Oscarja Pistoriusa, ki so mu zaradi prirojene napake kmalu po rojstvu amputirali nogi pod koleni in teče s protezama iz ogljikovih vlaken. Najhitrejši invalidni šprinter je nastopil na paraolimpijskih igrah v Atenah in Pekingu, osvojil pet kolajn, štiri zlate in bronasto, z mednarodnimi inštitucijami pa dolga leta bil boj za pravico do merjenja z zdravimi tekači. Za, no ja, zdravi Peking norme ni dosegel, niso ga uvrstili niti v štafeto 4 x 400 metrov, v London pa je potoval in se v posamičnem teku na 400 metrov uvrstil v polfinale ter v svoji skupini zasedel osmo, zadnje mesto.
