Oni pa že drugič po svoje

Hollybovec: En cel pa še tri četrt drugega dela mladinske superuspešnice je pod streho.

Objavljeno
04. avgust 2012 18.54
Grega Kališnik, NeDelo
Grega Kališnik, NeDelo
Le kaj bi porekli, če pol šestega, ves sedmi in morda še osmi mesec ne bi mogli na oddih. Ker vaš mulec ne sme od doma, ker mora biti ves čas v pripravljenosti, ko ga pokličejo, pa takoj v Bovec, kjer nesrečnik spi v hotelu, se spet vrne domov, se postavi v pozor …

Kaj takega se na srečo dogaja le v filmih. Ali na snemanjih. To je cena slave, nadaljevanje mladinske nad­uspešnice Gremo mi po svoje – ki je z dobrimi dvesto jurji gledalcev pikala skoraj kot najnevarnejši (To so) gadi, načela plovnost Titanika, Kajmak in marmelado pa pohrustala za (Petelinji) zajtrk – ni izjema. A čeravno so filmske naslednice prapočelnih zmagovalk ponavadi, no, velikokrat fiasko, scenarist in režiser (tudi) Gremo mi po svoje 2 Miha Hočevar, Rifle jr., kajne, odgovarja: »Boter dva, Boter dva, Boter dva …« Slutim, da je mislil ufilmljeno mafijsko sago, katere drugi del je menda presegel prvega.

Ja, spet se po svoje tabori na hribovitem in nastajanje filma, igra(l)ni del je menda že na dveh tretjinah, če ne na treh četrtinah, smo par ur poskušali spremljati na enem sila vsak­sebnih koncev Čezsoče, vasi, ki, če proti njej pogledaš iz Bovca, leži prek bistre hčere planin.

Sonce je žgalo iz svoje sredice (eni tamali, morda je bil tamal, je ušlo, da jih je pet sončarico fasalo, a v velikanski ekipi je ves čas tudi čisto pravi dohtar), na glavni, a ne edini lokaciji je bilo prijetnih okoli trideset stopinj in verjemite, raje sem malo manj bogat in slaven, pa precej manj opečen, kot so bodoči deniroti in alpačinoti, pa sedanji zrneci in tako naprej. Zelo na pamet, drugič odhaja po svoje cirka 60 profijev in še dvajset več otrok, ki so jih z avdicijami izbirali po domovini, med 5000 kandidat(kam)i, si predstavljate, in drugi del ni tako ljubljanocentričen kot izvirnik. Nekateri igralci ostajajo in bodo igrali sami sebe, no, svoje utečene like, so pa tudi sveži obrazki.

Inšpecirani Zrnec

Povrnimo se daleč nazaj, ko je neki praslikar namalal tako verno grozdje, da so ptičke v platno kljuvale. Ali pa anekdote, ko so ljudje bežali iz dvoran, ko se jim je s platna bližal brzec. Tako bi se pogojno dalo razumeti, da v drugem delu nastopa Sabina Kogovšek Zrnec, njen mož Jurij je v prvem delu šmiral z igralko Jano Zupančič, ki je bila Kuharica, zdaj, ko bo neumetnostna Zrnečeva soproga Inšpektorica, bo vse skupaj teže. Ali vse to drži vodo, ne vem, saj Inšpektorice v četrtek ni bilo v Hollybovcu, pod slikovitim vršacem, Svinjak po imenu, tudi bovški Matterhorn za večjezične.

V prvem delu je nemir med tabornike vnesla skupina deklet, v drugem bo srž usodno slovenska, srečali se bodo taborniški Green Dragonsi in Viole, torej, za merjenje osrednje in štajerske metropole gre. Razen neujemanja LJ-MB bo, sem razumel režiserja, vse drugo klicalo po strpnosti do drugačnih, ujel sem recimo nekaj debelih, tudi suhih, takole, ko sem gledal naturščike, se mi je zdelo, da režiser v ansamblu ne trpi kratkolase mladeži, morda pa me je sonce slepilo. Pred vkorakanjem ob sceno smo morali sedmosilniki izključiti geeseme, pa ja koga ne operirajo, niso ga, le tonsko so snemali, saj veste, ko je akcija, mora biti vse tiho in mirno, zato ekipi še kako živce razpara oblak, ki zakrije pegasto sonce, tudi avioni niso dobrodošli, čeravno sem jih sam videl nastopati že v prenekaterem filmu. Prizorov nismo smeli upodabljati ne fotografsko ne kamersko, ne vem, so se bali, da bodo boljši kot njihovi, filmski, skratka, novinarji smo dobili korenček. Pa saj tako mora biti, nihče si ne želi, da bi kakšen prizor prišel v tisto tujo oddajo o filmskih zgreških.

Torej, igralci so na stendbaju, ekipa se trudi slediti načrtu snemalnih dni, »ko delamo, delamo 12 ur na dan«, mi zaupa insajder, tu pa se izkaže, da je Hočevar pravzaprav asistent scenarija in režije, glavno je vreme, ki ga, spet podatek od znotraj, »preverjamo 25-krat na dan«. In ko kaže, da snemanje bo, zbobnajo igralski zbor iz vse domovine, ako spijo, spijo v hotelu, zjutraj pa jih na sitno oddaljeno prizorišče razvozijo domačini s kombiji, preden se lotijo poklicnega prevažanja čeških, slovaških, madžarskih in drugih adrenalinarjev, ki si želijo okusa po Soči. Ja, filmarji so z domačini na ti, se v Bovcu kot doma počutijo, pa tudi neki prodajalec mi je rekel, da je film »zelo dobra reklama za naš kraj«. Tista grozljiva toča pred tedni je filmsko sceno zgrešila, saj je najbolj tolklo sredi Bovca, nevihta jim jo je bolj zagodla leta 2009, med nastajanjem enke.

Takole človek pomisli, rekorden obisk filma, evri morajo dreti kot Soča, špricati kot Boka, pa pod mizo zvem, da se denar od uspešnega filma tako čudno deli, kot bi vsi skorjo dobili, le kje je sredica? Tega nisem najbolje razumel, je pa režiser povedal, kako je z denarjem na tesno, ampak oni delajo, »kot da so položnice plačane«. In upajo, da se bo film, ki je povsem digi, nič več anal, zavrtel prvo od naslednjih pomladi, ne bo pa konec sveta, če drugo od prihajajočih jeseni.

Nenarisana S. Š.

Torej, viseli smo kanček od enega komaj preštevnih prizorov, ki se bodo v postprodukciji sestavili v drugi del, vsebine in dialogov vam ne izdam, sedma sila je na strani sedme umetnosti, sem pa ujel, da Jurij Zrnec tudi tokrat pričakuje uspeh. Zaradi prvega dela se je na Slovenskem menda silno razmahnilo taborništvo, kdor je videl (enkrat do desetkrat) prvi del, »bo zagotovo šel na drugega, pridite, vabljeni«. Starešina Zrnec – nasproti mu bo kot štajerski Šefe stal Tadej Toš, na prvi in drugi pogled mi je zbujal primerjavo z južnoameriškim šefom zapora, samo da je v resnici mehak – je tokrat obritejši kot tedaj, pa, se zdi, da tudi telesno (po)polnejši.

Padlo je vprašanje, ako je ujeda v enki snedla pravo papigo, pa je bilo odgovorjeno, da je bila papiga »živa le v kletki«, sicer pa narisana ali lutkasta.

Sam sem želel … Pravi filmoljubimci iz glave naštejejo deset najerotičnejših prizorov v svetovni zgodovini uprizarjanja, ozkoglednejši tudi iz slovenske. Sam sem videl gotovo več kot deset domačih filmov, pa vam povem, da me je prizor mladenke, ki pokaže najprej izreden, gol hrbet, ki obeta silne prsi, te pa so, ko nas pogledajo v oči, kopernikanske, – kar zadeva naš film – prikoval v negibnost. Želel sem vprašati, ali je bila tudi ta punca narisana, pa mi odvrnejo, da ne, celo ime in priimek so mi zaupali, gre za S. Š. »Vas je prizor šokiral kot starša, zaradi otrok?« me je vprašala ena filmarska deklina. Ne, pač pa kot starša, ne glede na otroke. Pi es, spolno me je bolj razrval le prizor, ko so samorasli Hudabivški Meti davno onega kiklco nad glavo zvezali pa jo po goli riti nažigali, bog jim odpusti.

V drugem delu prizora za odrasle – vprašam se, ali so trije fantini slačenje S. Š. videli v živo ali šele na platnu, saj veste, eno je ekstaza, drugo montaža – ne bo. Tako da sem osebno, čeravno analfafilmobet, skeptičen glede obiska dvojke. Po svoji pameti sem namreč preračunal, da si je Gremo mi po svoje (1) ogledalo 40 odstotkov otrok v družbi staršev, pa kakih šestdeset odstotkov staršev brez otrok. Mislim, očkatov brez mamic. Lahko se motim.

Na tiskovki je bilo razkrito, da ima film produkcijsko čez hiša Vertigo Emotionfilm, zastopal jo je Danijel Hočevar, ako je v sorodu z Mihom, mi do oddaje scenarija, ups, besedila, ni uspelo izvedeti. Oseb­je je streglo z ledeno vodo, prijale so tudi kranjske klobase in Jurij, v čigar malone vsaki izjavi je zrnec humorja, je ob pokusu kolutka mes­nine vzkliknil približno: »Uh, mrzla, kako paše!« Ni nam zameriti, ako na filmske zvezdnike gledamo ponižno, jim kar malo zavidamo pojavljanje v medijih, pa v reklamah, pa kupi denarja, pa lepe ženske, lepim ženskam pa pametne moške. Ampak vam povem, če bi moral od zadnje tretjine junija do predvidoma sredine avgusta, okoli marijinega vnebovzetja bo vse skupaj posneto, ždeti pod svobodnim, a neusmiljenim bovškim soncem in do onemoglosti ponavljati prizore, ne vem, prijetneje bo vohati kokice v ohlajeni dvorani čez slabo ali bognedaj dobro leto.