Pravnomočno obsojen na hobi

Kdor mukoma spozna, da se ne bo preživljal s tenisom, za blagor žalostne duše ob večerih nabija pingpong. Komur spod­leti pisateljevanje, se rešilno oprime kolumnizma ali česa še bizarnejšega, kdor ne zmore brcati žoge za denar, brca za dušo, v prazno. Skratka, pogojno, amaterizem je nemalokrat lek spodletelemu profesionalizmu. Tega pa zagotovo ne bi natipkal 37-letni Kranjčan Matej Čujovič, dobitnik Severjeve nagrade za najboljšega ljubiteljskega gledališkega igralca.

Ves čas, 21 let, je Matej Čujovič član Loškega odra, »ansambel variira«, imajo igralce od desetlet­nikov naprej, »skupaj nas je med trideset in štirideset«. Nekateri so ves čas zasedeni, drugi občasno. Z vlogami.

Letošnja sezona prinaša 110 let loške teatrske kontinuitete, imena gledališča so se spreminjala, kako se ne bi, saj so se tudi države, v katere je Škofja Loka sodila. Med drugo vojno, slišim, je bil molk, slovenski, prostore so imeli čez Nemci, za svoje potrebe, bolj ali manj kulturne.

Amaterizma ni

Takoj povem, da bodo amaterizmi z izpeljankami tokrat spuščeni, ker ima izraz poleg denotacije konotacijo, ki velikokrat povleče na slabšalnost. Zato o ljubiteljih, ljubiteljskih gledališčnikih.

V Loškem odru sta zaposlena »direktorica in tehnik, sicer smo društvo«. Igralci? »Zavračamo honorarje,« dopolnjeno, »ostro zavračamo! Ko začneš z denarjem, ljubiteljsko gledališče razpade. Pri nas je glavno, da si zraven in da se imaš fajn.«

A ljubitelji so samo igralci, režiser, kostumograf, scenograf, lektor so poklicniki.

Če je režiser popolnoma nov, si najprej ogleda kakšno njihovo prejšnjo predstavo in se nato odloči za igralce. Stalnejši režiserji vedo, pri čem so, bolje, pri kom so. »Ljubiteljski igralec lahko vlogo odkloni, ne more pa si jih izbirati.«

Kot srednješolec, na ljubljanski bežigrajski gimnaziji, je bil Čujovič član dramskega krožka, pa saj je vsa rodbina prežeta z gledališčem, »že kot otrok sem hodil na predstave«. Bodisi na Loški oder, v kranjsko gledališče, ljubljansko Dramo.

Ko je imel 16 let, »je dolgoletna direktorica Loškega odra Meta Petrač moji mami Zvezdani, s katero sta se dobro poznali, potožila, kako potrebujejo fante. Prišel sem v gledališče in ...« Njegova prva predstava je bil Obuti maček. V otroških je igral, »ko sem bil že globoko na faksu«, potem je šel med odrasle. Do danes in naprej.

Pravo ni nepravo

Študiral in doštudiral pa je pravo. Malo hakljasto postane, pa ne pretirano: »Leta 2001 igram Ojdipa, dobim Čuferjevo plaketo, vsesplošno priznanje, da imam igralski talent.« A, oprosti, Talija, pravo »sem imel že narejeno in za igralstvo je bilo prepozno«.

Ni mu žal, da ni profi, ampak amater, se pardoniram, ljubitelj. »Večina poklicnih igralcev se ima fino, a igrati moraš tudi, kadar ti ne paše, igrati moraš, kar ti ne paše. Kot poklicni igralec bi izgubil čar.« Kaj je čar, je ostalo neujemljivo, kaj šele besedno razložljivo, zato okoli zadnjice v varžet: »Brez gledališča ne bi zdržal, to je ventil.« Še navezava, doslej ponujene vloge ni nikdar zavrnil. Zadnja tri leta je tudi predsednik KD Loški oder.

Kjer vsako leto »naredimo eno novo predstavo, a ker se sezone lahko križajo, se zgodi, da hkrati igraš štiri«. Vloge. Imajo približno 40 celovečernih vaj po dve do tri ure za eno predstavo, če med dvema nastopoma mine več kot tri tedne, »imamo obnovitveno vajo«.

Počitnikovanje

Ko omeni ventilčke, ponazori, nekateri tečejo, drugi hodijo v hribe, amatersko, no, ljubiteljsko, »jaz pa igram«. Vendar, kdor teče, razen če je poškodovan, težko miruje mesec, dva, Matej pa: »Poleti sem dva meseca brez odra, septembra je ponavadi premiera nove predstave, cikel odraslih predstav končamo konec novembra.« Začnejo spet v drugi polovici januarja. In bolj ko se bliža konec počitnic, »bolj si želim nazaj«.

Težka je ljubiteljska, »vaje imamo ponavadi ob 20. uri, predstave ob petkih, sobotah, pri resni vlogi se moraš paziti, ob 13. uri neham jesti, ne piješ dve uri pred predstavo«. Le zakaj? Da ne bi s čustvi na plano še kaj drugega privrelo. Živčnost? »Tremo imam vedno, ustrašil bi se, če je ne bi bilo.« Ker je trema dvojčica odgovornosti.

Če amaterčič klecne, bruhne in odstopi na ljubljanskem maratonu, mu nihče nič ne zameri, le prijatelji si ga privoščijo. Mar gledališkega igralca narava ljubiteljstva rahleje zavezuje k odgovornosti, k resnosti, nerodno izraženo, profesionalnosti? »Publika je publika, zna biti stroga, kritična, primerja bas s profesionalci.« Tudi hobični igralci kajpada špegajo k poklicnim, kako se kaj imajo, kak (se) kaj igrajo.

Predsodno

»Ljudje so nam nemalokrat rekli, da so šli v dvorano s predsodki, manjšimi pričakovanji in so bili na koncu presenečeni!« Ne nazadnje na Loškem odru poleg domače vsako leto gostijo še štiri predstave poklicnih gledališč. Pa tudi, kako ne bi bila publika vsega hudega in dobrega vajena, občutljiva, ob več kot stoletni tradiciji. Je samouk lahko odličen igralec? »Že prejšnje vodstvo se je zavedalo, kako pomembno je učenje. Zato začnemo delati že z otroki, jih učimo tehnike, poleg vzgoje kot temeljne postavke je izredno pomembna tudi izbira besedila in režiserjev.« Kot pravi severjanec, so šli s predstavami skozi večino klasičnih, prelomnih dramskih del ...

»Smo kulturno društvo, do letos smo bili občinska proračunska postavka, po novem moramo kandidirati na občinskih razpisih.« Za zdaj še uspešno.

Sodno

Če se je na odru mogoče veseliti, je od nečesa treba živeti. Matej Čujovič je višji sodnik ljubljanskega višjega sodišča, pa takoj spet na oder: »Sodnika nisem igral nikoli, sem pa odvetnika in pričo.« Je vsaj spoznal, kako je, ko se pred sodnikom treseš. Ker sodniško »pokrivam vso civilistiko«, ne kazenskih zadev, se ni moglo dogoditi, da bi sodil gledališkemu igralcu. Če je med njimi sploh kateri grešen.

Še to, Čujovič je funkcijo višjega sod­nika nastopil zelo zelo mlad, zaradi česar je morda koga tam okoli zavisti zaščegetalo in je o njegovi domnevni privilegiranosti reportiral v javnost. On na obtožbe ni niti odgovoril.

Severjevo nagrado je na dan izida prejšnjega Nedela prejel »za igralsko stvaritev v ljubiteljskem gledališču, za vlogo Benedicta v predstavi Simona Graya Igre je konec.« Režiser je Jaša Jamnik.

Prvi zmenek z Benedictom? »Ko sem prebral besedilo, sem ugotovil, da je vloga zahtevna, a hvaležna, ker omogoča ogromno.« Ogromno? »Da pokažeš igralski razpon. Tu so dialogi, sedem monologov, deset minut brez teksta, ko sem nepremičen,« paleta čustev se razbere iz njegove mimike. Upodobil je človeka, ki spije liter viskija, kar bi bilo zlahka zaigrati, ako bi se Benedictu zaužito kaj poznalo. Pa se mu niti za drobec, Matej je moral ujeti le nekakšno prehajanje v norost. »Zelo angleški tekst,« pove.

Z ženo Ireno, po poklicu je pravnica, »imava tri otroke«. Dobila sta jih v devetih mesecih, pa niso trojčki. Pri zakoncih so v rejništvu, iz treh različnih družin.

Kaj raje počne, sodi ali igra? »Eno čez dan, drugo ob večerih.« Ja, razumem, z gledališčem je kot z zaljubljenostjo, vročo ljubeznijo, s sodniško službo morda kot z zakonskim življenjem, življenjem znotraj zakona. Saj so čustva, ampak – drugačna.

In če bi ga jutri poklicali iz znamenitega onkrajmejnega odra, bi ga zaposlili za par let, zamaščeno plačali, bi zalučal kladivce skozi okno in odvihral? »Ne, ne bi zamenjal,« če bi mu plačali potne stroške, bi hodil tjakaj na vaje, na predstave. A ne za honorar.