Tiskane izdaje
Za podrobnejše spoznavanje prostrane pokrajine Zahodne Avstralije, dodobra zaznamovane z rjavo rdečkasto barvo prsti, ki opozarja na visoko vsebnost železove rude, sva se odločila po priporočilih prijateljev in znancev, ki so bila polna okrasnih pridevnikov in presežnikov, pa tudi po skrbnem premisleku in preračunu stroškov, ki ob (kakršnemkoli) obisku avstralske celine še zdaleč niso zanemarljivi. Vsekakor pa odločitve za tritedenski odklop od civiliziranega sveta kljub nemajhnemu finančnemu zalogaju, ki je še več mesecev po vrnitvi bremenil družinski proračun, nisva obžalovala.
Kot glavnina obiskovalcev Zahodne Avstralije sva tudi midva najprej spoznala njeno prestolnico, mesto Perth, ki velja zaradi geografske oddaljenosti od drugih mest in lege na stičišču Indijskega in Južnega oceana za eno najbolj izoliranih večjih svetovnih mest. V njegovi širši okolici je strnjenega okoli tri četrtine prebivalstva te zvezne države, četrtina pa živi v manjših obalnih mestih (Geraldton, Carnarvon, Port Hedland, Broome) ter redkih naseljih v notranjosti, ki so nastala zlasti zaradi rudarjenja (Tom Price, Newman, Kalgoorlie). Omenjena obalna mesta povezuje cesta s preprosto oznako 1, znana tudi kot Highway 1, ki pravzaprav poteka okoli celotne celine in je s 14.500 kilometri najdaljša državna cesta na svetu. V Zahodni Avstraliji je to tudi ena najpomembnejših asfaltiranih prometnih povezav zunaj urbane okolice mesta Perth, zato se z njo sreča vsakdo, ki potuje severno ali jugovzhodno od zvezne prestolnice.
Trupla ob cesti
Pravzaprav bi že pot po nenaseljenem, polpuščavskem »outbacku« lahko prišteli med največja doživetja. Po večdnevni vožnji postane popotniku okolje, skozi katero potuje, monotono in rahlo dolgočasno, vendar enoličnost zbledi ob srečanjih s povoženimi kenguruji, emuji in celo kamelami, ki so jih za potrebe transporta v Avstralijo vse od sredine 19. stoletja vozili iz Indije in v zadnjem stoletju prosto živijo v avstralski divjini. Trupla povoženih živali, ki na vsakih nekaj kilometrov ceste čakajo, da jih oglodajo mrhovinarji, nas opozarjajo, da smo v divjini in da je kljub ravni, dobro pregledni cesti potrebna previdnost.
Še zlasti zjutraj in zvečer lahko bližnje srečanje z dvometrskim 50- ali večkilogramskim velikim rdečim kengurujem dokončno ustavi vaše vozilo, nočna vožnja pa tako in tako velja za izzivanje usode in je rezervirana za tovornjake, ki jim tu pravijo cestni vlak, »road train«. Ti so sestavljeni iz vlečnega vozila in treh ali štirih priklopnikov in so lahko daljši od 50 metrov. Najpogosteje so prirejeni za prevoz železove rude ali naftnih derivatov, predvsem pa so izdatno opremljeni z jeklenimi zaščitnimi odbijači in ščitniki vetrobranskega stekla. Tako opremljeni se pred živalstvom, ki jim zapre pot, niti ne poskušajo ustavljati, saj bi drvečo kompozicijo kaj lahko zaneslo s ceste. Niti do krav, ki se izmuznejo z ograjenih pašnikov, tovornjakarji ne poznajo usmiljenja. Mrhovine ob cesti so vesele predvsem večje ptice, kot je klinorepi orel, ki je v sedečem položaju visok tudi več kot meter in za redke mimo vozeče avtomobile (in nad njegovo velikostjo osuple voznike) ne pokaže pretiranega zanimanja.
Zaliv morskega psa
Pot iz Pertha naju je mimo številnih kadavrov vodila proti severu, kjer sva se ustavila v narodnem parku Namburg, svetovno znanem po večmetrskih ošiljenih apnenčastih tvorbah, po angleško imenovanih »pinnacles«. Impresivna pokrajina s štrlečimi stebri, ki jih obdajajo sipine, človeka ne pusti hladnega, še zlasti ko v svetlobi zahajajočega sonca zasije v močni zlato rumeni barvi. Precej bolj lahko povprečnega ljubitelja narave razočara dejstvo, da uprava parka dopušča ogled iz avtomobila. Označena pot, po kateri je dovoljeno voziti in ki park spreminja v nekakšen »drive-in«, ponekod poteka tik ob kamnitih stebrih in nanje ob množičnem obisku zagotovo nima blagodjenega vpliva.
Potem ko sva z najetim nissanom tiido s krajšimi postanki prevozila že dobrih tisoč kilometrov, sva se odločila malo dlje pomuditi v zalivu Shark Bay, najzahodnejšem delu celinske Avstralije, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Zaliv morskega psa, kakor bi prevedli njegovo ime, se ponaša s pestro floro in favno. Med živalmi je treba omeniti grbaste kite, morske krave in delfine (ti se v naravnem okolju obiskovalcem pokažejo zlasti v kraju Monkey Mia, ki leži na sredinskem polotoku). Območje zaliva je bilo prizorišče enega prvih izkrcanj Evropejcev na »rdeči celini«, ko je leta 1616 tu pristal nizozemski kapitan in raziskovalec Dirk Hartog. V predelu, imenovanem Harmelin Pool, je tudi eno najobsežnejših nahajališč stromatolitov, kamnom podobnih apnenčastih struktur gomoljaste oziroma kroglaste oblike, ki jih v plitvih tropskih morjih gradijo modrozelene alge. Geologi so stromatolite, ki nastajajo več milijonov let in sodijo med najstarejše žive organizme na planetu, odkrili leta 1954. Še ena izrazita geološka zanimivost pričaka obiskovalce Harmelin Poola: v neposredni bližini obale je kamnolom sprijetih odmrlih školjk, ki jih je deževnica z raztapljanjem apnenca v tisočletjih povezala med seboj. Nekdanji naseljenci so ta material uporabljali za gradnjo hiš, vendar so se le redke ohranile do danes. Kopanje v kamnolomu je zdaj strogo prepovedano.
Železno srce Avstralije
Severozahodna regija, ki je bila naslednja na najini poti, se imenuje Pilbara, lahko pa bi ji rekli tudi železno srce Avstralije, saj se obiskovalec tu z železovo rudo sreča na vsakem koraku – kamnine v teh predelih ponekod vsebujejo celo več kot 60 odstotkov železove rude. To je pripeljalo do intenzivnega izkoriščanja tega bogastva. V površinskih kopih pridobijo več sto milijonov ton železove rude na leto. Notranjost Pilbare pa popotniku razkrije edinstveno pokrajino ozkih sotesk in kanjonov, ki so zaščiteni v okviru narodnega parka Karijini. Z dobrimi 6000 kvadratnimi kilometri je park eno največjih zavarovanih območij v Avstraliji. Ker so posamezni kanjoni zelo odročni, sva se odločila, da jih obiščeva z vodnikom. Že v rudarskem mestecu Tom Price, v katerem sva se ustavila pred prihodom v park, so nama priporočili izlet z malo čudaškim, zanesenjaškim vodnikom Jeffom. Ob njegovem džipu se nas je zbrala osmerica s treh celin. Naš prvi cilj je bila soteska Weano, ki je med teže dostopnimi v parku. Mestoma smo bredli po kristalno čisti in osvežujoči vodi, ki je segala vse do popka, in si navdušeno ogledovali rjavkaste kamnite plasti strmo vzpenjajočih se sten. Obiskali smo tudi razgledišče Oxer's Lookout, ki je urejeno nad stičiščem štirih globokih sotesk in ga popotniška biblija Lonely Planet slavi kot eno najbolj atraktivnih točk v Zahodni Avstraliji. Med ogledovanjem osupljive narave nam je Jeff ob polni meri avstralskega humorja pripovedoval o vsem mogočem, ne le naravnih značilnostih parka, ampak tudi o načinu lova tukajšnjih staroselcev, ter izvedel celo krajši recital romantičnih pesmi lorda Byrona in Johna Keatsa. Izjemne naravne lepote, vodnikov duhoviti značaj, izklesan v surovem zahodnoavstralskem »outbacku«, in kampiranje v divjini parka so se združili v nepozabno dogodivščino.
Med vračanjem sva se ob obali Indijskega oceana znova za nekaj noči ustavila v narodnem parku Cape Range. Tu je približno 250 kilometrov dolg koralni greben Ningaloo, ki v nasprotju z Velikim koralnim grebenom na severovzhodu Avstralije, poteka tik ob obali. Barviti podvodni svet, ki se pod vodo odkriva kot nasprotje pustemu rjavordečemu kopnemu, si je tako mogoče ogledati že z navadno masko za potapljanje. Ningaloo je bil s svojim pisanim podvodnim življenjem in obsežnimi koralnimi skladi najrazličnejših oblik zagotovo eden od vrhuncev najinega potovanja po Zahodni Avstraliji, še zlasti ker sva bila od malega vajena morsko življenje soditi po (vsaj za laičnega opazovalca) opustelih obalnih vodah Premanture in Vrsarja.
