Tiskane izdaje
Ko je britanski Vogue pred leti v Londonu priredil svoj prvi festival, se je eden uvodnih pogovorov vrtel okoli zvezdniške kuharice Nigelle Lawson in najbolj nepričakovane sestavine v modnem svetu – hrane. Moda in epikurejstvo sta bila takrat še tako nepričakovana zaveznika, da je presušene trlice, ki so v občinstvu sedele zraven mene, pogled na žensko normalnih mer na odru pretresel do zadnjega zaužitega stebla zelene.
»Poglej jo, saj je kot slon,« so se zlobno hahljale pred začetkom, ena od njih pa je dodala: »Kaj pa Nigella sploh dela tu? To je Vogue, dragica.« Te iste »dragice« danes, nekaj let pozneje, verjetno že stojijo v vrsti za piškote Pasticcerie Marchesi, ki jo je ta teden z večinskim deležem okupirala Prada. V modi je pač tako, da se premiki zgodijo šele takrat, ko se zanje odloči Miuccia Prada.
Nekaj dni za tem, ko je Patrizio Bertelli, mož za Prado in tudi sicer čisto zares oblikovalkin mož, napovedal, da si je skupina odtrgala 80-odstotni lastniški delež milanske slaščičarske ikone, so družabno omrežje Instagram preplavile podobe njihovih piškotov, kolačev panettone in čokoladnih rezin, celo papirnatih serviet, ki so jih Pradini navdušenci jemali s sabo za spomin. Tiha, zaspana in ponosno aristokratska ustanova se je nemudoma otresla vsaj stotih let, pridobila pa prav toliko novih strank.
Izdelovati samo torbice, plašče in parfume v modni industriji že nekaj časa ni več dovolj. Modne znamke so prerasle tesne okvire, ki jih modi pripisuje zgodovina, in se v skladu z rastočim zanimanjem razširile tudi na druga, ne najbolj pričakovana področja. Paul Smith poleg suknjičev oblikuje še preproge in kolesa, Karl Lagerfeld apartmaje, sestri Rodarte pa sta pred leti nadvse uspešno kurirali izdajo modne revije A Magazine. Prada bo zaradi svoje nove pridobitve glavnim stebrom dejavnosti morda kmalu čisto zares dodala še linijo slaščic.
Kos prade, prosim!
Na vogalu milanske ulice Corso Magenta že od leta 1824 ponosno stoji slaščičarna Marchesi, ena tistih pradavnih italijanskih ustanov z lesenim pročeljem iz 18. stoletja in ročno poslikanim imenom, v katerih se glasno prerekanje v melodičnih romanskih ritmih izmenjuje z žvenketanjem kovancev. Pri njih so torte še vedno razstavljene na belih prtičkih, kot brezmadežne sicilijanske neveste. Ko se greš »marchesi«, to ni kar tako – hišni panettone, po katerem slovijo v regiji, je v času božiča tako zaželen, da se je treba priključiti dolgi čakalni vrsti in se zanj boriti kot za oblikovalsko torbico na razprodaji. Vas to na kaj spominja?
Prada je z Milanom in vsem, kar še predstavlja, tako tesno stkana, da ima ime mesta zapisano celo v svojem logotipu – »narejeno v Milanu« pomeni še več kot »Made in Italy«. Ob pozdravu novega družinskega člana so v izjavi za javnost zapisali, da Marchesi nadaljuje poslanstvo širjenja predanosti znamke mestu in da slaščičarna predstavlja vse, kar je na Milanu presežnega. Pri tem so pozabili dodati, da so se do lani borili za prevzem konkurenčne luksuzne kavarne Covo na Via Montenapoleone. Bitko do zadnjega ščepca sladkorja v prahu so izgubili, ko so se vmešali Francozi, lastniki modne hiše Louis Vuitton LVMH. Zdaj lahko v Pradi poberejo odvrženo rokavico: vprašanje je samo, kdo bo pred revijami prej postregel z domačimi »biscotti«.
Haute pâtisserie
Francozi so svoja glavna izvozna artikla, haute couture in pâtisserie, ki ju je tako težko prevesti v druge jezike, da sta prešla kar v občo rabo vsakega jezika, že zdavnaj povezali. Hiša makronov Ladurée, ki jo v najbolj mogočni različici na pariški Rue Royale od pregrešnih modnih hiš dejansko loči samo prehod za pešce, že več let sodeluje z najvplivnejšimi modnimi oblikovalci in ponuja omejene izdaje makronov. Te v izbranih okusih, ki »prevajajo« identiteto modne znamke ali njihovega ikoničnega izdelka v sladke užitke, snujejo oblikovalci sami. Bi rekli, da John Galliano spominja na zmes cvetov vrtnice in ingverja, Nina Ricci pa v nasprotju s svojimi parfumi ne sloni na jabolčnih notah?
Dva beljakasta diska, združena s kremo, pripravijo v nepričakovanih kombinacijah okusov in položijo v zbirateljske škatlice, obložene s papirjem. Vse se je začelo z Marnijem in Christianom Louboutinom, v zadnjih letih pa so za hišo slaščic oblikovali še Alber Elbaz za Lanvin, Matthew Williamson in Reed Krakoff. To pomlad se v ustih topijo z zlatimi lističimi obloženi makroni Nine Ricci po zasnovi parfumarja Olivierja Crispa, ki jih poleg goreče roza barve odlikujejo okusi malinove marmelade, limone in vrtnic.
Škorenj ob petih
Tudi Londončani poskušajo dohiteti pariške in milanske kolege, a na terenu, na katerem lahko zmagajo – pri popoldanskem čaju. Berkeley, streljaj stran od Knightsbridgea in avenije spuščenih avtomobilov, ob spremljavi šampanjca streže škornje, torbice in trenčkote, ki so v nasprotju s tistimi v bližnjem Harrodsu užitni. Škorenj Gianvita Rossija je pobarvan v belo s stopljeno čokolado Valrhona, Saint Laurent oživi v podobi rdeče torbice in puhastega biskvita, polnjenega z marmelado, Burberrjev trenčkot pa je postal ingverjev piškot, oblit s svetlo karamelo.
Prêt-à-Portea, kakor so v hotelu poimenovali najbolj modno izkušnjo čaja ob petih, je turistična meka za magnatinje polnjenih ustnic in »kul« klientelo tipa Marc Jacobs, ki jim boža ego, da lahko grizljajo svoje stvaritve. Čaj strežejo v porcelanu Paula Smitha, oblikovalčeve znamenite pisane črte pa so prelite z opojnimi čajnimi mešanicami, izbranimi posebej za goste hotela. Popoldansko uživanje, ki v povprečju traja več kot dve uri, so v Berkeleyju zasnovali kot protiutež »napornemu« nakupovanju v okolici.
Če ste preveč utrujeni, da bi se sploh sprehodili do tja, lahko čaj naročite kar za s sabo. Na roza vespi vam ga dostavijo celo do najbližje klopi pred Harveyjem Nicholsom. Snovalci doživetja se vsako sezono podajo na modne revije in izluščijo ključne smernice, ki jim pomagajo graditi meni. Kritiki in kupci so te dni res zadnji, ki na modnih revijah še kaj štejejo.
Da bi se morali modni oblikovalci in slaščičarji združiti v zadrugo, sploh ni več tako zelo abstraktna zamisel. Kar neločljivo povezuje oba svetova, so sodbe o okusih, ki jih je toliko, kolikor je njunih porabnikov. Sladkarije in obleke vsebujejo stopnjo odrekanja, pa naj gre za kalorije ali denar, zamešanih sestavin pa mora biti v obeh končnih izdelkih ravno prav, tako v najbolj umetelni torti kot v mali črni obleki. Zdaj jo je treba le še zapreti.
