Paklenica, za marsikoga prva spomladanska izbira

Nacionalni park Paklenica pri Starigradu v srednji Dalmaciji je še vedno na prvem mestu vseh, ki jih privlačijo raznolika adrenalinsko-športno-rekreacijska doživetja. Zlahka napišem, da gre že za pravi »outdoor« center. Že precej desetletij je dolina s svojimi fantastičnimi stenami znano pomladno in jesensko zbirališče alpinistov in središče dalmatinskega plezanja, hkrati pa seveda lokalnega planinstva. Za številne je to še vedno prvi pomladanski cilj za nekajdnevno vplezavanje. Nič čudnega. Obiskovalce očara in začara z divjo energijo Velebita in toplim dalmatinskim soncem.

Glede na število obiskovalcev, ki jih je iz leta v leto več, skoraj preveč, postaja že tako tradicionalna, da je na trenutke skoraj dolgočasna. Saj poznate problem nekdanjih obiskovalcev Jadranskega morja in njegovih kampov: »Ja, kako ste kaj letos?«, »Ste spet na svojem starem kraju?«, »Boste letos tudi na običajnem kotičku plaže?« in podobno … Vsi so se poznali med seboj in nič novega se ni zgodilo. In ker pridejo dnevi, ko je v kanjonu že skoraj pravi turistični vrvež, je najboljši odgovor kratek ovinek do sosednje soteske.

Majhna in drugačna

Mala Paklenica, sosednja dolina, je namreč popolno nasprotje. Kan­jon, oaza miru in raznih doživetij. Od prodiranja po koritu potoka čez večmetrske balvane do čisto pohlevne hoje po belem prodišču. Soteska ponuja res visoko koncentriran odmerek najzanimivejših kraških pojavov, od jam, ponikalnic do škrapelj in žlebičev. Ponekod so tako ostri, da si prsti še dan ali dva ne opomorejo. Kamor koli prideš, pa parajoči občutki izgubljenosti, nenavadnosti, človekove odstotnosti.

Celi vrsti jam v Mali Paklenici kraljuje veličastna Pozdravača. Od daleč deluje skoraj odbojno grozljivo. Ko pa se skozi težko dostopen vhod prebiješ do njenih previsnih streh, se takoj vprašaš, ali niso mogoče tukaj prebivali kakšni naši prapredniki. In res; nekoč pod veliko lusko urejeno zavetišče pastirjev je zdaj prenočišče napol divjih koz. Naslednja jama, ki preseneti, je Vodarica. V njej s stropa kaplja voda, ki je, če drži podatek, da je v naših Tunjicah pod Kamniškimi Alpami voda »živa«, kot prava atomska bomba »živosti«. Tako je polna energije in okusa po življenju.

Kanjon Male Paklenice je dolg 14 kilometrov, od tega je vzpona za približno 650 višinskih metrov. Stene Male Paklenice so morda celo zanimivejše in bolj divje kot v Veliki in jih ni prav nič manj, a je zaradi daljšega in napornejšega dostopa plezalci skoraj ne obiskujejo. Zato planinski orli niso nobena posebnost, nasploh živi v dolini čez dvesto vrst ptic in številne druge živali. Tišina, ki tam običajno vlada, je za naša čutila skoraj neznosna. Ustvarja skoraj zid nekakšnega nemega pritiska. Zato naj tudi za naš obisk velja preprosto vodilo: bodimo tihi in se raje kot običajnemu pogovoru predajmo notranjim občutkom in opazovanju vsega, kar nas obdaja.

Kot bi bila slovenska

Kanjon Velike Paklenice pa ima nekaj, kar zasenči vse druge velebitske doline. Veliko steno Aniča kuk, travnik Aniča luka, planinski dom Borisov dom (550 metrov nadmorske višine), Ivine vodice (1250 metrov nad morjem) ter jamo Manita peć. Aniča kuk je dobrih 300 met­rov visok kolos strmih razjedenih apnenčastih plati in sivih streh in je tudi v Evropi edinstven. Zato ni nič čudnega, če se mu množica plezalcev iz vse Evrope, predvsem iz osrednje, prihaja priklan­jat in ga tipat po številnih plezalnih smereh. Predvsem težjih plezalnih smeri je veliko, toliko, da če bi zbrali vse zgodbe iz njih, bi nastala precej debela knjiga. V njegovih stenah so nekoč večino alpinističnih zgodb pisali Slovenci in tako ne preseneča, ko nam celo italijanski obmejni plezalci kdaj rečejo: »Ja, pri vas v Paklenici je pa res lepo.« Planinski dom je oskrbovan, Manita peć urejena za ogled, vsi vrhovi nad dolino nenaporni in nenevarni za vzpon, a vseeno lepi, travnik Aniča luka pod veliko steno, pa čeprav ne gosti več šotorov kot nekdaj, še vedno najboljša točka za posedanje v vsej dolini.

Riba ali jagnje?

»Ni prijetnejšega občutka, kot je tišina,« je izjavil občasni prebivalec zapuščene vasi pod Velebitom, ki s svojim oslom tu in tam prijaha do nekoč izjemno pomembnega naselja. Pravijo, da je v starih časih tu prebivalo tudi 200 ljudi, celo šolo so imeli. Menda takrat sploh niso marali za morje in ribe, saj so bili prebivalci ob morju zanje pravi ubožčki. In to predvsem zato, ker nimajo jagnjetine in se morajo hraniti z zdolgočasenimi prebivalkami morja.

Toda časi so se počasi obrnili. Priliv turistov je bil za starodavno življenje prevelik, avtocesta preširoka in vse, kar je prej živelo v vasi, je v enem samem borem desetletju odkorakalo in se preselilo na delo na obalo. Zato marsikdo od današnjih obiskovalcev Velike Paklenice težko doume, da obmorski ljudje tako radi planinarijo. Še vedno jim namreč v genih razsajata duh in želja po višavah in skalovju. Markirane poti po Velebitu so sedaj načeloma varne, težava je le z vršnim grebenom, kjer je na žalost še vedno precej ostankov vojne. Velika želja upravnikov parka Paklenica je, da bi razminirali vsaj del grebena, s čimer bi omogočili povezavo na sever. To pa bi odprlo še nove športne možnosti. Med drugim predvsem za gorsko kolesarjenje.

Morje, burja, veslo

Za morske kajakaše je zanimiv izlet skozi bližnji prehod Novsko Zdrilo (preliv) pod slovitim Masleniškim mostom, kjer morje skozi kanal teče s hitrostjo 4 do 5 km/h in naprej v Novigradsko more. Lepa in divje razbrazdana je tudi obala polotoka Rtina, ki je na severu razgaljena proti Velebitu. Zato je skoraj popolnoma brez zelenja, kar pa ni posledica zimskih vetrov z gora, ampak morske soli, ki jo burja nosi tudi 100 metrov daleč in 50 metrov visoko. Morje v zalivu pred Starigradom je običajno mirno, gladko in varno pred valovanjem juga. Le precej znana velebitska burja lahko prinese težave.

A tudi mali plastični rodeo ali playboat kajaki, običajno obiskovalci soških in podobnih brzic, najdejo v bližini Paklenice svoj prostor. In to odličen prostor. Reka Zrmanja, ki izvira v bližini nekdanje srbske kninske enklave, ne zaostaja kaj dosti za našimi rečnimi lepoticami. Če odmislimo rahlo srhljivo podobo nedavno minule vojne, ki jo še vidimo v njenem gornjem toku, jo krasijo posebna zelena barva, apnenčasta podoba okoliških sten, in če veslamo v jesenskem času, še barva rdečega ruja. Na reki praviloma ni take gneče, kot smo je vajeni pri nas, res pa je, da domačini v spodnjem delu kan­jona vozijo turiste z majhnimi rafti. Morda bomo ravno tu našli tisti v današnjem času tako iskani občutek – prvobitnost.