Tiskane izdaje
Skrbne mame menda vedo, da otrokom zagotovijo zdrav zajtrk, ko jim ponudijo kruh s sladkim namazom. O velikih količinah sladkorja in rastlinskih maščob oglas seveda ne govori. In da je mlečna rezina enaka kozarcu mleka. Res, a z veliko sladkorja. In ta je, dodan v živila, prava rakava rana današnjih otrok in mladostnikov. Kakor napoveduje skupnost ameriških centrov za nadzor bolezni in preventivo (CDC), v zahodnem svetu prihajajo generacije, ki bodo imele zaradi bolezni, povezanih s preveliko težo, prvič po nekaj desetletjih krajšo pričakovano življenjsko dobo kot njihovi starši.
Podatki, da imajo že enajstletniki zamaščena jetra, povišan krvni tlak, diabetes tipa 2 ipd., niso zgolj problem ZDA, ampak so realnost tudi v Sloveniji. »Število otrok s čezmerno telesno težo pri nas iz leta v leto narašča in Slovenija je med državami z najhitrejšim povečevanjem telesne teže. Otroci, katerih indeks telesne teže je večji od 50 in se zaradi tega spopadajo z boleznimi odraslih, bodo kmalu vstopali v aktivno populacijo, ljudje s takimi zdravstvenimi težavami pa imajo tudi več težav pri delu,« je povedala Mojca Gabrijelčič Blenkuš, dr. med., z Inštituta za varovanje zdravja.
Oglasi, ki jih gledamo po televiziji, spletu in v drugih medijih, zdravim prehranjevalnim navadam večinoma niso v prid. Prevladujejo namreč reklame za najrazličnejše sladkarije, prigrizke in pijače, skratka izdelke, ki jih nikakor ne bi smeli imeti za obrok, ampak zgolj občasen priboljšek, opozarjajo sogovornice. No, reklamna sporočila tega navadno ne sporočajo na tak način, ampak navajajo (redke) dobre lastnosti, ki jih izdelek ima.
»V nekaterih primerih vsekakor gre za zavajanje,« je prepričana nutricistka Andreja Širca Čampa, »predvsem v omenjeni reklami s 'skrbnimi mamami' – če so te res skrbne, potem vedo, da je kos kruha s sladkim namazom precej slaba popotnica otroku, saj se hrana presnovi v 20 minutah, želodec je prazen, kar pomeni, da bo otroka naslednji dve uri – do malice – črvičilo od lakote. Poleg tega tak obrok sprosti veliko energije, ki pa je otroci zaradi sedenja v šoli ne porabijo. Večina obroka se bo tako uskladiščila v obliki maščobnih zalog. Ker jim namaz na hitro dvigne raven sladkorja v krvi, jih za povrhu 'žeja' po še dodatnem sladkorju in tega lahko, za malo denarja, kupijo v trgovini,« je povedala univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije.
Manjka predvsem gibanja
Nabiranje odvečnih kalorij v kombinaciji s pomanjkanjem telesne dejavnosti ima resne posledice. Kakor kažejo izsledki iz leta 2007, se je v dvajsetih letih telesna teža pri fantih povečala za dobrih 13, pri dekletih pa za 8,5 odstotka (glej tabelo). Katastrofalni so tudi podatki s kartonov za telesno vzgojo, ki so jih analizirali na fakulteti za šport pod vodstvom prof. Janka Strela: po njih je kar deset odstotkov slovenskih šolarjev »gibalnih invalidov«, torej tako rekoč nesposobnih za telesno dejavnost. »Otrokom kronično primanjkuje telesne dejavnosti, ravno to pa je največkrat tudi izgovor živilske industrije, ki ponuja visokoenergijske prehranske izdelke, češ ko se bodo otroci več gibali, bodo lahko pojedli karkoli. To drži: če se gibamo, pridobivamo mišično maso, ki je največji porabnik energije v telesu, in če jo mladostnik ima, lahko ob intenzivni telesni dejavnosti porabi tudi do 3000 kalorij na dan, kar pomeni, da lahko poje vse, kar si želi, pa se mu ne bo nikjer poznalo. A dejstvo je, da sta prehranjevanje in gibanje v zahodnem svetu v velikem neravnovesju – v škodo rekreacije seveda,« je dejala Gabrijelčič Blenkuševa.
Pri prehrani je problematičnih kar nekaj stvari. »Najprej je živila treba kategorizirati, da jih bomo sploh lahko uvrstili med (ne)zdrava. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že razvila model, ki ga bomo uporabili tudi pri vzpostavljanju takega sistema v Sloveniji. Poleg tega je treba še veliko urediti pri deklaracijah izdelkov, saj vse še ne vsebujejo zadostnih informacij o tem, katera in koliko hranil ter energije vsebujejo, kolikšen delež dnevnih potreb to predstavlja in podobno. Kakor ugotavljamo, imajo ljudje z branjem deklaracij kar nekaj težav, zato se že v šolah razvija 'pismenost' tudi na tem področju,« je povedala strokovnjakinja z IVZ, po mnenju katere bi morale biti na izdelkih, ki jih vsakodnevno uživamo, z velikimi črkami zapisane ključne informacije, kaj je dobro, kaj slabo.
Podobno razmišlja Andreja Širca Čampa, ki je bila več kot 12 let zaposlena na Pediatrični kliniki v Ljubljani kot vodilna klinična dietetičarka. »Menim, da bi morali uporabiti sistem semaforjev: torej, če izdelek vsebuje veliko sladkorja in/ali maščob, bi bila na njem rdeča luč, kar bi potrošnika opozorilo, da je treba pred zaužitjem premisliti oziroma ga uživati nadzorovano.« Na podoben način označujejo analizirana živila na posebni spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) veskajjes.si. Andreja Širca Čampa staršem priporoča, naj se posvetujejo s pediatrom, če so v dilemi, ali neko živilo ponuditi otroku ali ne.
Po pameti (in vzoru sosed)
»Zdrava hrana je mešana in raznolika in pri tem imajo tudi slaščice svoje mesto: pomembno je le, koliko, kakšne in kdaj. Za zajtrk in pred športno dejavnostjo zagotovo ne, lahko pa recimo dvakrat na teden po kosilu,« je povedala Andreja Širca Čampa,vodja prehranske posvetovalnice Nutriticon. »Vedno je vse odvisno od staršev, tudi kritična presoja oglasov in ozaveščanje otrok o marketinških prijemih, vseeno pa bi bilo prav, da se sprejmejo strožji zakoni glede oglaševanja sladkih pijač in slaščic za otroke,« je prepričana. »Z zakonom, po katerem bi bilo oglaševanje nezdrave hrane na primer 10-krat dražje, bi država na eleganten način pridobila sredstva za promocijo zdrave prehrane,« je prepričana nutricistka.
»S tem predlogom se ne moremo strinjati,« pa odgovarjajo na Slovenski oglaševalski zbornici (SOZ). »Prepričani smo, da problem čezmerne teže zahteva interdisciplinarnost in sodelovanje vseh vpletenih in da ga samo z omejevanjem ali celo prepovedjo oglaševanja ni mogoče uspešno odpraviti. Oglaševanje ne more biti edini krivec za to, je pa del tega družbenega problema in na SOZ smo vsekakor pripravljeni odgovorno sodelovati pri njegovem reševanju,« poudarjajo.
V Uniji se zadeve že premikajo. »Države, kot so Danska, Anglija, Madžarska, Romunija, na tej poti je tudi Francija, so že uvedle dodatni davek na živila z visoko vsebnostjo sladkorja – Danska celo na nasičene in transmaščobne kisline. Madžarska na primer omenjeni davek preliva v proračun, sicer pa so ta sredstva namenjena za sklad za promoviranje zdravega prehranjevanja,« je povedala Marjana Peterman, strokovna sodelavka pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS).
Po podatkih dr. Gabrijelčič Blenkuševe je sicer v Veliki Britaniji razmerje v deležu trženja zdrave v primerjavi s trženjem druge hrane 1:100, medtem ko so Reutersovi podatki za ZDA še slabši: za lobiranje za oglaševanje zdrave prehrane so lani namenili 70.000 dolarjev, kolikor nasprotna stran porabi vsakih 13 ur, leta 2006 pa je 44 družb za oglaševanje hrane in pijače, namenjene otrokom in mladostnikom, porabilo kar 1,6 milijarde dolarjev. Zanimivi so tudi podatki, koliko več – dvakrat in več – se v ZDA zapravi za lobiranje na področju oglaševanja pripravljene hrane in pijač, odkar je v Beli hiši Barack Obama, ki je napovedal (žal vedno bolj medel) boj proti epidemiji debelosti. Ko so z enim od ukrepov želeli zmanjšati energijsko vrednost šolskih kosil, je ameriški kongres zaradi agresivnega lobiranja celo pico razglasil za zelenjavo (zaradi paradižnika na njej), v 24 zveznih državah, kjer so podali predlog o uvedbi dodatnega davka na sladke pijače, pa je ta padel iz istega razloga – predlagatelje so lobisti dobro »podmazali«.
Obvarovati predvsem otroke in mladostnike
Sladke pijače so problem tudi v Sloveniji. Kakor je pokazala raziskava UKC, pediatrične klinike in tamkajšnje službe za nutricistiko, dietetiko in bolniško prehrano pod vodstvom Nataše Fidler Mis, slovenski mladostniki popijejo premalo tekočine, zlasti vode, preveč pa pijač z dodanim sladkorjem in sadnih sokov – pri fantih te predstavljajo 51 odstotkov vse popite količine na dan (povprečno kar devet odstotkov dnevnega energijskega vnosa), pri dekletih pa 47 odstotkov. »Podatki kažejo, da bi bilo težav s telesno težo pri mladostnikih manj za tretjino, če ne celo za polovico, če bi s polic umaknili sladkane pijače,« je poudarila dr. Gabrijelčič Blenkuševa. »Pri nas zdaj teče razprava o tem, da bi promovirali predvsem zdrave stvari, glede prehranskih izdelkov, katerih uživanje bi bilo smiselno zmanjšati zaradi mogočih negativnih vplivov na zdravje, pa je v pripravi dokument za področje omejevanja prodaje hrane otrokom, ki naj bi to uredil tako, da bi bili otroci temu čim manj izpostavljeni, z njimi pa tudi starši, saj jih otroci nagovarjajo k nakupom oglaševanih izdelkov.«
Slovenski oglaševalski kodeks sicer v 18. členu določa, da »v oglaševanju, namenjenem otrokom, ni dovoljeno uporabljati neposrednih pozivov k nakupu«, hkrati pa »ne sme neposredno vplivati na otroke, da bi ti silili starše ali skrbnike k nakupu izdelka«. Pri hrani in pijači, namenjenih otrokom, pa naj bi se držali načela, da oglaševanje »ne sme opravičevati ali spodbujati slabih prehranskih navad ali nezdravega življenjskega sloga; ne sme dejavno spodbujati otrok, naj jedo ali pijejo pred spanjem ali čez dan pogosto jedo sladkarije in prigrizke; prigrizke mora jasno opredeliti kot prigrizke, ne pa kot nadomestek za obroke; ne sme spodbujati otrok, naj pojedo več kot ponavadi, in ne sme zavajati otrok glede morebitnih telesnih, socialnih ali psihičnih koristi, ki da jih bodo imeli zaradi uživanja izdelka«.
Zgolj peščica pritožb
Podlaga se zdi kar dobro zastavljena, vendar kakor pravi Marjana Peterman z ZPS, šepa nadzor. Pri nas oglaševanje (ne)zdrave hrane nima zakonodajne osnove, pač pa se, zlasti glede oglaševanja z otroki ali za otroke, minimalno lahko upošteva priporočila, ki jih je leta 2010 sprejela WHO, po katerih se ne priporoča oglaševanje energetsko bogatih živil s premalo hranili. »Ker gre zgolj za priporočilo, lahko vsaka država ukrepa po svoje in pri nas imamo žal še vedno zgolj prostovoljni sistem nadzora. Potrošniške organizacije po svetu ugotavljamo, da je v državah, kjer oglaševanje hrane ni zakonsko urejeno, na slabšem večinoma potrošnik. Oglaševalska zbornica Slovenije (SOZ) namreč presoja zgolj na podlagi pritožbe, pri čemer mora »pritožnik, ki se mu zdi, da ga določen oglas zavaja, dokazati domnevno 'škodo', ki mu jo oglaševani izdelek domnevno povzroča«.
V zvezi z oglaševanjem hrane je oglaševalska zbornica prejela in razsojala le peščico pritožb posameznih potrošnikov. Od leta 1994 do letos sta bili v zvezi z domnevno neprimernim oglaševanjem za otroke vloženi zgolj dve pritožbi (leta 2010 na oglas ponudnika hitre prehrane in leta 1999 na oglas proizvajalca gazirane pijače z umetnimi sladili) ter ena glede oglaševanja rdečega mesa, a je oglaševalsko razsodišče po odgovoru oglaševalca vse tri spoznalo za neutemeljene.
Kakor so odgovorili na SOZ, Slovenski oglaševalski kodeks (SOK) odgovarja predvsem na vprašanje kako, ne pa tudi kaj, komu in kje oglašujejo. »Breme dokazovanja je v postopkih presoje skladnosti oglaševanja z določili SOK na strani oglaševalca. Glede na majhno število pritožb pa bi lahko tudi sklepali, da potrošniki zelo redko presodijo, da je oglaševanje neprimerno in v nasprotju z zakonskimi ali samoregulativnimi predpisi. Seveda pa se zavedamo, da otroci in mladostniki sodijo med posebej občutljive ciljne skupine, zato je oglaševanju zanje posvečena posebna pozornost tudi v kodeksu, poleg tega je na slovenskem trgu delno regulirano z zakonom o varstvu potrošnikov, zakonom o medijih in zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah.« In dodajajo: »Preden pa lahko bodisi zakonsko ali s samoregulativo uredimo to področje, mora država z oblikovanjem prehranskih smernic sploh opredeliti, kateri prehranski izdelki so predmet omejevanja oglaševanja za otroke. Na podlagi teh smernic pa zakon zavezuje izdajatelje avdiovizualnih medijskih storitev k sprejemu kodeksov ravnanja.«
Države po svetu se glede oglaševanja hrane za otroke in mladostnike odločajo po svoje. »Kanada, na primer, je ustavila trženje vsega – dobrega in slabega – na domnevi, da je mogoče z otrokom manipulirati tako s pozitivnimi kot negativnimi vsebinami. Otrok do 12. leta ne loči, kaj je oglasno sporočilo in kaj na primer risanka, pred kratkim pa je univerza v Lundu dokazala, da je nezavedna manipulacija mladih prek spleta mogoča vse do 16. leta, ne glede na ozaveščenost in informiranost,« je poudarila dr. Gabrijelčičeva.
Opozoriti ministra za zdravje
Kljub temu, pravi, imamo v Sloveniji kar precej pregleda nad razmerami. »Oglaševalci težko prodrejo z vsem, kar bi si želeli; smo le toliko povezani med seboj, da bi se ob morebitnem zavajajočem oglasu prej ali slej kdo oglasil. Poleg tega je Slovenska oglaševalska zbornica v svoj kodeks pred dvema letoma dodala člene na temo prehrane, a zdaj bi bilo to treba nujno nadgraditi,« meni strokovnjakinja na področju prehrane na IVZ. Opozorila je predvsem na dejstvo, da se trženje s televizije, ki je najbolj viden medij, širi na splet in v druge medije, »kar je še povsem neurejeno«.
Vseeno pa ne stopicamo na mestu. »Strokovna javnost je zaskrbljena zaradi zdravstvenih podatkov otrok in mladostnikov in se intenzivno ukvarja s tem. Že leta 2010 je ob podpori pediatrične klinike in tudi ZPS ministrstvu za zdravje dala pobudo za zakonsko ureditev tega področja in takratni minister je javno izjavil, da proučujejo možnosti za dodatno obdavčenje izdelkov z veliko količino sladkorja. Ker se je vmes zamenjala vlada, bo pediatrična klinika skupaj s podporniki in dodatnimi znanstvenimi raziskavami svojo pobudo predstavila tudi novemu ministru,« je povedala Marjana Peterman.
