Tiskane izdaje
Sodobna družba se spopada z epidemijo debelosti. Vse več ljudi je zaradi zdravstvenih težav, povezanih z njo, delovno manj učinkovitih. Poraba antidepresivov narašča. V Ameriki cveti posel z ekstra velikimi krstami. Družba je obsedena z dietiranjem. Deklice so že pri starosti osmih let lahko pretirano obremenjene s telesno podobo. Zdi se, da potrošniško naravnana družba, usmerjena v kratkoročne učinke, iz tega začaranega kroga ne zmore izstopiti. O tem smo se pogovarjali s specialistko interne medicine in psihoterapevtko Tino Sentočnik, ki že dvajset let dela na področju debelosti in pravilnega odnosa do prehranjevanja.
Za koliko kilogramov zimska teža, ki jo pridobimo zaradi večje potrebe po energiji, normalno odstopa od poletne in nam ni treba skrbeti, da bi prešla v debelost?
Živimo v kontinentalnem podnebju in smo nanj prilagojeni. Zato nam pozimi ni treba nabrati večje količine podkožnega maščevja in si s tem povečati teže, da bi se greli. Grejejo nas že oblačila. V zimskem času se zredimo zato, ker se zaradi slabših vremenskih razmer gibljemo še manj kot sicer. To je poglavitni razlog za dokaj pogosto nihanje teže v zimskem času.
Koliko se teža pozimi le poveča? Dva do tri kilograme? Če se več, pa je razlog drugje?
Če pridobimo dva do tri kilograme, še ni bojazni, da bi se pojavila debelost, ampak gre za nihanje teže. Toda če odvečne teže ne moremo odpraviti dlje časa, to pomeni, da se nam je povečala količina podkožnega maščevja, to pa je treba z ustreznimi ukrepi zmanjšati. Ustrezni ukrepi so povečanje porabe energije s telesno aktivnostjo in zmanjšanje energetskega vnosa, predvsem z izbiro zdravih obrokov. Za zmanjšanje telesne teže za nekaj kilogramov ni potrebna dolgotrajna redukcijska dieta. Ta ima lahko celo nasprotni učinek od želenega - povzroči lahko motnjo, ki jo imenujemo dietiranje; zanj je značilno menjavanje obdobij rejenja in hujšanja oz. obdobij diete in prenajedanja, kar je zdaj v razvitem svetu velik problem.
Kako obremenjevanje z vitko postavo pravzaprav vpliva na težo?
Na eni strani nekritično poseganje po hitri in nezdravi hrani - in sladkih pijačah, na drugi strani pa pretirana samokritičnost in težnja k idealni samopodobi, to sta dva obraza iste motnje. Oboje lahko pripelje do bolezenskih stanj oz. vedenjskih motenj, poimenovanih motnje hranjenja. Stalno prizadevanje za vitko telo lahko vodi do depresije, anoreksije, bulimije. Nasprotno pa zaradi depresije nekateri čutijo povečano potrebo po hrani in zato pridobivajo težo.
Zakaj so nekateri bolj nagnjeni k motnjam hranjenja in kako pomemben dejavnik so družbeni trendi?
Pri motnjah hranjenja so vzroki velikokrat psihološki. Pogost sprožilni dejavnik bulimije je pretirano samoomejevanje glede hrane, ki je lahko posledica modnega trenda ali poklicnih zahtev, npr. pri fotomodelih, manekenkah, baletnikih, nekaterih športih ... Okolje motnje velikokrat ne opazi takoj, saj bolniki težave zanikajo. Da je nekaj narobe, pogosto opazimo šele, ko se zgodi pomembna sprememba v teži: bodisi da se poveča bodisi močno zmanjša. V resnici pa je motnja nastopila že veliko prej. Že pri zelo majhnem otroku lahko opazimo, kako išče ugodje v hrani, tudi takrat, ko bi potreboval drugačno, npr. čustveno zadovoljitev. Danes se s telesno podobo pretirano obremenjujejo že zelo mlade deklice, lahko že pred osmim letom, prej je bilo to značilno za najstnice.
Za nastanek motenj hranjenja niso pomembni le okoljski vplivi, ampak tudi posameznikove psihične lastnosti in kakovost odnosov s pomembnimi ljudmi v njegovem življenju. Tako bosta otrok ali mladostnik v družini, v kateri vlada odnos zaupanja, tudi v občutljivem obdobju dobila dovolj potrditev za razvoj zdrave samopodobe. Nasprotno pa odtujenost in čustvena hladnost, pretirane zahteve, izrazita storilnostna in perfekcionistična naravnanost ter netoleriranje napak velikokrat sprožajo stiske in lahko pripomorejo k nastanku motenj hranjenja.
Kako se pravilno prehranjujemo? Čemu se mora človek s pretirano telesno težo odreči?
Posameznik z normalno telesno težo potrebuje uravnotežen jedilnik. V njem morajo biti zastopane vse skupine hranil: tiste, ki jih potrebujemo za energijo, in tudi tiste, ki jih telo samo ne more tvoriti, a jih potrebuje za regeneracijo, predvsem so to esencialne aminokisline. Najdemo jih predvsem v hrani živalskega izvora. Uravnotežen jedilnik naj bi vseboval 10 do 15 odstotkov beljakovin, do 30 odstotkov maščob, predvsem kratkoverižnih polinenasičenih in mononenasičenih, ki jih najdemo v oreških in semenih, pa tudi v nekaterih ribah. Živalskim maščobam se je treba izogibati, pozorni moramo biti predvsem na tiste, ki so skrite, npr. v mesninah, sladicah, sladoledu itd. Ogljikovih hidratov potrebujemo 50 do 60 odstotkov, pomembni so polnovredni, ti pa so v zelenjavi, sadju in polnovrednih žitih. Pri povišani telesni teži zaradi prevelike količine maščobe v telesu je način prehranjevanja drugačen. V tem primeru je treba maščobe živalskega izvora popolnoma izločiti in se zavedati, da jih vsebuje tudi pusto meso.
Kako to, da nekaterim pri ohranjanju telesne teže ustreza ena vrsta živil bolj kot druga?
Zdravnika, oče in sin D'Adamo, znana po dietah za različne krvne skupine, sta pobudnika zanimanja za odnos med hrano in geni, ki se je pozneje razvilo v vedo, imenovano nutrigenomika. Po njuni razlagi so bili prvotni ljudje lovci, prilagojeni na beljakovinsko hrano in odporni proti njenemu pomanjkanju, atletske konstitucije z visokim deležem mišične in majhnim deležem maščobne mase. Domnevno so imeli krvno skupino 0. Z razvojem poljedelstva in pridelave hrane so se pojavile nove krvne skupine, ljudje pa so se prilagodili na prehrano z žiti. Zanimivo je, da imajo ljudje s krvno skupino 0 pogosto intoleranco na gluten, beljakovino v žitih. Poudariti je treba, da gre za teorijo, ki še ni znanstveno dokazana.
Kakšna pa so najnovejša dognanja?
S prehranjevanjem in hranoslovjem so se bolj začeli ukvarjati po letu 1990, ob pojavu globalne epidemije debelosti. Že takrat je imelo več kot deset odstotkov ljudi povečano telesno težo. Zato je Svetovna zdravstvena organizacija leta 1997 debelost opredelila kot samostojno bolezen. Temu je sledilo intenzivno raziskovanje vzrokov za svetovno epidemijo debelosti in iskanje ustreznih metod njene obravnave. Zdaj vemo, da na nastanek debelosti le deloma vplivajo geni. Odločilen je vpliv okolja s ponudbo nezdrave hrane in pijače ter še številnimi drugimi dejavniki. Sem sodijo nekritična in prepogosta uporaba antibiotikov, spreminjanje lastnosti hrane z dodajanjem transmaščobnih kislin, barvil in ojačevalcev okusa, kemične snovi v embalaži, tekstilu, predmetih za vsakodnevno rabo, umetnih dišavah in preparatih za nego kože, dekorativni kozmetiki, umetnih gnojilih in tako naprej. Ta okoljska onesnažila pomembno vplivajo na zdravje ljudi in živali, povzročajo hormonske spremembe, povezujejo pa jih tudi z debelostjo in številnimi drugimi boleznimi. Gre za resen, globalni problem, rešitev pa ne bo niti hitra niti preprosta.
Vsi naravni, biološki in ekološki izdelki so dragi. Ljudje si jih ob vse večji revščini težko ali sploh ne morejo privoščiti.
Zdaj se zdi, da poznamo dve skrajnosti. Po eni strani uporabljamo izdelke iz vrečk, stekleničk, vse je odišavljeno, umetno pobarvano, po drugi strani pa pretiravamo z eko, bio in proizvodi s podobnimi predponami, ki naj bi asociirale na naravno in zdravo. Vse več je tistih, ki trdijo, da je bio
eko industrija enako goljufiva kot proizvodnja nezdrave hrane. Med tema dvema skrajnostma je sonaravna pridelava hrane. Najbolj problematična je namreč pot od proizvodnje do potrošnika. Pri eksotični hrani iz oddaljenih krajev, ki mora biti lepa, vemo, da ji primeren videz pomagajo ohraniti dodane snovi. Če bomo jedli solato, ki jo je nekdo na svojem vrtu porezal pred nekaj dnevi, je možnosti, da bomo zaužili kemične snovi, bistveno manj.
Trditve, da je zdrava hrana draga, so po mojem mnenju zavajajoče. Ljudje potrebujemo razmeroma malo hrane. V našem okolju sicer ne moremo preživeti z enim evrom na dan. Če strnemo v košarico: na dan potrebujemo dva decilitra mleka, jogurt, deset dekagramov kruha, nekaj dekagramov mesa, pol kilograma zelenjave in do pol kilograma sadja. Ne potrebujemo pasijonk in manga.
Meso. Ga za zdravo prehranjevanje potrebujemo, če dobimo beljakovine iz drugih živil?
Esencialne (plemenite) beljakovine, ki jih vsebuje samo meso, so potrebne za regeneracijo in gradnjo mišične mase. Potrebujemo pa jih malo. Ljudem, ki uživajo vegetarijansko prehrano, postopoma začne primanjkovati esencialnih aminokislin, pa tudi železa in vitamina B12. Moja izkušnja je, da so vegetarijanci in vegani, ne glede na razloge za svojo odločitev glede prehranjevanja, o potrebnih prehranskih dodatkih dobro poučeni.
Telesna aktivnost je za uravnavanje teže zelo pomembna. Torej s kolesom v službo, peš v trgovino?
Tako je, preveč se vozimo z avtomobilom. V trgovini se vsi vozijo s tekočimi stopnicami ali dvigali. Kratkoročno je prijazno do potrošnika, dolgoročno pa nas dela lene. Tudi doma. Še stoli imajo kolesa, da se lahko zapeljemo od ene do druge mize. Spodbujati moramo aktiven način življenja. Če nekdo dela osem ur sede, priporočam, da vsako uro vstane in naredi nekaj vaj, da se poraba kalorij malo poveča.
V svojih prispevkih omenjate gospodarske posledice debelosti. Kakšne so in kakšna je ob tem moč oglasov?
Strahotne so. Prav zaradi gospodarskih posledic debelosti sta se svetovna politika in stroka zganili glede debelosti. Za vsakodnevne življenjske situacije družba namreč ni ustrezno opremljena. Avtomobili imajo prenizke sedeže, letalski sedeži so premajhni in bolniške postelje preozke. V ZDA cveti posel z »extra size« krstami. Industrijo bo treba obrniti na glavo, če naj bi bila prijazna do ljudi s čezmerno težo.
Debelost povzroča neposredne in posredne stroške. Med neposredne spadajo stroški za zdravljenje debelosti in bolezni, ki debelost spremljajo, to so predvsem od inzulina neodvisna sladkorna bolezen, visok krvni tlak, bolezni ožilja, povečana količina maščob v krvi in še številne druge. Med posredne pa stroški, ki nastanejo zaradi slabše delovne storilnosti, pogostejše bolniške odsotnosti, zgodnje upokojitve in invalidnosti.
Tudi življenjska doba ljudi s povečano težo je krajša. Potrebujejo več zdravil proti bolečinam, pogosto namreč trpijo zaradi zgodnje obrabe sklepov in hrbtenice. Pogostejše so tudi psihične težave. Vzrok in posledica - depresivnost in tesnobnost v povezavi s prenajedanjem - se pogosto prepletata in vodita v začarani krog.
Debelost je treba obravnavati celovito, kot psihično in fizično bolezen ter zmanjšati promocijo nezdravega načina življenja. Vse se začenja s hiperprodukcijo nezdrave hrane in oglaševanjem te hrane, nadaljuje z neustrezno preventivno politiko in ignoriranjem debelosti kot bolezni. Ne moremo je pozdraviti s tabletami. Potrebujemo več duhovne svobode ter motiv in voljo, da se odpovemo nepotrebnim in vsiljenim materialnim dobrinam, ki naše življenje le na videz delajo lepše in zanimivejše.
