Po poti Vorančevega navdiha

Ob 120. obletnici rojstva najznamenitejšega koroškega pripovednika Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca se odpravimo na potep po Vorančevi poti, ki povezuje pomembne točke iz njegovega življenja, hkrati pa ponuja čudovito doživetje razgibane pokrajine pod Uršljo goro.

»Njegova življenjska pot je bila težavna pot od paše in pluga do fužin in strojev, pot našega človeka od kmetskega pastirčka do delavca, od delavca do zavednega socialista in borca za bodočnost,« je o Prežihu zapisal pesnik Oton Župančič. Čeprav je od pisateljevega rojstva minilo že 120 let, so njegove ideje in tematika njegovih del v današnjem času socialnih stisk in svetovnih konfliktov spet aktualne. O njegovi priljubljenosti priča tudi množičen obisk Prežihovine, kamor ljudje prihajajo vse leto, ob Prežihovem rojstnem dnevu 10. avgusta pa tam vsako leto pripravijo tradicionalno srečanje ter z aktualnimi pogledi na njegovo literaturo ohranjajo živ spomin nanj.

Pobič s solzicami

Skozi Prežihovo življenje se lahko sprehodimo tudi po Vorančevi poti, ki jo je občina Ravne na Koroškem skupaj s krajevno skupnostjo Kotlje in tamkajšnjim kulturnim društvom uredila ob pisateljevi 110. obletnici, letos pa jo bodo prenovili. Po njej se bomo podali z Mirkom Osojnikom, sodelavcem Koroškega pokrajinskega muzeja in velikim poznavalcem Prežiha.

Pot se začne v središču Kotelj, kjer stoji nasproti pošte bronasta skulptura Pobič s solzicami, delo kiparja Stojana Batiča. Pobič zre proti Preškemu Vrhu, od koder mu iz daljave pogled vrača kip Prežihovega Voranca, delo istega avtorja. »Solzice so bile Vorančevo zadnje dokončano delo, potem je začel pisati še zgodovinski roman Pristrah o revolucionarnem letu 1848 ter dramo iz kmečkega življenja Pernjakovi, ki pa ju ni dokončal,« pove Osojnik. Zbirka črtic Solzice je eno najlepših slovenskih mladinskih del, v katerem je pisatelj izpovedal ljubezen in spoštovanje do maternega jezika, domovine in matere, pa sočutje s trpečimi ter povezanost z naravo in zemljo.

Iz Kotelj vodi pot po asfaltni cesti do naslednje postaje na Rimskem vrelcu. Nekoč priljubljeno in čislano zdravilišče in letovišče avstro-ogrske smetane se ponaša z izvirom hotuljske slatine – čiste alkalične brezžveplene mineralne vode, ki so jo nekoč priporočali slabokrvnim ter ljudem z boleznimi srca in ožilja, izvažali pa so jo celo v Združene države Amerike. Na Rimskem vrelcu je ohranjena reliefna podoba iz časa Rimljanov, tu sta tudi spominska plošča ter spomenik mučenim in pobitim žrtvam nacističnega nasilja.

Od bajte do plošče

Od križišča za Rimski vrelec se pot nadaljuje do Kotnikove bajte v Podgori, rojstne hiše Prežihovega Voranca. Bajte ni več, na hiši, ki stoji na njenem mestu, pa je spominska plošča. Voranc je v Kotnikovi bajti preživel le prvih nekaj mesecev svojega življenja, do pomladi 1894. Pot se nato nadaljuje po makadamski cesti in skozi gozd do Kozarnika, kjer je nad cesto Tonejeva bajta. Pri Toneju je gospodaril Vorančev ded.

Nadaljujemo po makadamski cesti proti Koglu. Vmesna postaja, kjer se pot odcepi v gozd, je Pekel – globača, kjer je Voranc kot otrok pasel živino in kjer je premagal velik strah, da je materi nabral dišeče šmarnice – solzice. Spomin na to doživetje je opisal v znameniti črtici Solzice.

Naslednja postaja je Kogel – od tod je Voranc leta 1899 začel hoditi v šolo in od tod tudi opazoval požar, ko so tega leta gorele Kotlje. Sto metrov pred Koglom je domačija pri Kumru, kjer so živeli siroteji, ki jih je Voranc upodobil v črtici Levi devžej. »Tu je bilo doma tistih pet malih pik, ki so hodile do Kumra, kjer jim je teta narezala rženega kruha in jim žepe napolnila s suhim sadjem,« pojasni Osojnik. S Kogla nadaljujemo na Ivarčko jezero. »Malokdo ve, da je ime dobilo po kmetiji Ivartnik, to pa je Prežih uporabil v romanu Jamnica in jo poimenoval Bunk.« Okoli jezera krenemo na Šratnek, od koder se odpre lep pogled na Kotlje, Brdinje in Preški Vrh. Tu je mogoče izbrati tudi pot do kmetije Lužnik, kjer je v Vorančevi noveli Pot na klop umrl Svetneči Gašper. Lik je postal znamenit po zaslugi Prevaljčana Mitje Šipka, ki je ostarelega Gašperja na odrih uprizoril že več kot tisočdvestokrat, o njem pa so lani posneli tudi film.

Na Šratneku se sprehodimo mimo ostankov gradu Šratnek, bliž­nja cerkev sv. Mohorja in Fortunata pa stoji na turških šancah – obrambnih okopih, ki so jih postavili v času turških vpadov.

Kip na svojem

Predzadnja točka na poti je Prežihova bajta, ki je od leta 1979 tudi spominski muzej Prežihovega Voranca. Ko stopimo iz gozda in se po makadamski cesti spuščamo do hiše, zraste pred nami mogočen Vorančev kip, ki se ozira po svojem svetu – Kot­ljah, Uršlji gori in pokrajini, ki ga je tako močno navdihovala. Prežihovi starši so bili dobrih deset let najemniki na posestvu pri Prežihu, kjer so med letoma 1901 in 1911 stanovali v stari hiši, ki stoji še danes. Prav tukaj se je mladega Lovra Kuharja oprijelo ime te domačije: Prežihov Voranc (Lorenc, Lovro). Ime je pozneje privzel za svoj psevdonim.

Tu je tudi začel pisati, že kot šestnajstletnik. Njegovemu očetu ni bilo po godu. »To ti bom že iz glave izbil, zapomni si!« mu je grozil, a Voranc ni odnehal. Bil je samouk, sam se je izobrazil, iz svoje knjižnice pa so mu knjige rade volje dajali na posodo tudi kotuljski župniki. »Njegov talent je takoj zaslutila tudi Zofka Kvedrova, ki je urejala revijo Domači prijatelj. Vendar je Voranc svoj literarni prispevek tja poslal pod psevdonimom, a ne svojim običajnim, Prežihov Voranc, temveč je uporabil ime nekega sošolca, ker ni pričakoval, da mu bodo karkoli objavili. Tako se je zgodilo, da je ob objavi prispevka honorar dobil sošolec, Voranc pa ga je moral potem krepko prepričevati, da mu je odstopil vsaj polovico denarja,« pripoveduje Osojnik.

Po desetih letih na Prežihovini je Vorančev oče prihranil toliko denarja, da je lahko odkupil bajto z nekaj zemlje. »Oče je bil odličen tesar in je v dvajsetih letih, kar so bili najemniki, prihranil dovolj za leseno bajto. Izkrčil je gozd in naredil njive. Voranc v povesti Borba pove, da se mu je to zdelo imenit­no. Končno so dosegli, kar so si dolgo želeli: postati sami svoji gospodarji, imeti svoj dom in pognati trdne korenine v domači zemlji.« Preden so prišli do lastne hiše, so namreč zamenjali že pet domačij. Kajžarji ali bajtlarji so bili mali kmetje, polproletarci, ki so imeli ob hiši nekaj obdelovalne zemlje, dodaten vir za preživljanje pa so poiskali v dninarstvu, domači obrti ali pa so postali vir delovne sile za nastajajočo industrijo. Tudi Voranc, ki je do leta 1930 s Prežihovine hodil v službo v ravensko železarno.

Polnjenje duše

»Tu je tesaril, oral in sejal, od tod je šel v zadružno šolo v Ljubljano in v kmetijski zadružni tečaj na Dunaj, šel in se vračal domov, od tod je moral k vojakom in v vojno in se spet vrnil. V teh letih je použival Kotlje, materine pripovedi, dušo si je napolnil z vsem, kar je potem, ko je bil po svetu, izbruhnilo iz njega – vse tisto veliko, kar zaznamuje ime Prežihov Voranc, od Boja na Požiralniku do Ajdovega strnišča. Pri bajti si je Voranc nabral zakladnico za prihodnji čas,« je o pomembni vlogi Prežihovine v Vorančevem življenju zapisal še en znamenit Korošec, dr. Franc Sušnik.

Zadnja postaja na Vorančevi poti je kotuljsko pokopališče, kjer so Kuharjevi pokopani. Voranc je umrl 18. februarja 1950, star 56 let. Kot pove Osojnik, je družina veliko pretrpela. Žena in hči sta bili v taborišču Ravensbrück, Voranc pa v Maut­hausnu. »Tam je nevarno zbolel na srcu, za povrhu je imel še hudo sladkorno bolezen in ta kombinacija je bila zanj usodna.« Sam si je želel biti pokopan na Prežihovini, pod košato lipo, tako navezan je bil na svoj dom. Želja se mu ni uresničila.

Pot se spet sklene, ko se s pokopališča vrnemo na izhodiščno točko, k dečku s solzicami. Vseh devet točk lahko obiščete v približno štirih urah lagodne hoje.