Po skritih poteh Maranske lagune

V severnem delu Jadranskega morja, v Maranski laguni, zahodno od Gradeške, je ribiško mesto Marano Lagunare. Nabito poln kanal sredi mesta, z ribiškimi ladjami vseh vrst in velikosti, krasi tudi furlanska posebnost, visok cerkveni stolp iz rdeče opeke, ki se vidi od vsepovsod. Kraj je še vedno avtohton, poln ribištva in turistom komajda znan. Tam čas teče drugače.

Kot navadni turisti si lahko z ladje ogledamo ornitološki rezervat, obiščemo Cason Sarsegna ob Canalu Novo ali si pretegnemo noge na mestnih ulicah, ki so še iz časa Beneške republike, območje pa je bilo naseljeno že v antiki. V ta biser narave se je vseeno najlepše odpraviti drugače in ga raziskovati bolj zgodovinsko. S čolnom. In to na vesla. V zalivu je še danes vse polno starih lesenih čolnov, ki jih predvsem v plitvinah, kjer so prepovedana plovila na motorni pogon, počasi poganjajo razbrazdane roke in obrazi, ki so videli že mnogo dni.

Pohajkovanje

Prvič sem laguno spoznal, ko sva veslala po reki Stelli, ki velja za eno petih najlepših rek za kanu v Italiji, izlije pa se na severni strani Maranske lagune, od koder lahko čez zaliv od daleč opazujemo mesto Lignano na koncu rta. Pri višjem vodostaju lahko začnemo veslati pri kraju Ariis, sicer pa nekje pred izlivom v morje. Za celo reko sva potrebovala slaba dva dneva, skupaj z veslaškim pohajkovanjem po laguni. Reka Stella je v zadnjem delu umetno poglobljena, s presenetljivo hitrim tokom. Posebej ga občutimo, če veslamo v oseki, ko umikajoče se morje da rečnemu toku dodaten pospešek. Dobra stran tega je velika hitrost premikanja, precej slaba pa, da če veslamo proti toku ob plimi, ne gre nikamor.

Težava je tudi ta, da nasproti ali vzporedno vozeči motorni čolni ustvarjajo neugodne valove, ki se v nekaj sekundah spremenijo v stoječe in hočejo kanu zazibati ali celo prevrniti. Zato pozornost pri srečevanju z motornimi plovili ni odveč.

Še namig: približno 15 kilometrov pred izlivom je marina in nasproti nje več kot odlična restavracija. V resnici pravi navtični gastronomski otoček. Čeprav je iz marine do obloženih miz na obali samo streljaj s fračo, je treba do restavracije priti s plovilom (ali pa se peljati daleč naokoli z avtomobilom).

Na našo veslaško srečo je hitrost vožnje z motornimi plovili po kanalih, rekah in drugih vodnatih površinah lagune precej omejena; tudi zaradi dokaj plitvega dna. Jasno je, da z motornimi plovili ne smemo vstopati v ornitološka zatočišča.

Zabavno je, ker vse gibanje in smeri plovbe nakazujejo veliki leseni piloti in rumene table, a za vsak, tudi najmanjši izlet drugam, v kanale med ločje, med otočke, sipine ali na odprta območja brez pilotov, je potrebna vstopnica. Po novem v rezervat reke Stelle turiste vozita tudi ladji. Ti na reki zasedeta veliko vodnega prostora, na odprtem, v laguni, pa naredita visoke valove.

A naj napisano ne vzbudi občutka, da je v zalivu gneča. Nikakor. Razen v poletnih mesecih nad laguno lebdi izjemen mir. Prekinjajo ga le kriki množice ptic. Ko se dani, se začnejo ptičji koncerti, ki z vzponom sonca na nebo potihnejo. Galebi, labodi, race, divje gosi, kormorani (v rezervatu so našteli več kot 300 vrst ptic), občasno kakšna jata rib.

Ribe in različne školjke (klapavice, ostrige) domačinom že od nekdaj zagotavljajo preživetje in so še danes prva gastronomska ponudba na jedilnikih okoliških restavracij. Priobalni del zaliva je še vedno prepreden s stoječimi mrežami in vršami, v katere se med premikanjem in plimovanjem morja ujamejo ribe ali raki, zgodaj zjutraj ali pred sončnim zahodom pa ribiči pridejo preverit ulov. Starim barbom razbrazdanih obrazov se tako kot njihovim lesenim čolnom vidi, da so že precej let na vodi in soncu, in tako je že od davnih časov.

Na roke

Drugod na italijanskem delu severnega Jadranskega morja se je uveljavil drugačen, sodobnejši način ribolova. To je ribolov v kanalih z visečimi mrežami. Mrežo, ki visi razpeta nad kanalom, spustijo v vodo in po določenem času na hitro potegnejo ven. Ribiči gibanje vode nenehno spremljajo, tako da mreže ne dvigujejo po nepotrebnem. Oba načina ribolova v zalivu veljata za evropsko posebnost, saj je to tako imenovani ribolov na roke – a la mano, ki zahteva čisto in mirno morje, čeprav vodovje lagune ne obeta ravno čistosti. V kanalih ali laguni lovijo tudi posebne postrvi, napol rečne, napol morske, ki so avtohtone, v gostilni pa ne poceni.

Kot pri mostiščarjih

Poleg favne in kljub preprostosti zanimive flore (gre predvsem za visoko trstičje) je v severnem delu zaliva Marano na ogled tudi posebno naselje Cas de la Selva. Od daleč spominja na zgodbe Janeza Jalna o barjanskih mostiščarjih, saj so koče tu postavljene na otočke, narejene iz prepleta korenin grmičevja, ločja, peska in trave ter utrjene z lesenimi koli. Ponekod so jih dodatno utrdili še z večjimi kamni, tako da jih niti zimski valovi juga, ki jim včasih uspe prodreti do konca zaliva, ne načnejo.

Strehe koč, za obnovo katerih je prispevala denar tudi Evropa, so narejene iz suhega trstičja. Bolj ali manj so namenjene poletnemu počivanju in zabavam ob koncu tedna, kajti predelane postajajo centri drugačnega sproščanja, velnes v tišini zaliva in z oglašanjem ptic.

Nekoč je bilo drugače. V kočah so čez poletje prebivali ribiči, ki so šele jeseni ali pa le občasno odšli na obalo do svojih domačih, saj je bil transport nekdaj precej počasnejši.

Danes ima skoraj vsaka koča odprt kamin za griljade, zaprt pristan, dostopna pa je le po vodi.

Vrhunsko je doživetje lebdenja nad peščenim dnom zaliva v morskih kajakih, ko številne rakovice bežijo pred senco čolna, rišejo se temne podobe rib, prestrašenih zaradi velikosti našega nemega plovila. In veslanje skozi samotne kanale ločja in blatnih otočkov, kjer opazujemo velike jate labodov, je srečanje s posebnim življenjem v vodi in nad njo. Doživetje so tudi pogovori s starimi ribiči, ki včasih mirno čakajo v nasedlih, od časa že obledelih lesenih čolnih na odrešilno plimo (razlika med plimo in oseko je lahko v laguni večja od enega metra!), ali malce manj vrhunsko opazovanje nasedle umazanije.

Najlepše pa je opazovanje osamljenih ribiških naselij v laguni. Ko so jih še naseljevale mlade družine, so bili prizori precej podobni tistim v romskih naseljih, saj je življenje in bivanje na pogled zelo preprosto. Lahko bi celo rekli revno. Če pa pozabimo na primerjave, lahko tudi te, temnejše plati življenja v laguni uvrstimo med eksotiko in tako dojamemo veličastnost doživetja, ki se nam ponuja tako rekoč pred domačim pragom, a je skorajda popolnoma neznano.