Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pet žensk in pes v iskanju sivke in Brigitte Bardot

Saint Tropez spominja na Mali Lošinj, vendar azurna modrina morja in kontrastna rožnato rdeča obala še vedno navdušita.

ned, 05.08.2012, 18:00
Dodatno branje

Pet petdesetletnic se je, z dvema avtoma in psom, pet dni potepalo po Provansi in bilo očarano nad kanjonom reke Verdon, prostranimi sivkinimi polji in modro-rdečimi kontrasti Azurne obale. Sloviti Saint Tropez pa bi se z lahkoto primerjal z manj razvpitim Malim Lošin­jem, je ugotovila ena izmed dam. Na koncu morajo priznati, da je bilo potovanje prekratko – predvsem prosti dnevi za namakanje v bazenu ob najeti vili.

Nedelja. Devetsto avtocestnih kilometrov prejšnjega dne pusti posledice v obliki lenobe. Zakaj se odpraviti kamorkoli, ko pa je v vili prijeten hlad, hladilnik založen, kuhinja opremljena nadstandardno in vrtni bazen ravno pravšen za nabiranje dolžin? Allee du Fer a Cheval, aleja v obliki podkve, s srčiko komajda vzdrževanega parka z nedoločljivim rastlinjem, je le ena izmed uličic tega predela. Tipična hiša provansalskega podeželja številka 5 se ponekod vidi izza težkih visokih železnih vrat in žive meje s tesno prepredenimi grmovnicami in drevjem, predvsem cipresami, ki kot da bi bile pristrižene z laserjem, delujejo še bolj asketsko. Vile obkrožajo vrtovi s cvetjem in zimzelenimi rastlinami, opozorilo o alarmni napravi pri vrtnih vratih, ima ga vsaka druga hiša, pa nedvo­umno naznanja, da oprezanje sicer ni kaznivo, je pa neolikano.

Smo pet kilometrov od središča legendarnega mesta parfumov Grasse v departmaju Alpes-Maritimes, in ko globoko vdihnem z vetrom premešani zrak, začutim blagodejnost morja – mesto gnezdi v gričevnatem predelu le 12 kilometrov nad Cannesom. Obhodim vrt, ki bo teden dni naš in ima toliko zelenice, da bi lahko igrale mali nogomet: sivka na gredi sredi krožno speljanega dovoza se še ni povsem razcvetela, torej je rastje sredi junija enakovredno našemu; skoraj že prerašča šibki baziliko in meto. Figovca imata še popolnoma trde plodove, ob njiju raste vrsta palme, sem in tja obvezna oljka, v posodah iz terakote bogato cvetijo begonije barve marelice, vrtnica s cvetovi dimasto rožnate barve se vzpenja po žlebu in sili čez napušč … Darja, praktična in z naravno avtoriteto liderja, je pri izbiri vile na spletu imela žlahtno roko, ji rade volje priznamo.

Bolšjak v Nici

Ponedeljek. Bojka, naš spiritus agens, glede na naše jutranje počutje in okrasne predmete, ki sta jih polna hiša in vrt, sklene, naj bo to dan za pohajkovanje po znamenitem niškem bolšjaku, kajti prepričana je, da so »vsi ti predmeti morali priti od tam«. Sploh pa je zamisel zasledila v Naj 10. Že vnaprej se odrečemo katedralam, kapelam, samostanom in muzejem – celo Matissovemu in Chagallovemu. Garmin nas predčasno pomete z avtoceste in usmeri na priobalno cesto. Očitno ravna racionalno, kajti šele z lokalne ceste lahko opazimo nepregledno počasi se premikajočo verigo pločevine. Zdaj se prebijamo od krožišča do krožišča, od ure dneva pa je odvisno, kako počasna bo kolona skozi obalna somestja. To je dežela krožišč, in še danes se smejimo na ta račun, kajti navigator nas je redno spravljal ob živce; ta presneta naprava ali ne obvlada matematike ali ignorira logiko, ki nam jo kaže avtokarta, modrujemo. »Izberite tretji izhod,« monotono sugerira z ženskim glasom, pa se izkaže, da bi morale izbrati enega prej ali pozneje. In vendar tokrat skoraj brez zapletov prispemo do parkirne hiše, in ko stopimo iz mračne garaže, se znajdemo na samem Cours Saleya, prostranem pravokotnem trgu v središču stare Nice, pod čelado mestne zatohlosti in v bleščavi sonca, sredi gneče kupcev in prodajalcev starin, razvrščenih v štiri vrste. Od torka do nedelje so na stojnicah prodajalci cvetja, ob ponedeljkih starinarji. Sedemo pred eno izmed kavarnic pod senčnikom ter ob kavici naročimo še krhke croissante. Ugotovimo, da je njihova cena, četrt evra za rogljiček, ki masleno topeče se drsi po grlu, neoderuška, v primerjavi z drugo ponudbo. Eni izmed nas se na lepem zazdi, da bi lahko kar obsedela ob opazovanju slikovito oblečenih dam, drugi, da je med množico videla oklobučeno ekstravagantno Brigitte Bardot, tret­ja zato meni, da bi morale naslednji dan nujno v Saint Tropez, morda jo zasledimo tam.

Bolšji trg v Nici ni kaj dosti drugačen od drugih v velikih mestih; ugotovimo, da ima zanimive cene; povprečje je okoli 10 do 30 evrov, ne glede na to, kaj sploh kupiš. Moj glineni vrtni palček, za katerega sem po barantanju odštela namesto deset osem evrov, je zvečer, ko smo za mizo ogledovale nakupljeno, vzbudil odobravanje. Menda ne le zato, ker sem dekletom zagrozila, da ne dovolim norčevanja. Druga je našla prav take pecljate kristalne kozarce zelenega odtenka, kakršne že ima tudi doma, tretja električne svečnike za novo stanovanje …

Poduhovljeni rimski Fréjus in profani mondeni Saint Tropez

Torek. Res je, da potovanje po Provansi priporočajo pozno spomladi in jeseni, a v vsem tednu, kamorkoli gremo, nas spremlja jasno nebo. Zato se odpravimo zjutraj. Po nekaj kilometrih iz Cannesa vstopimo v departma Var, ki se na jugu razteza mimo Toulona do Saint-Cyr-sur-Mer, na severu pa ga omejuje reka Verdon. Var menda združuje tisto, čemur Provansalci rečejo »pustimo času čas«; za nas to pomeni »pustimo se presenetiti«. Vse do Sainte-Maxima, ki si čez zaliv maha s Saint Tropezom, ko ga neutrudno servisira z ladijskim prevozom na tisoče turistov na dan, se glasno navdušujemo nad azurno modrino morja in kontrastno rožnato rdečo obalo. Pečine nad morjem in pesek ob njem, kamnite škarpe ali betonske ograje, stavbe in strehe, vse odmeva v značilni barvi pigmenta zemlje in kamnin. Ustavljamo se ob cesti, da bi fotografirale. Sicer pa, Azurna obala kopalcem ni težko dostopna, na pretek je divjih ali urejenih kopališč brez vstopnine, parkirišč praviloma ni treba plačevati.

Zamenjamo vrstni red v dnevnem itinerariju in skrenemo s poti v Fréjus, rimski Forum Julii, ki ga je ustanovil Julij Cezar. Mesto se je razmahnilo v Avgustovem času in bilo, poleg Marseilla, drugo največje pristanišče rimskega cesarstva. Arheologinja Barbara nam je nadvse hvaležna za ta daljši postanek. Medtem ko fotografira stari rimski akvadukt oziroma ostanke mogočnih kamnitih stebrov, sama trgam in jem sladke temne plodove divje češnje, zasajene v aleji. Glede odstiranja zakopane dediščine meščani še niso rekli zadnje besede; pravkar izkopavajo v samem središču mesta. Rimsko gledališče je obnovljeno z izvirnimi rešitvami: sodobni materiali kot kovina in steklo simulirajo manjkajoče dele kamnite tribune oziroma jo varujejo tako, da je sedenje udobno, starodavna dediščina pa vidna očem. Pred ograjo opazim napoved živahnega kulturnega dogajanja in poletnih festivalov. Amfiteater iz 1. in 2. stoletja, ki ga za hip uzremo iz avta, lahko sprejme do dvanajst tisoč obiskovalcev. Na drugem koncu mesta sedemo pred kavarno s pogledom na osemstoletno katedralo iz rož­natega kamna, z nenavadno osemkotno krstilnico ter samostanskim delom z arheološkim muzejem.

Promet se zgoščuje in v Sainte-Maximu se po nasvetu črpalkarja pametno odločimo, da je v Saint Tropez najudobneje in predvsem najhitreje odpluti z ladjico, kajti do one strani zaliva se vije dolga kolona. Morje je valovito, zato se z zgornje palube pred nenadnim pršcem hitro umaknemo v pokriti del. »St. Trop« zdaj obvladujejo jahte in mondenost, pobarvane ribiške ladje v pristanišču pa dajo slutiti o lagodnem in prvinskem življenju, preden je skromno ribiško vas leta 1887 prebudil prihod slikarja Paula Signaca, ki so mu nato sledili številni drugi umetniki. V petdesetih letih 20. stoletja so ga preplavili filmarji, v 60. letih je tja prispela Brigitte Bardot. Žal nimamo časa za ogled notranjosti mesteca, zato ostane predvsem vtis z obrežja starega pristanišča, kjer se izkrcamo: niz kavarn, kjer se »dajo videti« tisti, ki jih je treba opaziti. Sedijo na udobnih belih foteljih v senci markiz, srkajo hladno pijačo in opazujejo jadrnice, ki so se tega dne udeležile Rolexove regate. Spominja na Mali Lošinj, poznavalsko ugotovi Barbara. Brskamo za majicami z napisom Saint Tropez in zato pregledamo večino trgovinic, vendar je ponudba povsem »globalizacijska«. Soglasno sklenemo, da nakup ni bil poceni, a spomin bo ostal, še najlepši morda na polurno vožnjo po morju in pogled na zaliv. Ko se zvečer vračamo, se ustavimo ob morju. Neli nemudoma steče v plitvino ter dolgo belo dlako prepusti plivkanju slane vode. Še sama ji sledim in ugotovim, da voda nima niti 18 stopinj; »zato so torej so kopalci tako redki«.

Kmetica sredi Provanse in kanjon Verdon

Četrtek. Malico si pripravimo že v sredo zvečer – večinoma še vedno uživamo zaloge, prinesene od doma, z domačih vrtov. Kmalu se namreč sprijaznimo, da je težko najti lokale s tamkajšnjimi posebnostmi; nehale smo se tudi truditi z iskanjem obcest­nih stojnic s ponudbo okoliško pridelanih vrtnin in sadja, z oznako biološko. Kmetico s stojnico opazimo na poti proti kanjonu pred Draguignanom. Zajetna in odločna gospa redkega nasmeha je sicer prijazna, a prav nič sentimentalna ob našem postanku in nakupljenem, čeprav smo takrat njene edine stranke. Odločimo se za preplet velikih glavic česna – ocenim, da je glavica po evro, za domač sivkin kremast med smetanovo bele barve, mešano marmelado, oljčno olje pa ponuja po 19 evrov. Hočem ji razložiti, da so naši istrski pridelovalci pol cenejši in priznani v svetu, pa ne zna angleško in me ne francosko. Izstavi nam celo račun, zato ni upanja na popust.

Garmin nas sem ter tja usmeri na poti, ki so komaj še primerne za avto, a naše zgroženosti je konec, ko ugotovimo, da je ubiral bližnjice. Ko končno pred sabo ugledamo turkiz­no strugo Verdona, kanjon je v samem vrhu francoskih znamenitosti, komaj verjamemo očem. Ob jezeru Lac de Ste-Croix, ki je nastalo z zajezitvijo reke, najamemo pedalin, v katerem je prostora za vseh pet in Neli. Za uro vožnje je treba odšteti 16 evrov in v tem času morda vidimo prav najatraktivnejši del 26-kilometrske soteske, ki je ponekod globoka do 700 metrov. Ko plujemo proti toku, nam v teme sije sonce, nazaj gre lažje: sapica in istosmerno gibanje vode olajšata delo nog. Opazimo pohodnike, ki na nas gledajo od zgoraj – soteska je težko dostopna, a izziv plezalcem in pogumnim.

Na drugi strani reke je Visoka Provansa, Alpes-de-Haute-Provence. Odpeljemo se do vasi v pečinah, Moustiers-Ste-Marie, ki je prava vaba za turiste. Deli jo strma globel Ravine de Notre-Dame, čez katero sta oba bregova povezana z mostički. Trgovinice ponujajo njihovo znamenito fajanso, glazirano lončevino, obisku cerkve na pečini pa se zaradi pripeke odrečemo, čeprav je od tam izjemen razgled na hribovje in kanjon.

Na poti nazaj se pred nami končno prikažejo neskončna polja sivke. Konec junija se še ni razcvetela, zato zaman iščemo znameniti vijoličasto modri odtenek, ki tako vznemirja fotografe. V polnem razcvetu je živo rdeči mak med žitom in sivko.

Večerjamo mešanico oljk – rdeče, zelene, s česnom, s koščico ali brez … –, ki si jih v delikatesi v Ste-Marie z veliko žlico naložim v posodico, ki jo nato stehtajo, zraven si natočimo rubinasto vijoličast malbec, vendar, smešno, argentinskega.

Dan pred odhodom

Petek. Dan za Cannes in rdečo preprogo. In obisk ene izmed treh parfumerij v Grassu, kjer pustimo avto in sedemo na vlak. Velja, da ima Francija eno najboljših omrežij javnega prometa. Od železniške postaje do rta z znamenitim prizoriščem filmskega festivala na Allee de la Liberte Charles de Gaulle in njej vzporedne Promenade de la Pantiero ob marini v zalivu Vieux Port je le deset minut hoje. Mileva, ki se izkaže za daleč najbolj prodorno fotografko, ki ji prislovično uspevajo fotografije, vztraja, da druga drugo ovekovečiva na širokih stopnicah pred vhodom. Ugotavljam, da četudi v dvorani ravnokar poteka festival Lions International Festival of Creativity, je rdeča preproga umazana in nasmetena.

Veselim se velike tržnice Forville nekaj ulic proti notranjosti. Tu je vsa hrana, ki si jo človek more zamisliti, francoski siri, ribe, od barakud naprej, cvetje, ki mu ne vemo imena, zelenjava, za katero je težko reči, ali je res sveža in kaj od ponujenega je zraslo na naravnih tleh, brez kemičnih primesi.

Poznopopoldansko kopanje ob vili je poslavljanje. Je čas za še sveže spomine in smeh.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se