Tiskane izdaje
Obsežna kronika s številnimi dokumenti, genealogijo, zgodbami in komentarji, ki je izšla ob letošnjem knjižnem sejmu, posebej pa so jo predstavili ta teden v Mladinski knjigi, gotovo (še) ne bi bila napisana, če ne bi dr. Franca Lazarinija, cenjenega kemijskega strokovnjaka in pedagoga, že pred mnogimi leti preganjala misel, zapisana tudi v knjigi: »Vem, da moram napisati družinsko kroniko, da ne bodo moji predniki z mano še enkrat umrli – edini sem, ki pozna njihova življenja.«
Zdaj, 21 let po njegovi smrti, je iz njegovih zapiskov nastalo zajetno delo, ki sta ga uredila njegova žena Evgenija, sicer upokojena agronomka, in njun sin Franci, umetnostni zgodovinar in doktor zgodovinskih znanosti. Mož oziroma oče jima je zapustil komaj obvladljivo dokumentarno dediščino, z množico podatkov, imen, letnic, prepleteno z nemščino, italijanščino in latinščino, vse napisano na roko, pogosto zelo težko čitljivo. Ko se Evgenija zdaj ob izidu ozira nazaj, pravi, da je še dobro, ker se prepisovanja in urednikovanja ni lotila prej, saj ob službi preprosto ne bi zmogla. »Dolgo sem razmišljala, da sem to dolžna možu. Tri leta sva s sinom pripravljala knjigo, za začetek sem tri mesece porabila samo za to, da sem uredila arhiv. Mož je imel vse v glavi, za vsak dokument je vedel, kam spada in kaj pomeni, sama sem morala vse to šele ugotoviti. Še danes mi ni jasno, kdaj je možu ob vsem delu, ki ga je imel, uspelo zbrati takšno gradivo in ga tako temeljito obdelati. V tej knjigi ni nič izmišljenega, vse temelji na dokumentih, vse je dokazljivo.«
Iz Benetk na Kranjsko
Prvi Lazarini je prišel na Kranjsko v 17. stoletju iz Benetk. To je bil Francesco, sin beneškega zlatarja Giacoma, ki je moral biti izjemno premožen, da je lahko sinu omogočil študij na univerzi v Padovi. Francesco je bil zelo sposoben, pojasnjuje Evgenija, saj je pri komaj 19 letih končal študij civilnega in cerkvenega prava – njegovi izpraševalci so na rob dokumenta iz leta 1639 zapisali opombo, da je opravil »izpit z odobravanjem brez slehernega ugovora«. Mladi pravnik, ki še ni bil plemiškega rodu, si je moral poiskati delo. Prevzel je vodenje posestva na gradu Orehek na Kranjskem in se čez nekaj časa poročil z njegovo lastnico, Eleno Fr.v. Fini, vdovo po Andreasu Hallerju v. Hallersteinu. S tem je vstopil v plemiški krog, pojasnjuje Evgenija, ki ima po vsem opravljenem delu družinsko drevo jasno pred očmi, le v letnicah, pravi, ni najboljša. »Za te je mojster sin Franci, ki je tudi izjemen pripovedovalec. Vsi Lazariniji imajo namreč močno pedagoško žilico,« doda. In se vrne v zgodovino, k sinovom Elene in Francisca, ki so bili 6. junija 1687 sprejeti v kranjske deželne stanove. To je pomenilo, da so lahko vplivali na večino pomembnih življenjskih odločitev, povezanih z davki, vojsko in drugimi ključnimi področji. S tem so že napovedali vlogo Lazarinijev v naslednjih stoletjih.
Vpliv se širi
Rodbina Lazarini, ki se je nekdaj delila v pet vej, danes pa sta ohranjeni le dve – čušperška in smledniška –, je sčasoma pridobivala veljavo. Vsaka generacija je imela svoje dosežke, s katerimi bi se lahko pohvalili, tako rekoč ves čas pa so sodelovali pri sprejemanju odločitev, ki so vplivale na delovanje države. Bili so tudi člani štajerskih deželnih stanov. Tako kot vse plemiške družine so se tudi Lazariniji družili z ljudmi svojega stanu in se v teh krogih poročali. To se je prvič prelomilo šele konec 19. stoletja, ko se je eden od njih poročil z neplemkinjo, najbrž sobarico na gradu, kar je bilo za tiste čase izjemno neobičajno.
V času fevdalizma so doživeli največji razcvet, takrat so lahko razpolagali s svojo zemljo in nepremičninami. Te so imeli na različnih koncih: v Ljubljani, Smledniku, Čušperku, Boštanju, na Bledu, v Krškem, Jablanici, Svečini, pa na Reki, v Labinu, v Gradcu in Pölsu. Ko je bila leta 1848 na Slovenskem uvedena prva zemljiška odveza, se je obseg njihovih zemljišč skrčil s 5000 na 500 hektarov. Kljub temu jim je uspelo obdržati posesti, in to vse do konca druge svetovne vojne.
Podpis cesarice
V 18. stoletju je Catharina v. Lazarini, roj. grofica Lichtenberg dunajski dvor zaprosila za plemiški naslov za gotniško linijo rodbine Lazarini. Prošnjo je utemeljila s tem, da so Lazariniji leta 1731 z zaščito in stražo na svoje stroške preprečili vdor kuge na Kranjsko, dva njena sinova pa sta bila v zadnji vojni proti Prusiji v cvetu mladosti »žrtvovana za blagor domovine in cesarske hiše«, svoje življenje je dal za dvor tudi njen tretji sin.
Prav ta plemiška diploma iz leta 1771 je eden najpomembnejših dokumentov, ki jih hranijo Lazariniji v svojem arhivu. Ne le zaradi izjemnega okrasja in prelepega rokopisa – celo kastelolog Ivan Stopar je izjavil, da sam lepše še ni imel v rokah –, pika na i je podpis same cesarice Marije Terezije.
Med dokumenti v družinskem arhivu je ogromno pisem, dnevnikov, rojstnih listov, vse, kar priča o življenju družine. »Lazariniji so se močno zavedali svojega rodu. Zavest o tem, kako pomembno je, od kod prihajaš, je bila izjemno močna. Že nekaj rodov nazaj, leta 1896, so najeli zgodovinarja, da je začel urejati njihov družinski arhiv. Med pomembnejšimi dokumenti je tudi prepis (ne original) iz 19. stoletja, ki potrjuje, da so člani družine Lazarini postali člani kranjskih deželnih stanov.« Številni od teh dokumentov kažejo, da »Lazariniji niso skrbeli samo za svoje družine, temveč tudi za ljudi, s katerimi so sobivali. V vseh oporokah, na primer, je zapisano volilo cerkvi, šoli, ubožnici in služabnikom. Dlje ko so bili del družine, več jim je pripadlo.«
»Če bi uporabila pojem, ki je moderen v teh časih, bi rekla, da so bili Lazariniji zelo državotvorni. Ljudje premalo vedo, kako je plemstvo živelo. Dolgo je veljalo prepričanje, da je le uživalo, zapravljalo in nič delalo. A to je daleč od resnice. Lazaraniji so bili zelo odgovorni. Njihova prednost je bila razmeroma visoka izobraženost, zato so bili tudi sposobni sprejemati drugačne odločitve. Znali so trdo delati, bili so čuteči do drugih, seveda pa so tudi uživali življenje,« je prepričana Evgenija, ki skupaj s sinom upa, da bo prav knjiga pojasnila marsikatero napačno predstavo tako o plemstvu kot o rodbini Lazarini. »V vsej zgodovini ni zaslediti, da bi Lazariniji doživeli kakšen kmečki upor, kar seveda marsikaj pove. In iz svojega denarja so financirali marsikaj za dobro družbe. Kdo pa danes to še počne?«
V družinski zgodovini so ljudje in dejanja, ki izstopajo. Občudovanje zbuja oporoka Georga Ludwiga Fr.v. Lazarinija, dekana krške dekanije, iz leta 1795, v kateri ugotavlja, da je bolezen huda stvar, še huje pa je, če jo spremlja revščina. Zato je odredil, da se iz obresti vezanega denarja zaposli zdravnik, ki bo kmete zdravil brezplačno in brez plačila poskrbel tudi za zdravila. Če bo te zahteve prekršil, ga je treba nemudoma odpustiti, je še dodano. Nekaj desetletij prej pa so Lazariniji na lastne stroške oborožili vojsko in zaprli mejo, s čimer so preprečili vdor kuge v deželo, pojasnjuje Evgenija. Sredi 19. stoletja je prvi lastnik gradu Smlednik zgradil prvi most v Tacnu. To je storil za svoj denar in z dovoljenjem dunajskega dvora pobiral mostnino. Pa so bili ljudje kljub pridobitvi tako besni, da so mostninarja pretepli in vrgli v vodo, pripoveduje sogovornica.
Vitalni, ne razvpiti
Zgodovinar Stane Granda je ob neki priložnosti dejal, da se Lazariniji razlikujejo od drugih plemiških rodbin po tem, da so manj razvpiti, zato pa bolj vitalni. Kot pravi Franci Lazarini, se je rodbina obdržala in preživela najrazličnejša težka obdobja in se znala prilagoditi. Najtežji čas pa je, potrjuje Evgenija, nedvomno nastopil po drugi svetovni vojni. »Za božič 1943 se je zadnjič – skoraj v celoti – zbrala smledniška veja rodbine Lazarini (iz Smlednika, Krškega in Bohinja) na lepem družinskem slavju,« je zapisano v knjigi. Potem so, nekateri že med vojno, drugi po njej, doživeli udarec usode: smrt pod streli partizanov, montiran proces in deportacija, životarjenje z boleznimi, revščino in preživljanje s črno borzo, izselitve. Številčna in bogata rodbina je v Sloveniji izgubila tako rekoč vse, tu je ostala le Ivanka Lazarini, tašča sogovornice, z dvema otrokoma: sinom Francem, avtorjem knjige, in hčerko Kiti. Ivanka se je stežka preživljala, kot izjemna učiteljica je dobivala najslabša delovna mesta, a z vztrajnostjo je dosegla, da se je smela vrniti v stanovanje v nekdaj njihovi hiši na Gosposki ulici v Ljubljani. Otroka se tako dobila možnost, da se šolata v mestu, saj je bilo znanje za Lazarinije vedno izjemno pomembno.
Kdo smo
Evgenija, ki je s poroko s Francem prišla v družino leta 1968, se še spominja, da je morala občasno poslušati očitke na račun plemiškega rodu in dejstva, da je Lazarinijeva. Z njeno vztrajnostjo jim je država še pred zakonom o denacionalizaciji vrnila grajski kompleks Smlednik, pozneje tudi nekaj razdrobljenih zemljišč. V sodelovanju z zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine se je širša rodbina lotila obnove smledniškega gradu in njegove izjemne dvorane, požig pa jih je vrnil na začetek. »Trmasti kot smo, smo jo obnovili še enkrat,« pove Evgenija. »Ko smo dobili nazaj Smlednik, je bil v slabem stanju in povsem izropan. Tako ali tako imamo od naše družinske preteklosti ohranjene predvsem dokumente, teh je res veliko. Od predmetov pa pisalno mizo, pečatni prstan in suhi žig, pa nekaj krožnikov in malenkosti. A nismo navezani na predmete, precej bolj pomembno se mi zdi tisto, kar smo skupaj doživeli kot družina,« pravi Evgenija Lazarini.
»Moj mož je na vse nas prenesel osnovno znanje o rodbini. Zavedal se je, kdo je in kaj je. Ne gre za to, da bi se imeli za nekaj več, temveč da veš, kdo si in kam spadaš. Mislim pa, da so se časi spremenili. Beseda baron nima več tako negativnega predznaka, kot ga je imela pred desetletji. Zgodovina slovenskega plemstva je del narodne identitete, del narodnega bogastva, česar morda še nismo v celoti dojeli. Skupaj z otroki si želim, da bi ljudje ob tej knjigi spoznali, kaj je plemstvo pomenilo za Slovenijo in da je sestavni del zgodovine našega naroda.«
V Sloveniji živijo štirje člani smledniške veje rodbine Lazarini, v Avstriji pa potomci čušperske veje. Od dveh moških potomcev je odvisno, kako se bo nadaljevala njena zgodovina in ohranilo ime.
