Primitivno, tako razmišljamo že tisočletja

Edward de Bono, strokovnjak za kreativno mišljenje kljub krizi ne pričakuje, da bodo ljudje 
postali bolj inovativni.

ned, 30.09.2012, 15:00

Metoda šestih klobukov

Tehnika, ki jo je Edward de Bono razvil že pred desetletji, je v svetu močno razširjena. Gre za metodo vzporednega razmišljanja, v kateri poskušajo različni sogovorniki predstaviti svoje misli vzporedno z drugimi v skupini, ne da bi se zapletli v prepir. S tem se izognejo argumentiranju, pri katerem je razpoloženje navadno negativno in napadalno. Načini razmišljanja so razdeljeni na podlagi različno obarvanih klobukov, od logičnega do ustvarjalnega, intuitivnega in tako naprej, kar omogoča sprehod skozi različna razpoloženja. »Na eni svojih delavnic sem imel tudi porotnike na sodiščih. S tehniko šestih klobukov so zelo hitro prišli do soglasne odločitve. Sodniki so bili tako impresionirani, da imajo zdaj vsaj v treh državah pravico poroti odrediti, naj natrenira to metodo. To je prva sprememba v porotniškem sistemu v tisoč letih,« pravi de Bono.

Edward de Bono, ugledni mislec in veliko ime kreativnega razmišljanja, je človek, ki ga - kakor pravi - sogovorniki le redko presenetijo. Sam pušča nasproten vtis. Delček tega lahko pojasnijo življenjske izkušnje - kmalu bo dopolnil 80 let -, še več pa dejstvo, da sodi v elitno svetovno druščino 50 najvplivnejših mislecev. Zdi se, da je svet zanj velikanska miselna telovadnica, narejena prav za to, da v njej raziskuje, išče nove poti in z drugačnimi pristopi rešuje stara, bolj ali manj usodna vprašanja. Ta se lahko sučejo okrog učinkovitejšega črpanja nafte ali predloga odprave enajstmetrovk na izenačeni nogometni tekmi. Gospod se pač spozna na kreativno mišljenje in zna zanj navdušiti tudi druge.

Kakor pravi de Bono, po rodu z Malte, doma pa večinoma v Veliki Britaniji, smo ljudje vajeni rutinskega razmišljanja in iskanja rutinskih rešitev. V kreativnem mišljenju, ki se mu posveča že desetletja, pa se ukvarja s tem, kako bi lahko stvari naredili drugače, na način, kot morda sploh še nismo pomislili. Da ta presežek ni le v domeni genialnih umov, ampak se je mogoče inovativnih pristopov naučiti, je prepričan sogovornik, ki je objavil že čez 80 knjig, najbolj pa sta odmevali The Use of Lateral Thinking (Uporaba lateralnega razmišljanja) in The Mechanism of Mind (Mehanika možganov). Njegova je tudi razširjena metoda šest klobukov, s katero lažje in brez konfliktov pridemo do rešitve zapletenih problemov. Nova knjiga, ki jo pripravlja, bo govorila o razmišljanju, ki ustvarja kreativne koristi. »Gre za različne koristi - da nekaj naredimo hitreje, morda ceneje,« je namerno bolj skopo pojasnil ob nedavnem obisku v Ljubljani.

Pred vašim imenom so vedno presežniki, genij, veliki mislec ... Kako vidite sami sebe?

Ukvarjam se pač z mišljenjem, ki je najpomembnejša človekova veščina, a smo jo 2400 let skoraj popolnoma zanemarjali. Od starih Grkov naprej. In čeprav ima mišljenje tako izreden pomen, nisem seznanjen s tem, da bi na svetu obstajala fakulteta za mišljenje ali da bi kakšen profesor predaval o tem. To je neverjetno! Naše miš­ljenje je še vedno zelo primitivno. Predstavljajte si, da iz jame prikoraka pračlovek in v grmovju zagleda neki predmet. Kaj razmišlja? Poskuša ugotoviti: ali je to užitno, ali lahko pojem? Skratka, gre za prepoznavanje. In zdaj se preseliva v sedanji čas, v trenutek, ko je pacient ravno vstopil v ambulanto. Zdravnik ga pregleduje in kaj poskuša ugotoviti? Prepoznati poskuša običajno situacijo, na katero se bo lahko odzval z običajnim, standardnim zdravljenjem. Večina našega razmišljanja poteka tako. To je sicer dobro, vendar ne dovolj dobro. Pred nekaj leti sem izumil besedo ebne - excellent, but not enough. Nekaj je odlično, vendar ne dovolj. Zakaj te besede nismo odkrili že prej? Zelo preprosto - zato, ker smo se ukvarjali z resnico in resnica pač ne more biti še bolj resnična. Če gre za praktično akcijo, za neko delovanje, pa lahko rečemo: počistili smo tla, vendar ne dovolj dobro. Naše razmišljanje je torej odlično, a ne dovolj.

Kaj so po vašem mnenju glavne ovire za to, da se več kot dve tisočletji ni nič spremenilo?

Eno dejstvo je, da je bilo razmišljanje pač usmerjeno k iskanju in potrjevanju resnice, iz česar se je razvila znanost. Drugo pa to, da je Cerkev postavila dogmo, in če izhajaš iz točno določenih izhodišč, za njihovo potrditev zadošča logika. V resničnem življenju pa potrebuješ opazovanje, zaznavanje. Za spodbuditev percepcije pa se ni storilo nič, ker Cerkev tega ni potrebovala. To se je preneslo na univerze, v znanost. Analize znanstvenike omejujejo pri ustvarjanju novih idej, postavljati bi morali več hipotez in jih raziskovati.

A tudi sami ste bili v začetku svoje kariere kot kardiolog in psiholog del te sfere. Ste imeli drugačen pristop?

Kot zdravnik sem se ukvarjal s kompleksnimi sistemi, možgani, srcem, ledvicami, in ugotavljal povezave med njimi. Razvil sem koncept samoorganiziranih sistemov. Ukvarjal sem se z delovanjem možganov in leta 1969 napisal knjigo The Mechanism of Mind. Prebral jo je eden vodilnih fizikov in bila mu je tako všeč, da je določil strokovno ekipo, ki je s pomočjo računalnikov simulirala tisto, kar sem napisal, in na koncu je potrdil: da, možgani delujejo točno tako, kot si predvideval. So samoorganizirani sistem, njegova prevladujoča značilnost pa je humor.

Se torej zdaj že dogajajo velike spremembe v načinu človeškega mišljenja?

Ne, pojavlja pa se velika potreba po tej spremembi. Treba je spremeniti vzorec prepoznavanja standardnih situacij in reševanja problemov na standarden način. Če namreč ne prepoznaš standardne situacije, potem pač ne veš, kako se nanjo odzvati. Vzemimo na primer trenutno dogajanje v Siriji. Ne gre za neko standardno situacijo, zato tudi nihče ne ve, kaj narediti, kako se nanjo odzvati. Tudi v politiki razmišljanje ni takšno, da bi ustvarjalo koristi.

S politiki in inovativnim pristopom je menda sploh težava. Ste res ameriškemu predsedniku Obami poslali ponudbo, da bi ga lahko naučili kreativnega mišljenja?

Da, drži. A to se je zgodilo, ko še ni bil predsednik. Ni mi odgovoril.

Kako pogosto vam politiki sploh prisluhnejo?

Ne ravno pogosto. Moj veliki privrženec je bil nekdanji pakistanski predsednik Mušaraf, prebral je veliko mojih knjig.

Kateri segmenti družbe so najbolj odprti za vaše ideje?

Že vse od začetka, od objave prvih knjig, je to poslovni svet. Tam so namreč rezultati povsem konkretni. Povsod drugje se lahko izgovarjaš, prepiraš in dokazuješ drugače. Nekoč sem v Delhiju spoznal nekega človeka in mi je opisal svojo zgodbo. Pred leti je na letališču kupil več izvodov moje prve knjige. Več kot 30 let jih je nosil s seboj v kovčku. Na začetku je imel v žepu tri dolarje, zdaj ima na računu tri milijarde. Tak­šne posameznike večkrat srečam.

Ali lahko pričakujemo, da bodo zaradi krize, v kateri se je znašel svet, ljudje bolj vpregli svoje možgane in pokazali več kreativnosti v razmišljanju?

Moralo bi biti tako, a dvomim. Po mojem ljudje menijo, da ni z njihovim načinom razmišljanja nič narobe, le svet jim povzroča težave. Ne pričakujem velikih premikov.

Rešujete najrazličnejše probleme, menda ste celo predlagali, kako bi bolj pravično kot z enajstmetrovkami odločili nogometno tekmo z neodločenim izidom.

Če bi bil izid tudi po podaljških neodločen, bi namesto enajstmetrovk raje upoštevali to, kolikokrat se je vsak vratar pri obrambi dotaknil žoge. Za vsak dotik bi njegova ekipa dobila minus točko in zmagala bi tista, ki bi imela manj minus točk. Takšno merjenje bi bilo boljši odraz dogajanja na igrišču, pa še gledalce bi spodbudili, da bi bolj pozorno spremljali spopad.

Ste do te ideje prišli kot nogometni navdušenec?

Ne, organizatorji nogometnih tekem so me povabili k razmisleku o tem problemu. Vendar tega načina še nikjer ne uporabljajo, čeprav bi bil bolj pošten.

Sodelovali ste z velikimi imeni, kot sta Nokia in Shell.

Ko sem prišel v Nokio, so se v tem podjetju ukvarjali še z lesom in papirjem. Ko so se že usmerjali v telefonijo, so me povabili in predaval sem približno 70 ljudem. Poslušali so me, rastli in rastli in pristali med največjimi na svetu, čeprav prihajajo iz države s petimi milijoni prebivalcev.

Kako ste jih spodbudili?

Nisem jim rekel, kaj naj naredijo, govoril sem jim le o mišljenju. Dobri menedžerji so poskrbeli za uresničevanje. Že dejstvo, da so me povabili, je dokaz, da je nekdo med njimi že malo razmišljal.

Vas je povabilo kakšno slovensko podjetje?

Ne.

Kdo je najbolj dojemljiv za vaše zamisli?

Zelo zanimivo: matematiki. In fiziki. Ko uporabiš provokacijo - rečeš pač nekaj, kar je nemogoče - filozofi pravijo, da je to smešno. Matematiki pa rečejo: prav imaš, provokacija je potrebna. V Kaliforniji so se ljudje pritoževali nad tovarniškimi odplakami, češ tovarne jih ustvarijo, trpijo pa drugi. Iz provokacije se mi je porodila zamisel, naj tovarne svojo vodo zajemajo niže ob toku, pod svojimi izpustnimi cevmi. V številnih državah zdaj upoštevajo to pravilo, da morajo tovarne kot prve uporabiti svoje lastne odplake. Še en primer: na mojem seminarju je bil vodja velike kanadske zavarovalnice. Iz najine razprave sem prišel na idejo, da bi zavarovalnice ljudem, ki so hudo zboleli, nemudoma izplačale 75 odstotkov življenjskega zavarovanja. Tako ima bolnik dovolj denarja za zdravljenje, za bolnišnico, po smrti pa svojcem izplačajo še preostalih 25 odstotkov. In to je zdaj standard v skoraj vseh zavarovalnicah v Severni Ameriki.

Verjamete v to, da bi se s širjenjem kreativnega mišljenja svet v prihodnosti lahko izboljšal?

Da, seveda verjamem, stvari bi se lahko strašno spremenile.

Bi se lahko ali se bodo?

Na eni od pekinških univerz so devet let raziskovali moje delo in dobili zelo pozitivne rezultate. Pogovarjali smo se o tem, da bi moje metode razmišljanja uvedli v 6800 šol. Tudi v Indiji se pogovarjamo o podobno orjaškem projektu. Če dobimo Kitajsko in Indijo, potem to, kar se dogaja drugje na svetu, sploh ni več pomembno. Sicer pa po nekaterih izračunih, ki so mi jih posredovali iz angleških šol, kjer so moje metode že šolski predmet, to učenje poveča uspešnost tudi na vseh drugih področjih od 30 do 100 odstotkov. Si lahko predstavljate - podvoji uspešnost!

Ali kulturne razlike vplivajo na dojemanje in izvajanje kreativnega mišljenja?

Človeški možgani so povsod enaki, seveda pa kulturne razlike obstajajo. Na vzhodu so bolj odprti za raziskovanje, na zahodu pa je ego premočan, preveč teži k argumentiranju in dokazovanju svojega prav.

Imate somišljenike, kolege, s katerimi lahko predebatirate probleme?

Ne, jaz razvijam lastne ideje. Poleg tega zaradi medicinskega znanja izhajam iz drugačnih osnov kot večina drugih filozofov in mislecev.

Pa vas kljub temu kdaj kakšen sogovornik preseneti?

Le redko.

Zakaj možgani sami ne poiščejo drugačnih, bolj inovativnih poti?

Zato, ker drugače preprosto ne bi mogli obstajati. Predstavljajte si, da zjutraj vstanete in se znajdete pred omaro, v kateri je enajst kosov oblačil. Če bi hoteli skombinirati vse, bi bilo mogočih 39 milijonov različnih načinov. Če bi vsako minuto oblekli le eno kombinacijo, bi trajalo 67 let, da bi preizkusili vse. Skratka, vse življenje bi posvetili le temu, kako se boste oblekli. Zato smo lahko možganom zelo hvaležni, da delujejo po določenih vzorcih.

Menda imate velikopotezni načrt, da bi ustanovili Palačo mišljenja, Palace of thinking?

Začel se je pred kakšnimi petimi, šestimi leti v Združenih narodih, ko sem poskušal oblikovati skupino, ki bi razvijala nove ideje. Imel sem več sestankov s svetovnimi voditelji, tudi s tedanjim generalnim sekretarjem Kofijem Ananom. A se je izkazalo, da ni mogoče. Takole so mi rekli: »Mi nismo tu zato, da bi razmišljali, ampak da zastopamo svoje države.« Svet potrebuje vir novih idej. V mislih imam dve dejavnosti: v palači bi od vsepovsod sprejemal nove ideje in dobre tudi promoviral, občasno pa bi organiziral kreativna srečanja o svetovnih temah. Za začetek pa potrebujem ikonično stavbo, da dokažem resnost projekta. Čez nekaj let bomo lahko povabili države, naj tja pošljejo mislece - ne predstavnikov - in prispevajo svoje ideje. O tem sem govoril že s premierom Malte, predsednikom Srbije ... Nekaj idej imamo, morda pride v poštev tudi Ljubljanski grad.

Vas ne skrbi, da bi vas zasula nepregledna množica idej in bi bilo nemogoče ločiti dobre od slabih?

No, saj bomo imeli določene mehanizme selekcije. Če bo ideja dobra, jo bomo predstavili javnosti, ljudje pa naj se sami odločijo, kaj bodo naredili iz nje. Palačo želim postaviti v majhni, neodvisni državi. V številnih čudovitih stavbah po svetu so muzeji. Nič nimam proti njim, se pa sprašujem, zakaj tako veliko pozornosti namenjamo preteklosti in tako malo prihodnosti.

Povezane novice

Širok nabor nagrajenih slovenskih inovacij
26. september ob 15:00
GZS je slovenskim podjetjem in inštitutom že desetič podelila priznanja za najboljše inovacije.
Prijavi sovražni govor