Pismo iz Pekinga: Lepe in elegantne v častni gardi

Turkmenskemu predsedniku Gurbanguliju Berdimuhamedovu so Kitajci prejšnji ponedeljek, ko je pripotoval v Peking, pripravili presenečenje. Med 147 gardisti, ki so na ploščadi pred Veliko palačo narodov slovesno pozdravili tujega državnika na uradnem obisku, je bilo tudi 13 deklet.

Dekleta so tokrat prvič nastopila skupaj z izbranimi mladeniči, ki so posebej izurjeni za slovesni vojaški pregled ob obisku najvišjih tujih državnikov. Po štiri v vsakem rodu vojske – v kopenskih silah v zelenih, v mornarici v belih in v letalstvu v modrih uniformah – in še ena v prvi vrsti skupaj z zastavonošo so korakale v krilih nad koleni, z usnjenimi škornji na nogah, s po žensko stiliziranimi kapami na glavah in z bleščečimi bajoneti v rokah.

»Zelo lepo, zelo dobro,« je komentiral predsednik Berdimuhamedov in se čutil počaščenega, ker je bil prvi tuji državnik, pred katerim so kitajske gardistke naredile ta zgodovinski korak. Iz različnih enot pekinškega vojaškega območja so februarja rekrutirali trideset deklet. Potem ko so prestala trimesečno intenzivno usposabljanje, so bila pripravljena, da se postavijo z ramo ob rami ob moške gardiste, katerih vitke postave, neverjetna samodisciplina in vrhunska usklajenost vseh gibov že od nekdaj slovijo po vsem svetu.

Vključitev deklet v četo častne garde je ena od novosti, s katerimi želi kitajski predsednik partije, države in vojske Xi Jinping zaznamovati svoj mandat. »To je strateška odločitev, ki kaže, da gresta kitajska kultura in razvoj v korak z modernimi časi,« je dogodek pokomentiral vojaški časopis Ljudska obramba. Poveljnik pekinškega vojaškega območja Zhang Shibo pa je ob tej priložnosti pojasnil, da je to šele prvi korak. Jeseni bodo rekrutirali še sto deklet, nato pa vsako leto po petdeset.

Kot določa kitajska ustava, je služenje vojaškega roka obvezno samo za moške, stare od 18 do 22 let. Ker jih je v tej starosti vsako leto več kot 11 milijonov, se vojaškega usposabljanja v resnici udeležijo le tisti mladeniči, ki to želijo in ki izpolnjujejo vsa telesna in duševna merila. So pa vojaške vaje obvezne za študente. Trajajo od enega do štirih tednov, in to velja tako za fante kot za dekleta.

Samo tretjini uspe

Najbrž še omeniti ni treba, da gardistke izbirajo po izjemno strogih merilih. Dekleta morajo biti višja od 173 centimetrov, kar je enako pomembno kot to, da so članice Lige komunistične mladine ali Komunistične partije. Imeti morajo najmanj gimnazijsko diplomo, obvezno morajo biti dobre športnice, zaželeno pa je tudi, da se ukvarjajo s katero od umetnosti, čeprav ni povsem jasno, kako bi jim lahko tovrstna nadarjenost koristila v tej službi. Zagotovo bi bilo bolj logično, da bi od deklet pričakovali močne roke, s katerimi bi laže nosile težke strojnice in bajonete, saj v letih, ki jih bodo preživele v elitnih enotah kitajske vojske, zagotovo ne bodo imele nikakršnih priložnosti za petje ali slikanje.

Vadba tako imenovanega »gosjega koraka«, neoporečnega položaja mirno, določenega kota, pod katerim je treba držati roke, ramena in brado, pogleda brez mežikanja in premikanja mišic na obrazu je izjemno zahtevna. Samo tretjini izbranih uspe zadovoljiti vse zahteve in postati del častne garde.

Vprašanje se torej glasi, zakaj je vključitev deklet v opravljanje te težke naloge tako pomembna »strateška odločitev«. Kaj želi Kitajska s tem sporočiti svojemu ljudstvu in svetu? Da so na Kitajskem ženske enakopravne z moškimi? Da je vojaški duh tako ženskega kot moškega spola? Ali pa si azijska sila preprosto želi biti kot Amerika ali Francija (ki imata v svoji gardi prav tako ženske) in krila v elitnih enotah predstaviti kot del svoje »mehke sile«?

Pilotke, astronavtke, bojevnice

Kitajska ima okoli 2,3 milijona vojakov, med katerimi je 7,5 odstotka žensk. Do nedavnega so dekleta v glavnem opravljala dela v logistiki, zaradi potreb vesoljskega programa, v katerega morata biti že zaradi ideoloških razlogov vključena oba spola, pa je nato leta 2009 diplomirala prva generacija ženskih bojnih pilotk, starih od 21 do 24 let. Iz njihovih vrst bodo izbirali astronavtke.

Ženske so tudi že v vojni mornarici, med pripadniki posebnih enot in v kriminalistični policiji za boj proti drogam, prvič pa so pred najvišjim vodstvom in televizijskimi kamerami korakale pred petimi leti, ko je LR Kitajska z veliko parado proslavila svoj 60. rojstni dan. »Pogumne, lepe in elegantne« je bilo merilo, po katerem so sestavljali njihove vrste. In namenoma so jim nadeli krila in ne hlač, s čimer naj bi dali ljudem vedeti, da lahko sodobna Kitajka ostane ženska tudi takrat, ko opravlja dela, ki tradicionalno veljajo za moška.

Ženske bojevnice so se pojavljale v vsej kitajski zgodovini in od prve znane bojevnice – generalice Hao Fu, ki je v 13. stoletju pred našim štetjem poveljevala vojski 13.000 vojakov – pa vse do moderne dobe jih je bila večina ali na čelu vojaških enot ali v prvih vrstah kmečkih uporov.

Najbolj znana bojevnica je seveda Mulan. Raziskovalci kitajske tradicije so ugotovili, da je v resnici živela v dinastiji Han (od leta 206 pred našim štetjem do leta 220 našega štetja). Verjetno se v njeni podobi skriva odgovor na vprašanje, zakaj danes Kitajke korakajo v krilih in z dolgimi lasmi, žensko spetimi pod stilizirano vojaško kapo. Mulan je bila kmečka hči. Ko so njenega ostarelega očeta vpoklicali v cesarsko vojsko, se je preoblekla v moškega, da bi ga zamenjala in da ne bi namesto očeta rekrutirali njenega mlajšega brata, ki je bil takrat še otrok. Med cesarskimi bojevniki je preživela dolgih 12 let in se v bojih tako izkazala, da ji je pripadla nagrada – uradniška služba na dvoru. Mulan je nagrado zavrnila in namesto tega zahtevala samo hitrega konja, ki jo je odnesel domov v objem staršev.

Številni raziskovalci kitajskega feminizma so o Mulan pisali kot o zgovornem simbolu položaja žensk v starodavni Kitajski. Skoraj vsi se strinjajo, da je Mulan po eni strani dokaz ženske moči, saj že samo to, da je v cesarski vojski služila tako dolgo in da je bila boljša od moških, čeprav je bila fizično šibkejša, priča o tem, kako močne so kitajske ženske. Dejstvo, da se je morala preobleči v moškega, pa pravzaprav govori o podrejenem položaju žensk v tradicionalni kitajski družbi, v kateri so bile še do pred kratkim ženske enakopravne samo, kadar so se vedle kot moški. Kitajske gardistke zdaj prav zato korakajo v krilih in s šminko na ustnicah. Ta dekleta niso sodobne Mulan. To so ženske z vojaškim srcem.

Mehkužni fantje

Eden od razlogov, zaradi katerih dekleta rekrutirajo v vojaške vrste, je tudi zaskrbljenost kitajskega vodstva nad kakovostjo vojakov, izbranih iz generacije edincev. Najmanj sedem desetin skupnega števila vojakov v kitajski Narodnoosvobodilni vojski in blizu osem desetin pripadnikov bojnih enot so v svojih družinah edinci. Vzgojeni so bili v posebnih razmerah, v katerih se enemu otroku zagotavlja veliko več od tistega, česar so bili nekdaj deležni otroci v velikih družinah. Mladeniči, ki prihajajo v vojsko, so razvajeni in niso vajeni težkega življenja. Posamezni kitajski častniki se celo sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi se zares vojaško spopadli z Japonsko zaradi otokov Diaoyu (japonsko: Senkaku), in ali bi Kitajska izgubila to ozemlje, če bi se zanašala na vojake, ki se vedejo kot »majhni cesarji«. Poveljniki upajo, da bo fante ob navzočnosti deklet sram pokazati, kako zelo nepripravljeni so na morebitne težave.

Zanimivo pa je, da je 13 gardistk debitiralo prav pred turkmenskim predsednikom, ki nikoli ne skriva svojega tradicionalnega mačizma. Xi Jinpingu je ob prihodu podaril konja turkmenske avtohtone pasme akhal-teke, kot da bi hotel s tem dodatno poudariti »moško prijateljstvo«. Vendar je bil Berdimuhamedov kljub vsemu navdušen nad dekleti. Pa ne samo zato, ker so lepa in elegantna, temveč predvsem zato, ker so pogumna in pripravljena nase prevzeti vojaške naloge. In to se je videlo tudi na njihovih vedrih obrazih, diskretno naličenih za ta slovesni dogodek.