Mateja Kotnik, NeDelo
Polzela − »Kakšna se vam zdi moja pisarna?« vpraša Karmen Dvorjak, direktorica polzelske tovarne nogavic, zadnjega tekstilnega podjetja v Savinjski dolini, ki s štiristo zaposlenimi bije boj za obstanek.
»Oklevate z odgovorom? Naj kar jaz povem? Torej, v moji pisarni se je že zdavnaj ustavil čas. Pa ne samo v moji pisarni! To bi bil še najmanjši problem. Čas se je ustavil tudi v tovarni in na njenem dvorišču ter v naših prodajalnah, zato se moramo odpreti navzven! Čimprej! Poglejte, kako zaprti smo,« pove odločno in razgrne načrte za prodor na ruski, azijski in tudi druge evropske trge. Misija nemogoče za drobno lastovko s Polzele?
»Nikakor ne!« je prepričana Karmen Dvorjak, ki je na čelu polzelske »štumf fabrike«, kakor tovarni rečejo domačini, optimistično stopila s prvim januarjem letos: »Stopnja tveganja za vstop na ruski, pa tudi azijske trge je res zelo visoka, a smo odločeni, da gremo tja. Naš cilj na teh trgih je prodaja izdelkov višjega cenovnega razreda v bogati embalaži.«
Povečanje prodaje specialnih izdelkov višje dodane vrednosti na tujih trgih pa ni edini ukrep, s katerim se želijo na Polzeli izkopati iz težav. »Izvesti moramo temeljito prenovo poslovanja podjetja. V najkrajšem mogočem času moramo zmanjšati vse poslovne stroške, pa tudi stroške dela, ki že presegajo polovico vseh stroškov. To žal pomeni zmanjševanje delovne sile, najprej v režiji, kjer je zaposlenih več kot polovica vseh delavcev,« je napovedala direktorica, ki je odločena, da bo enkrat za vselej opravila tudi s stereotipom, da nosijo hlačne nogavice s Polzele večinoma le babice. »Vse trendovske linije bomo z različnimi marketinškimi pristopi približali mladim in mladim po srcu,« pravi Dvorjakova.
Pas, bedra, gležnji
V pisarni odlikovalke Vide Bizjak zato vneto nastajajo nove ideje. Ta čas že za poletje 2013. Pripravila bo osnutke, iz katerih bodo pozneje naredili ožji izbor. Določila bo barve, vzorce, izbrala materiale ... Za letošnjo pomlad in poletje pa ... Delo je že zdavnaj končano. Vida Bizjak o tem, kakšne nogavice bodo modne: »V prihajajoči pomladi vsekakor vzorčaste in enobarvne hlačne nogavice. Trend so hlačne nogavice brez stopala (legice) in kapri dolžine, pa tudi dokolenke, kratke nogavice in samostoječe nogavice s čipko. Vzorci so prefinjeni, elegantno diskretni, pa tudi preprosti ali mladostno trendovski in drzni. Črna barva je nepogrešljiva. V modi bodo tudi močne barve, kot so mornarsko modra in indigo modra, kraljevsko modra, rdeča, jagodno rožnata, ali pa nežne pastelne barve, kot so rumena, zelena, lila in nežna roza ter vsi pudrni kožni odtenki.« Toliko različnih barv, zato ni čudno, da se za vsako pripravi natančna receptura. To je delo laborantke Brigite Roc, ki nogavice barva in tudi preverja, kako se material obnaša med pranjem in drgnjenjem.
Tehnologi nato za vsak izdelek, ki jih v tovarni označujejo s številkami, pripravijo tehnološki list. Ta je neizpodbiten zakon! Tako mora biti, kakor piše na njem, in prav nič drugače! A njihovo delo še zdaleč ni končano, ko tehnološki list oddajo. Ves čas preverjajo, ali je bila nogavica spletena po navodilih. Na aparatu za merjenje dimenzij najlonko napnejo in preverijo njeno širino in dolžino, obseg pasu, beder, gležnjev ... Če prestane ves proces nategovanja – nekaj odstopanja je sicer še sprejemljivega –, je z nogavico v tej fazi dela vse v najlepšem redu.
Stroji v pletilnici pletejo po programu, pa naj bodo tisti s štiristo ali manj iglami. Iz izmene v izmeno požirajo tanke ali debele bele nitke in iz njih ustvarjajo t. i. rolinge. Mehanik Vinko Sitar je povedal, da stroj za en roling preprostejše hlačne nogavice potrebuje največ minuto in pol, če je pletenje zahtevnejše (z vzorčki), pa tudi do sedem minut. Tisto dopoldne je bil kontrolor Janko Smrekar. Z rokavico je segel v koš z rolingi in izvlekel naključno izbran najlonski polizdelek. Nasadil in raztegnil ga je na priročno napravo na kolesih in z vseh strani preveril, ali je kje kakšna napaka. Šele po opravljeni kontroli odpeljejo rolinge, zavezane v vrečah, v velikanske parilnike, ki spominjajo na pralne stroje, kjer jih stabilizirajo. Stanka Pfajfer, vodja sektorja za razvoj in kakovost: »Hlačna nogavica po stabilizaciji ni več občutljiva za spremembe in poškodbe v nadaljnjem procesu obdelave.«
Neločljivi par
V polzelski tovarni najpreprostejše in najcenejše hlačne nogavice sešijejo stroji, a ne brez pomoči človeka. Delavka mora na stroj ročno natikati še vedno bele rolinge. Po dva in dva, da jih stroj v hlačnem delu lahko sešije v nič več ločljivi par. Naloga drugih šivilj je denimo samo šivanje prstov: 6400 kosov v osmih urah!
Zahtevnejše in dražje izdelke šivajo na Polzeli ročno. »Ko se navadiš, kar gre,« pravi domačinka Irena Hribernik, že dvaindvajset let za šivalnim strojem, ki ob našem obisku na tanke, prosojne nogavice šiva čipkasto obrobo. Pozornost pritegnejo njeni dolgi, umetelno pobarvani nohti. »Ne, nič me ne motijo,« se nasmeje. Njena norma je 500 do 700 kosov na delovni dan. »Problem je le prisiljena drža,« potoži, a nadaljuje z optimizmom: »Stiskamo pesti, da bomo z novo direktorico premagali krizo.« Šefinja Karmen Dvorjak je ne sliši, čeprav stoji le nekaj metrov proč. Hrup šivalnih strojev je prevelik. Šivilja Irena se nam nasmehne v slovo, si v ušesa znova namesti čepke in se zatopi v delo. Brez dosežene norme ni zaslužka, četudi je še tako skromen. »Vsak dan pride v proizvodnjo. Zjutraj ali zvečer, kakor utegne. Nenapovedano. V podporo ljudem, ki se ženejo za stroji,« razložijo o direktorici.
Barvarna, pakirnica
Na poti do barvarne, kjer bodo bele hlačne nogavice različnih velikosti končno dobile barvo, se ustavimo ob dveh šivalnih strojih. Tujega naročnika je v hlačnem delu motil šiv, ki se je nadaljeval čez rob in kot kakšen repek štrlel iz nogavice. Odrezati ga ni mogoče, saj bi se šiv paral, zato šivilji dan za dnem jemljeta v roke izdelke kot po tekočem traku in štrleče repke šivata k nogavici. Ker težko umaknem pogled, se zaletim v voziček, poln belih vreč s sešitimi nogavicami, in s pogledom pristanem na spremnici, kjer piše: 1200 hlačnih nogavic, številka 3, barva: črna! To je navodilo, ki mu sledijo delavci v barvarni. Nogavice obarvajo v dveh strojih. Proces tekstilci opišejo takole: »V enem material rotira in flota miruje, v drugem material miruje in flota kroži.« V prvega naložijo debelejše izdelke, v drugega tanjše in finejše nogavice. Zaposleni v barvarni morajo natančno slediti recepturam, ki so jih določili v laboratoriju. Če odstopajo za odtenek ali dva, barvanje ponavljajo tako dolgo, dokler ne dosežejo želene barve.
Mokre in pobarvane nogavice je treba posušiti. Delavke jih natikajo na kovinske plošče v obliki stopal, ki gredo v komoro. Tam jih s temperaturo posušijo, s paro pa oblikujejo. »Kot stoječi likalniki,« me prešine, ko jih po postopku previdno zlagajo na kupčke. Polzelske hlačne nogavice so končno pripravljene za pakiranje.
V pakirnici res stoji veliko strojev, a vsega dela ne opravijo sami. Nekatere izdelke pakirajo v embalažo tako, da jih delavka natika na ploščato kovinsko ploščo v obliki noge, nadaljuje stroj sam. Druge delavke, ki imajo opravka z izdelki višjega cenovnega razreda, nogavice polagajo na pult, jih pogladijo, vstavijo vmesni karton, hlačno nogavico zložijo, sežejo po zunanji karton in nogavico potisnejo vanj ter tako sestavljeno odložijo na tekoči trak. Stroj zavitku doda zunanji PVC-ovitek in nalepko z oznakami. Torej: nogavica, vmesni karton, zlaganje, zunanji karton, odlaganje... Nogavica, vmesni karton, zlaganje, zunanji karton, odlaganje... Tako 2400-krat v osmih urah.
Različnih barv in velikosti jih zložijo v velike kartonske škatle. Pripravljene so za dostavo kupcem. Več ko jih bo v prihodnjih mesecih, prej bo tovarna lahko sanirala stare dolgove in obrnila nov tovarniški list.