Pismo iz Berlina: Moč in nemoč nogometa

Morda pa se Özil Brazilcem ne poskuša oddolžiti za veliko gostoljubje kljub katastrofalnemu porazu proti Nemčiji.

Objavljeno
19. julij 2014 17.45
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Včasih nogometna prvenstva prinesejo še več: Mesut Özil iz zmagoslavnega nemškega moštva bo v zahvalo za gostoljubnost brazilskih gostiteljev triindvajsetim brazilskim otrokom plačal nujno potrebne operacije. »Pred svetovnim prvenstvom sem podprl operacije enajstih otrok,« je zapisal na svoji facebook strani. »Za zmago na svetovnem prvenstvu pa ni zaslužnih le enajst igralcev, ampak vse moštvo, zato število povečujem na triindvajset.«

Özilu denarja ne primanjkuje, tako kot njegovi kolegi iz nemške reprezentance bo za zmago v Riu de Janeiru prejel bonus v predvideni višini tristo tisoč evrov, lani pa so ga med prestopom iz Reala Madrid v Arsenal razglasili za najdražjega nemškega nogometaša vseh časov. Morda pa se Özil Brazilcem ne poskuša oddolžiti za veliko gostoljubje kljub katastrofalnemu porazu proti Nemčiji s sedem proti ena, ampak daruje tudi z mislijo na svoje otroštvo. Nemški nogometaš turškega rodu je odraščal v tamkajšnji turški skupnosti, ki zaradi kulturnih razlik, a tudi nepripravljenosti mnogih na prilagajanje še danes ni popolnoma enakopravna z nemško večino. Njega samega je prav nogomet povzdignil prav v občudovani vrh nemške in svetovne družbe.

Vsi najboljši nogometaši niso tako velikodušni ali celo ne »fair«. Nekaj nemških prvakov, med njimi odločilni strelec Mario Götze, se je med veličastnim domačim praznovanjem iz poražene Argentine ponorčeval z »gaucho« plesom, zaničljivo ponazoritvijo gibanja tamkajšnjih kavbojev. »Slavje ob Brandenburških vratih si je tako zadalo gigantski avtogol,« je komentiral Frankfurter Allgemeine Zeitung. »Z zlobno satiro na račun nasprotnika v finalu nemški svetovni prvaki uničujejo ugled Nemčije kot odprte in strpne države.«

Drugi opozarjajo, da je epizoda sicer nesrečna, a si ne zasluži prevelike pozornosti. In res tudi nogomet, tako kot številni drugi športi danes, še posebej potrebuje svetle trenutke in ideale. Vrsto nekdanjih zvezd, med njimi tudi nemškega »kajzerja« Franza Beckenbauerja, so tik pred začetkom brazilskega prvenstva preiskovali zaradi podeljenih glasov za prihodnji svetovni prvenstvi v Rusiji in Katarju, zaradi davčnih utaj v zaporu sedi oče bavarskega in s tem tudi nemškega nogometa Uli Hoeneß. Nogomet ni edini šport, ki ga pretresajo preiskave o dvomljivem obnašanju, v Münchnu poteka tudi proces proti šefu Formule 1 Ernieju Ecclestoneju, obtoženemu, da je podkupoval nemškega bankirja. Sam trdi, da je šlo za izsiljevanje, neznanci pa so šli tako daleč, da so ukradli zdravniške dokumente poškodovanega prvaka Formule 1 Michaela Schumacherja. Tudi pri športu je včasih videti, da nič ni sveto.

Tudi prihodnost nogometa prinaša številne izzive, in to ne le zaradi sumov o dogovorjenih rezultatih tekem in podobnega dvomljivega obnašanja. Rusija, ki bo gostila prihodnje svetovno prvenstvo, si je s Krimom pravkar odtrgala kos sosednje države ter se aktivno vmešava tudi v spopade na vzhodu Ukrajine, kjer so z raketo sestrelili potniško letalo. Skoraj tristo ljudi ni imelo niti najmanjše možnosti za preživetje, svetovne napetosti pa so se s tako grozljivim dejanjem še povečale. Bo ideal poštenega spopada, ki ga izžareva nogomet, lahko premagal nevarna zaostrovanja?