Tiskane izdaje
Ko si je NK Maribor, tako mi je bilo rečeno, utegnil vzeti pet minut časa, in to je bilo v sredo, je odigral hudo zaostalo tekmo osmine finala slovenskega fuzbalskega pokala. V Domžalah, z Radomljami.
NK Kalcer Radomlje je tretje leto zapored drugoligaš, bil je tudi eno sezono v davnini, zdaj si deli drugo mesto, ima prelep športni park, tri travnata, dve nenaravni igrišči, ta glavno pa brez zahtevane osvetljave. Zato bi doma lahko igral le ob 14. uri, ko je še svetlo, a so igralci takrat po službah, klub je amaterski. Pa še za viole ne bi bilo ustrezno poskrbljeno, v Radomljah nimajo prave kletke. Zatorej so Štajerce sprejeli v Domžalah, s katerimi rahlo sodelujejo.
V šestnajstini finala so Radomljani premagali Dravinjo, na najtežjega nasprotnika pa so čakali zelo dolgo, od srede septembra, saj so Mariborčani, čeravno večinoma praznih nog, kolovratili po Evropi. Komaj pomnim, kdaj sem poizvedoval po nadomestnem terminu, ni se vedelo, kdaj bodo Mariborčani, no, ne pet, vsaj 90 minut časa imeli. Ko se v slovenskem pokalu igrajo povratne tekme četrtfinala, se je v Domžalah edina osmine finala. Pred 1500 gledalci, je bilo našteto, ko so se strasti umirile.
Mlinska telesa
Tekmo sem spremljal hrbtno, oči upirajoč v levi del glavne tribune, kjer so nažigali navijači domačih, Mlinarji. V Radomljah, mi je prišepnilo dekle, se vse vrti okoli mlinarjenja, nekoč so imeli menda pet, zdaj le še en mlin, a simbol ostaja nestrt. Skozi Radomlje teče reka Mlinščica, v resnici potok, pa saj so tudi Radomlje naselje, čeprav sem onega večera desetkrat slišal, da so prestolnica. Še to, kalceristi so šli nad Maribor le prgišče dni po izgubljenem el vasicu, vaškem el clasicu, z Roltek Dobom.
Ja, tako vroče je bilo, tako glasno je vodja narekoval navijaški tempo Mlinarjem, oblečenim najpravoverneje v rumeno ali v rumeno-sivo črtovje ali pač naključne barve, bile so zastave, bobni, da sploh nisem opazil, kdaj se je tekma začela. Nimam oči na hrbtu. Razlegalo se je klubsko, himnično: »O, o, o, o ,o, Radomlje šampion,« pa »Mi smo rumeni, mi smo veseli ...« in »Za koga? Za rumene!«
Pred dobrim tednom sem bleknil, da bodo naša reprezentančna dekleta z Nemkami pri morju zgubila trinajst nula, zadel sem do gola natančno, zato si domžalskega izida nisem upal uganiti. Kot tudi ne eden od predstavnikov kluba, od katerega sem prejel obrise ekipe. Je pa bilo po telefonu nekako razslišati, da poraz ni izključen.
Ko sem se obrnil proti zelenici, nisem dobil občutka, da bi vijoličasti razbarvali rumene. Kar dolgo je bilo brezgolno, tudi ko so Štajerci prvega zabili, ne bi zaznal, le Mlinarji so nekolikanj potihnili.
Zakleto s prevodom
Glejte, predzadnjič sem fuzbal v živo poskušal razumeti, ko so naši igrali z Romuni, zadnjič, ko so Jevničanke gostile Prekmurke. O lepoti igre vem bore malo, še manj o labirintih navijaštva, denimo le, da je na Otoku huliganizem izkoreninjen in da zdaj vsi pridno sedijo. Pri nas huliganizma gotovo ni, če se je od Mlinarjev kdo preizrazito zasedel, pa ga je lider, tako so mu rekli, opomnil, da pač ni v gledališču. Čeravno smo po uvodnem golu, zapletu, takoj po odmoru doživeli vrh drame, če se ne motim, je prehitro mariborsko sanjarjenje o lagodnosti zavrl Jani Zavrl in izenačil, premagal pa brata Handanovića. Temu so s tribune predlagali, naj gre v peto ligo ali vsaj v (ne na) Dob.
Eden Mlinarjev: »Sudija, lepo piskaj, drugače bomo mi grdo navijali!« Težko sodim, kako je bilo sojeno, najbolj pristranski sudija je bil menda stranski, nam bližji, vendar – s tribune se je razlegal navijaški besednjak, ki ga bom navedel, a še prej prevedel, saj Nedelo berejo tudi predšolski otroci.
Primer: »Zaho, imej spolne odnose sam s seboj!« Ob mariborskem prvem golu: »A ga je dal človekov prednik? Ne, Mujanović!« Človekov prednik je po angleško My moon, karadžićevsko zapisano majmun. Proti drugemu, le slutenemu koncu sedišč je bilo navrženo: »Štajerska ženska spolovilca!« Na pomočniškega delilca pravice in krivice je letelo to in ono o gostoti las, pri čemer niti ni bilo pomembno, kaj je čelo in kaj teme, nekdo mu je zabrusil: »Stranski penis!« In tako naprej, ritmično, zdaj ta, zdaj oni, pa vsi v en glas. Velikokrat tudi: »V koleno!« Sem razbral, ako veš, da ima nasprotnik poškodovano levo koleno, je več kot jasno, v katero ga moraš, kajpak po naključju, če že ne ponesreči brcniti. Navijaških bravuroz, besednega in gibalnega pristaštva ter srčnosti je bil kajpak deležen tudi nogometni podmladek, ki je občudoval idole na igrišču.
Pa pride Mendy
Po desetih minutah drugega polčasa so bile viole kar tesno stisnjene med mlinski kolesi drugoligašev. Potem pa je nastopil gospod Mendy in Radomljanom zabil trojko, hettrik po domače, zadnji, četrti gostujoči gol, ko me ni bilo več ob igrišču, razočaran nad nezmago rumenih sem objekt zapustil v 89. minuti, kako minuto prezgodaj.
Pred tem pa sem sedmino tekme užival pod tribunami, na nadmorski višini zelenice, med gasilci, varnostniki in dobro opremljenimi posebnimi policisti, s čeladami in – geesemi, po katerih sta dva varuha nenehno tipkala, oziroma kako bi rekel, se zaslončka dotikala. Pa saj ni bilo potrebe po preizrazitem pozoru, čeravno so bile viole večkrat izzvane, da se jih sploh ne sliši. Se jih res ni. So bile v Domžalah v njihovem imenu vijolice, so bile pridne, kot da jih ni, ali jih niti ni bilo?
»Dvignimo roke gor, umrl je Maribor ...« je bila ena od naštevank, Maribor je preživel, morda se mu bo dogodilo, kar mu obetajo Mlinarji, da ne bo prvak, vsekakor pa se je uvrstil v četrtfinale slovenskega pokala, kjer ga, če se ne motim, čaka Šenčur, si predstavljate, kakšna priložnost za Radomlje, če bi le Maribor zmleli. Vendar, se zdi, bo za kaj takega še par kubikov Mlinščice preteklo.
NK Kalcer, slišim, ima mlado ekipo, tri četrt fantov rojenih po letu 1990, le dva starejša, s tremi križi, tudi strelec Zavrl, in še nekaj, podmladka imajo na pretek, pa ekipo v četrti ligi – tisti, ki ne igra el vasica, ki ni izbran v prvo ekipo, spektakla ne spremlja s tribun, ampak briljira dve ligi niže.
Ko sem znancu, veščemu spremljanja ene pomembnejših nepomembnih stvari na svetu, omenil svojo zgroženost nad preveliko svobodo ne ravno prijateljskega govora na tribunah, me je nadrl: »Stari, pa koitiram s tvojim soncem, pa kje ti živiš. Nimaš pojma!« Tako je in nič drugače in nič narobe. Med navijači. In laže, pravzaprav popolnoma sem razumel spletno zahvalo predsednika kluba dan po dnevu D: »Bili smo blizu … Blizu velikemu Mariboru in prav lahko bi se nam posrečil veliki met ... Iskrene čestitke igralcem. Pustili ste srce na igrišču in pokazali, da znate igrati, in več kot 1500 gledalcev je bilo enotnih, da je bilo nekaj vaših akcij boljših od mariborskih ... Kapo dol Mlinarjem – več kot sto odlično organiziranih, glasnih in nepopustljivih tudi takrat, ko so nam zabili gol, je priredilo vzdušje, kot ga na domžalskem štadionu že dolgo ni bilo. Bili ste enkratni!«
Bilo je enkratno.
