Tiskane izdaje
Kar dvesto petdeset različnih vrst gob so člani Gobarskega mikološkega društva Ljubljana nabrali in jih pokazali na četrti letošnji gobarski razstavi v pasaži Maximarketa. Namen vsake razstave, ki jo društvo pripravi, je predstavitev in izobraževanje javnosti.
»Razstava, ki se je včeraj končala, je doživela enkraten odziv. Na ogled so bile užitne, pogojno užitne, pa tudi strupene in smrtno strupene gobe, ki jih je mogoče najti v naših gozdovih. Nabrali smo jih v okolici Ljubljane, nekaj pa smo jih prinesli tudi s Pokljuke in iz Notranjske,« je povedal predsednik društva Jože Horvat, ki se z gobarstvom ukvarja že trideset let, opaža pa, da smo Slovenci še vedno prepogosto nepazljivi pri nabiranju in uživanju nepoznanih gob.
Gobarski bonton
V Sloveniji raste dva tisoč petsto do tri tisoč vrst gob. Številne so zavarovane. »Pri nas imamo dva seznama. Na enem so tiste, ki jih nikakor ne smemo nabirati, medtem ko so na drugem tiste gobe, ki izginjajo in jih opazimo zelo redko,« poznavalsko razloži sogovornik, ki pravi, da sta za rast gob najpomembnejši toplota in vlaga. In čeprav menda velja, da gobarji neradi razkrijejo območja, kjer nabirajo, sogovornik rad pove, kje zdaj najbolj rastejo: »V severozahodni Sloveniji je bilo v tem času največ padavin, zato je tam trenutno veliko gob. Tudi nekateri gozdovi v okolici Brnika in Vodic, Pokljuke, Jelovice in Karavank so zelo oblegani. Vsak dan srečujemo veliko gobarjev. Nekaj gob boste našli tudi na Pohorju, manj pa jih je v severnem delu Slovenije in na Dolenjskem.« Prav zaradi množičnosti gobarjev pa so pogostejše tudi kršitve. »Predvsem v Triglavskem narodnem parku, kjer se v prvem in drugem pasu sploh ne sme nabirati,« opozori Horvat. »Čeprav ne bi smeli, tudi tam ljudje iščejo in nabirajo gobe. Redarji in policisti oglobijo vse, ki jih zasačijo pri tem početju. Petsto evrov kazni plačajo tisti, ki nabirajo v prvem in drugem pasu narodnega parka, medtem ko je minimalna kazen 208 evrov, če posameznik nabere več kot dva kilograma gob.«
Sezonski ulov
Z gobarstvom se je Jože Horvat, ki deluje tudi v ljubljanskem mestnem odboru za varstvo okolja, srečal že v otroštvu. »Prihajam iz Prekmurja in tam smo navadno nabirali travniške kukmake. Ko sem se preselil v Ljubljano, sem se pridružil društvu in najprej začel nabirati lisičke, jurčke in jesenske gobane, moje znanje pa se je širilo.« Zdaj pozna čez sto vrst gob. Pravi, da je najti kakšno zelo redko nekaj posebnega, rad pa ima tudi pogled na polje mušnic ali drugih zanimivih gob.
Gobarska sezona se začne z marčevkami v marcu, razloži Jože, »nato se nadaljuje aprila, ko zrastejo smrčki, pozno aprila in v maju nabiramo borovnike, prve gobane. Poleti sezona zamre, saj je presuho. A v septembru, ko se temperature spustijo in je vlage dovolj, se nadaljuje in traja nekje do konca novembra.« Sogovornik pravi, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji, da gobe prineseš domov. »Prvi je, da rastejo, drugi je, da jih vidiš, in tretji, da jih nihče ne pobere pred tabo,« v šali pove gobar, ki razkrije tudi, da gre sam najraje v gozd popoldne. »Mnogi gobarji prisegajo na jutranje ure, a pravzaprav je popoldne temperatura višja in gobe hitreje rastejo! Tudi drugih gobarjev v popoldanskih urah ni veliko, zato imam več časa, da si ogledam teren in poiščem svoj gobarski ulov.«
Problem nepoznavanja
Človek, ki gre na gobe, gre lahko hitro tudi po gobe. Simpatični sogovornik opaža, da večina Slovencev gobe še vedno dojema kot hrano. »Problem je, ker ne gredo v gozd, da bi gobe videli in se o njih učili, temveč zato, da bi domov prinesli obrok. Pogosto se dogaja, da naberejo tudi tiste gobe, ki jih ne poznajo. Verjamejo znanju prijateljev, sorodnikov ali sosedov, ki jim podarijo nabrano, sami pa ne vedo pravzaprav, kaj bodo pojedli. Zato se dogajajo zastrupitve, včasih celo smrtni primeri.
Lani v septembru je bilo več kot sto zastrupitev, od leta 2007 pa se je samo z zeleno mušnico zastrupilo kar sedem ljudi in zaradi zastrupitve umrlo,« razloži Horvat, ki dodaja, da je za smrt dovolj zaužiti trideset gramov omenjene gobe. Determinatorji, to je uradni naziv za poznavalce gob, dobro sodelujejo tudi z Univerzitetnim kliničnim centrom v Ljubljani in oddelkom za zastrupitve. Zdravnikom pomagajo določiti vrsto gobe pri zastrupitvi. Tako je mogoča hitreje ukrepati. »Zlato pravilo je, da naj ljudje nabirajo le tiste gobe, ki jih poznajo. Gobe niso obrok, s katerim bi se najedli do sitega, temveč so le začimba, priloga ali specialiteta. Uživajo naj jih otroci od desetega leta starosti naprej in ne starejši od sedemdeset let.
Tveganje lahko pomenijo tudi za bolnike, ki imajo težave z žolčem ali želodcem,« svetuje in dodaja, da je se morajo ljudje držati bontona o pravilnem in zakonitem nabiranju gob, osnovna oprema za nabiranje pa sta nožek in prostozračna posoda oziroma košara.
52 let determinatorjev
Gobarsko mikološko društvo Ljubljana, ki deluje že dvainpetdeset let, združuje približno dvesto članov, od tega jih je kakšnih šestdeset dejavnih. Jože Horvat je predsednik drugo leto in si prizadeva, da bi znanje o gobah krožilo tudi med gobarji iz različnih držav. V okviru ponedeljkovih srečanj v predavalnici Medicinske fakultete na Zaloški ulici 4 determinatorji prenašajo svoje znanje nepoznavalcem, sicer pa člani večkrat skupaj hodijo tudi na gobarske izlete po Sloveniji.
S predavanji in okroglimi mizami, na katerih bodo gostili biologe, zdravnike in druge posameznike, ki so povezani z gobami, se bodo predstavili tudi na oktobrskem sejmu Narava in zdravje na Gospodarskem razstavišču. »Za gurmane bomo pripravili tudi gobji golaž, gobje polpete in druge specialitete, ki jih je mogoče skuhati iz gob,« doda z nasmehom.
