Pri pionirju električnih avtov Andreju Pečjaku

V petek bo šla skozi Slovenijo, štart v Celovcu, pa skozi Trbiž v Kranjsko Goro, na Bled in v Preddvor, kolona nekaj deset vozil. Hrupa ne bo, verjemite, v organizaciji avstrijskega Eurozema se bodo predstavili električni avtomobili, najmirneje si jih boste ogledali v Preddvoru. V soboto bodo čez Jezersko spet oddrveli na tuji sever. O avtomobilski pogonski drugačnosti s strokovnjakom, tehničnim ekologom in po sili dirkačem Andrejem Pečjakom.


Pri letu in pol je Andrej Pečjak vtaknil žebelj v vtičnico, na srečo ne zadnjič, ker se drugače s 56-letnikom ne bi pogovarjala na Češnjici, na njegovem domu, ki je v enem tudi inštitut Metron. »Moja prva beseda je bila avto,« resda ne električni, o užaljenosti staršev ni poročil. Avtomobili so mu bili vedno blizu, tudi elektrika, modelar je »predeloval vlakce, da so delovali brez tirov. Za bencinske modele ni bilo denarja. V petem ali šestem razredu,« dve leti preden je bilo na šolskem sporedu, »sem poznal ohmov zakon, ki je podlaga vsega«, ker ga vsi ne poznate, vam ga predočim, upam, da prav: velja za kovine in raztopine elektrolitov in pravi, da je električni tok skozi električni upornik sorazmeren z električno napetostjo na njem.

Sedmarček je Pečjak smodnik izdelal, rokoval z raketami, pa tudi druga raketna goriva so ga zanimala, študiral na strojni, »nisem končal«, a dobil »študentsko Prešernovo nagrado za nalogo o izotermni kompresiji pri motorjih z notranjim zgorevanjem«.

Po delih

Z ženo Jasno sta do leta 1998 prodajala avtodele, potem so se združili z Anetom, zdaj Adelom, še vedno prodajali avtodele, »a jaz sem bil zadolžen za avtoelektroniko«. Pa malo nazaj. Z elektriko se je najtesneje, po tistem, ko je bil leto in pol star, kajne, spoznal v JLA, dokaz, da je prav vsaka, tudi armadna stvar za nekaj dobra, »delal sem v akumulatorski postaji s hrvaškim elektroinženirjem, bolje sem obvladal elektriko kot strojništvo«. JLA je bila res prijazna, Andrej je tam začel snovati prvi električni avto, iz motorja za obračanje tankovske kupole, ameriškega shermana. Ko sta se z ženo lotila posla z avtodeli, so elektromotorne izmišljije začasno šle na stran, nato »spoznam Mira Zoriča in Vanda Arsova«, leta pet, šest tega tisočletja, »naredimo električnega espacea z dosegom 150 kilometrov«. So tedaj trdili, da je kaj takega nemogoče. Zelo veliko izkušenj je pridobil ob sodelovanju z navtičnim podjetjem Seaway, ki je prvo na svetu porodilo hibridna plovila, »predeloval avte po svetu, delal tudi prototipe«, lani pa postal alfa, beta in tako naprej Inštituta Metron. Ta je bil nekoč namenjen šolanju mehanikov, zdaj skrbijo za razvoj električnih in izobraževanje vzdrževalcev vseh avtomobilov. Brez državne, evropske pomoči, Metron, trije zaposleni, živi od šolanj, predelav in prodaje določenih sklopov.

»Keč vsega je elektrika. V avtu se najprej pokvari elektronika, ne motor.«

Dirkaške razmere

Na tuje. Andrej Pečjak je razvojnik, po sili razmer tudi dirkač, zmagovalec letošnjega relija vozil z alternativnim pogonom v Monte Carlu, medijsko je bil v Sloveniji in še kje prerešetan, zmagal v kategoriji električnih vozil in, bistveno, v kategoriji porabe. S svojo mini ekipo, organizacijo, logistiko, znanjem je s predelano dacio sandero premagal Goljate, ki so se doslej najbolj šopirili z ameriškim teslo roadsterjem. Med drugim je šla zmaga gorenjskemu Davidu zahvaljujoč doma izdelanim litij-polimernim akumulatorjem, z izjemno energijsko gostoto, te se, poudari Pečjak, »vsi bojijo, mi pa jo obvladamo«. Bojijo se požara. Zavezanost dejstvu, da sva se pogovarjala Tesla in teslo, je narekovala, da v podrobnosti elektrodirkaštva nisva zavila.

Sovoznik je bil reli profi, »Francoz, teden pred dirko sva šla po progi«. Vendar »to ni hitrostni reli, ampak točnostni. Na določeni razdalji imaš predpisano srednjo hitrost, denimo 49 do 50 kilometrov, ki se je moraš čim natančneje držati.« V ovinkih je težko dosegljiva, na ravninah je pa bremzati treba. Kdor pozna reli, pozna ceste nad Monte Carlom, strašljivo, na koncu jih je še ponoči zalivalo, veliko je bilo razsutih, a nihče prepadno. Je pa vreme skvarilo morebitno promocijo zmagovalcev med življem, ki v Monte Carlu ni ravno beraški.

Promocija? Edino v tujini, »naš trg so Avstrija, Italija, južna Francija. Slovenija crkuje,« veliki proizvajalci altergnanih vozil nas obhajajo, »kdo bo vlagal v razvoj, če ni denarja za plače. Devetdeset odstotkov Slovencev bi kot drugi avto imelo električnega, pa ne gre. Večina je ozaveščena, a plonk, jih popolnoma razumem. Tisti, ki bi imeli električni avto, nimajo denarja, tisti, ki bi ga zlahka kupili, pa namesto tega, koliko prihranijo, najraje kažejo, koliko porabijo.« Naravnost: »Imamo najbolj balkanski premožni sloj.« Verjetno ne samo na Balkanu. Še to, »od 1,1 milijona slovenskih avtov je približno 300.000 mestnih in primestnih«.

Električni avto je v svetu drugi avto v družini, z dosegom sto kilometrov na dan. »Večinoma z enim polnjenjem prevozijo 70 do 150 kilometrov, odvisno od načina vožnje in mraza,« bolj ko je mraz, večja je poraba energije. Tudi trajanje polnjenja je relativno, glede na velikost avta, moč napajalnika in moč priključne točke, mi je razloženo.

Ampak »tehniško znanje je pri nas na najnižji točki v zadnjih sto letih«. Pečjak razlaga o nevednosti, torej zmanipuliranosti, gledam, kam bi drugam, v tla. Pred dnevi sem se ovedel, da delovanje električnega avta že leto in pol dobro poznam, včasih mi gre celo na živce, ja, v osnovni družbeni celici imamo akumulatorski štirikolesnik. Pa vseeno me je vrglo, ko sem izvedel, da se s pravim avtom domov pripelješ, se priključiš na garažni šteker, zjutraj pa ajdi v nove elektro dogodivščine.

Nočno polnjenje

Ne le tehnolog, tehnični ekolog pravi: »Najbolj ekološko je, da avto polniš, ko so presežki energije, torej ponoči. Jaz jih vedno priključim doma.« Družina ima štiri električne avte, enega inštitut, pa še enega hibrida in enega na zemeljski plin. Do dvesto kilometrov se vozijo z električnimi.

Okej, doseg električnih avtov z enim polnjenjem je resda pereč, a zato, ker »smo komot, ker radi trošimo, ključ je sprememba mišljenja, tehnologija že čaka. Imamo odpor do sprememb.« Že kombinirana vožnja v službo, poslušam, bi bila pospešek, saj veste, namesto v štirih avtih po eden štirje v enem avtu. V mestih, kjer so pogonsko ortodoksni najbolj strupeni, bi bilo treba vpeljati električne avte. »A tudi ti niso ultimativna rešitev.« Ups? »Ja, zmanjša se onesnaženje, gneče ne odpraviš.« Ostane kajpak še urejen sistem javnega prevoza. Za naslovnike že desetletja prazne marnje, za naslovljevalce prazne sanje? Mimogrede, sveža je vest, da ljubljanska mestna občina predlaga postavitev polnilnih postaj za električna vozila na občinskih parkiriščih. V dokumentu piše tudi, da bi uporabnikom električnih vozil dovolili vožnjo po rumenih pasovih, ki so sicer rezervirani za mestne avtobuse in taksiste. Pametno, učinkovito, le ohm v morje?

Polnilne točke? Z njimi je pri nas malo bolje kot z zmagami risov na SP, klavrno. Pečjak: »Polnilne točke bi morale biti tudi pred bloki, da bi ljudje, ki nimajo hiš, lahko polnili vozila, kadar je to poceni, nato bi bilo potrebno pametno polnjenje, omrežje, da ti distributer ponudi najnižjo tarifo, priklaplja pa te v času, ko je presežek energije.« Če pa bi maksimirali hitrost polnitve, »bi vsi polnili podnevi« in še obremenili konico porabe. Adijo, eko.

Zagaten je tudi presežek informacij, spet pogled v tla, za medije gre, za »neločevanje muh in slonov«, pravih od nepravih problemov. Mediji so »napihnili dejstvo, da je električni avto tih in zato nevaren. Za rešitev, tako Pečjak, »je dovolj že deset evrov. Zagotovo se je teže hrupa znebiti, kot ga ustvariti.«

Še nekaj, električni avto je zelo drag, večinoma čez 30 jurjev, »mi predelujemo smarte«, pametni in ekološki boste za 15.000 evrov, eno polnjenje, s katerim prefijakaš ob racionalni vožnji sto kilometrov, stane malo več kot evro, bencinar devet, deset evrčkov. Diši po razliki.

Andrejev oče je Vid Pečjak, pisatelj in psiholog, avtor znanstvenofantastičnega mladinskega romana Drejček in trije Marsovčki. Uganimo, kdo je (bil) Drejček. V leposlovju se je boril za svet brez vojn, a tako je (bilo) le na Marsu, od koder je dobil obisk. In svet brez bencinarjev, bolje, svet električnih avtomobilov, kdaj? »Morda nikoli,« si ne dela iluzij Češnjičan. Boj za drugi avto pa ostaja. Boj, ne vojna.