Tiskane izdaje
S prijateljem in kolesarskim kolegom Urošem Severjem sva izkoristila izjemno tople dni in edini pametni cilj, slovenski Kras, poleg tega pa si končno, po desetletju in pol, privoščila zahtevno in zabavno turo z gorskim kolesom, ne da bi razmišljala, ali se sme ali ne. Kolesariti.
Avtor knjige Prekolesarimo Slovenijo, vodnika po kolesarskih dejavnostih in trekingu (TrekTrek), nekoč tudi osrednji junak (in scenarist) tv-nadaljevanke Slovenija z balance, obožuje iskanje novega, a ob tem smo se zadnja leta nenehno dotikali problema – uredbe o gibanju kolesarja v naravnem okolju. Ta je naperjena proti kolesarjem, doslej je še niso spremenili, se je pa zgodil drug, izjemen premik.
Skala se premakne
V reviji Bicikel je zapisano: »Dan pred dnevom planincev 2013 je Obalno planinsko društvo Koper brez pretiranega medijskega pompa odprlo krožno pot Gračišče–Lačna–Dvori–Sv. Kirik–Gračišče tudi za kolesarje in 24. avgusta 2013 smo se odpeljali proti Kraškemu robu, kjer smo se prvikrat legalno zapeljali ob rdeče-belih markacijah. Po poti nas je vodil predsednik odseka in hkrati OPD Koper Aldo Zubin, ki je bil najbolj zaslužen za odprtje prve poti za gorske kolesarje. Premierne vožnje sta se udeležila tudi Jože Rovan, načelnik komisije za turno kolesarstvo PZS, in Marko Vidmar, predsednik MDO primorsko-notranjskih planinskih društev.«
Za kolesarje največji trn v zračnici je odstavek 19. člena zakona o planinskih poteh, ki pravi: »Vožnja s kolesi ni dovoljena po planinskih poteh, ki ne potekajo po poljskih poteh in gozdnih prometnicah, razen po poteh, ki jih določi minister, pristojen za šport, in so označene.« Govor je tudi o odškodninah lastnikom gozdov, kot je ustaljena praksa v tujini, vendar bo na to temo potrebna še temeljita analiza.
Zgodovinski zapis, ki je bil sprejet neverjetno mirno, naju je pripeljal v Kubed, v objem sončnih žarkov in temperature za kratek rokav. V nahrbtnik je seveda treba vtakniti še kaj, vetrovko še najmanj. Opisa kolesarjenja nisem imel, Uroš je nekaj dni prej opravil turo v smeri urnega kazalca, najin cilj je bila nasprotna smer.
Preprosto za robate
Opis ture je preprost. Poteka po razgibanem kraškem terenu, večinoma po kolovozih in gozdnih cestah in je primerna za ljubitelje gorskih koles in bolj robatih podlag. Dolga je 20 kilometrov, tehnično ni zahtevna, premore dva daljša vzpona, na katerih pride dobra kondicijska priprava še kako prav.
Če se odločite, da boste poskusili nasprotno od smeri urnega kazalca, vas čaka tehnično še zahtevnejše kolesarjenje, predvsem zaradi atraktivnega spusta do zaselka Dvori in zares strmega vzpona na sleme, ki gre proti Lačni. Za slednjega namignem, če niste v vrhunski formi in na odličnem kolesu, boste porivali.
Dejansko je trasa (po mojem okusu) atraktivna ves čas. Redek makadam se je pogosto spreminjal v značilno kraško pešpot – mešanico kamenja, zemlje in suhe trave, ki so jo skrbniki temeljito očistili in omilili težave z zatikanjem pedalov in koles. Ponekod je dovolj široka, da lahko vozite vzporedno, a prav pogosto ne. Pri spustu do Dvorov, če ne izberemo najlepše linije, ni izključen padec, zato je bolje sestopiti s kolesa. Na srečo vodi steza po dveh razglednih slemenih, kjer z enega pogledi plavajo daleč proti Istri in z drugega na ravni Kras in Slavnik. Ves čas pa se razloči obilica vloženega dela, saj je bilo treba velik del poti očistiti vej in pokositi. Najbolj zamudno je bilo gotovo odstranjevanje številnih zašiljenih kamnov, zato lahko sodelujočim planincem samo čestitamo in se jim zahvalimo.
Uporabljaj, čisti
Že takoj, na prvem delu vzpona, singlih, proti Kuku nad Movražem, preseneti očiščenost. Podobno med spustom v Dvore in na strmini na ravni Kras. Pod planinske markacije so dodali samo diskretno tanko modro črto. Vodja postavljavcev Aldo Zubin: »Upam, da se boste na pot vračali in pripeljali tudi kakšne prijatelje. Če jo boste uporabljali, se ne bo zaraščala in je ne bo treba čistiti.«
Ne pozabite, da je na Lačni tik ob poti razgledni stolp (trasa ga obide). Nagrada bo razgled, kakršnih že tako ne manjka. Tura je primerna za vse gorske kolesarje in kolesarke, ki jim ni pod častjo sem ter tja stopiti s kolesa in ga dvigniti čez kako skalo ali potisniti čez prestrm odsek. Preživeti je mogoče tudi s treking kolesom, vendar bi raje priporočil polno vzmeteno, ki bo zmehčalo številne kraške kamne.
Merila, želja
Pod dokument, ki nama je omogočil izpolnjujoče gorsko kolesarjenje, se je 7. marca podpisal predsednik PZS Bojan Rotovnik. Sprejeti dokument sam po sebi še ne pomeni nič. Je le osnova za določitev meril za dvonamensko rabo planinskih poti. Želja in prizadevanje, da se odprejo planinske poti, ki vodijo po prometnicah, grajenih za vožnjo, in planinske poti, ki jih bodo odprli na predlog in s soglasjem skrbnika, pa se navezujeta tudi na možnosti za kolesarski turizem. Tega se severni sosedje lotevajo z vso naglico, mi pa, ki smo bili pri razmišljanju in razvoju pred njimi, kot da se otepamo tega vira zaslužka.
Jože Rovan, načelnik komisije za turno kolesarjenje: »V Sloveniji je okrog 290.000 pohodnikov in 120.000 gorskih kolesarjev, tretjina članov PZS pa je med svojimi planinskimi dejavnostmi navedla turno kolesarstvo. Številni planinci nastopamo v obeh vlogah. Dolžni smo najti skupni jezik, vzpostaviti medsebojno zaupanje in sožitje.«
Markirane planinske poti delimo na markirane planinske steze in druge markirane planinske poti (ceste, gozdne ceste, poljske poti, gozdne vlake ...). Markirane planinske poti markacisti PZS zgolj označujejo, trase vzdržujejo drugi uporabniki. Za te je PZS v pripombah na osnutek zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju zapisala: »Za vožnjo samo s kolesi naj se odprejo vse nekategorizirane ceste ter gozdne in poljske prometnice, saj so ţe poti v osnovi grajene za vožnjo.«
Za konec in lepšo gorskokolesarsko prihodnost naj torej obvelja, kar so zapisali že na bicikel.com: »Zagrizeni gorski kolesarji se bomo morali, kot kaže, včlaniti v lokalno planinsko društvo, odpreti odsek za turno kolesarjenje in po potrebi predlagati komisiji odprtje priljubljene poti.«
