Tiskane izdaje
Sedemindvajsetletni Boštjan Mikuž iz Gozda pri Colu in kmalu 33-letni Vipavec Dejan Koren sta se kot plezalni tandem našla pred dvema letoma. Ujemanje v tem športu menda ni nepomembno, saj se razlike in morebitna nesoglasja prej ali slej pokažejo tudi pri plezanju. Čeprav nobeden od njiju ni brez izkušenj, so bili Patagonski Andi zanju svojevrsten izziv. Za Boštjana sploh, saj je bila to njegova prva takšna odprava, medtem ko je bilo za Dejanom že deset podobnih preizkušenj. Njun prvi cilj je bil veličastni Cerro Torre, a sta se morala obrniti deset metrov pod vrhom. Narava je pač nepredvidljiva, prevelika tveganja pa se v alpinizmu ne obnesejo. »Ni časa za solze, časa ni niti za stisk roke, le beg, le beg nazaj v življenje. Z vsakim spustom sva bližje sedlu, ampak z vsakim spustom tudi vedno bolj piha, norišnica postane popolna, ko naju zagrne noč in močno sneženje. Še zdaj ne vem, kako nama potem uspe najti pravo pot navzdol in kako, pri bogu, da se nama ni vrv med vlečenjem navzdol niti enkrat zataknila?! Ker če bi se, bi bilo pa res hudo. Ko sva ob polnoči nazaj na sedlu Upanja, naju veter skoraj odpihne. Prihajam iz krajev, kjer poznam občutek, ko piha 150 kilometrov na uro. A tu je bilo zagotovo več. Noro!« je v svojem spletnem dnevniku med drugim zapisal Dejan.
Če sta imela pri naskoku na Cerro Torre resnično smolo z vremenom – med drugim jima je zakuhala tudi petnajst kilometrov gazenja v močnem vetru v prsi, da sta za razdaljo, ki bi jo v normalnih razmerah z rokami v žepih prehodila v štirih do petih urah, potrebovala skoraj devet ur garanja –, pa se jima je sreča na široko nasmehnila pri še neosvojenem Cerro Dumbu in prvenstveni smeri, ki sta jo nato poimenovala Vstala Primorska. Za vrh sta po končani odpravi že dobila potrditev, da pred njima človek še ni stopil nanj. »Pri zimskih vzponih so vremenske razmere resnično zelo pomembne, se pa nadvse hitro spreminjajo. Zato je treba imeti dobro opremo in v glavi se moraš pripraviti, da te lahko doleti slabo vreme,« pravi Boštjan. Da je psihološka priprava pri takšnih podvigih izjemno pomembna, se strinja tudi Dejan. »Fizična priprava pomeni le dvajset odstotkov uspeha, vse drugo je v glavi. Je pa res, da ko so razmere najbolj kritične, za tuhtanje nimaš prav veliko časa. Misli moraš takrat osredotočiti le na pol metra pod ali nad sabo,« meni. Zagotovo so v takšnih razmerah osvojeni vrhovi za alpiniste občutno več vredni od sicer tehnično zahtevnejših podvigov. »Lani sem na italijanskem Krasu preplezal eno najtežjih 'dry-tooling' smeri na svetu. Zanjo sem porabil leto priprav, a sem jo preplezal v neprimerljivo bolj varnih okoliščinah. Pri zimskih vzponih, kakšen je bil tudi zadnji, pa ti morajo biti naklonjeni vreme, kondicija, tehnične priprave in logistika. Še zlasti če nimaš satelitskega telefona, helikopterja za reševanje ali signala za mobitel.«
Vstala Primorska sicer ni prva nova smer, ki so jo v Južni Ameriki premagali Primorci, a je za mlada plezalca nadvse dragocena. Tako kot izkušnje, ki sta jih dobila. »Vem, da v Patagoniji nisva opravila vesoljnega vzpona, a sledila sva svojemu raziskovalnemu duhu in se odpravila tja v senco gigantov, kot sta Fitz Roy in skupina Torre. Bile so nama dane odlične razmere in vreme. To dvoje hkrati doživeti v tem delu Patagonije je prava redkost. Če prištejemo še krasen stolp v pogorju Marconi, ki ni bil nikdar osvojen, doda to najini smeri tako težo, ki v meni samo še bolj potrdi prepričanje, da raje v roke vzamem cepine, kot obujem plezalnike. Saj je oboje v redu, ampak saj veste, kje se lomijo skoraj nevidne linije briljantnih žarkov. Na malenkostih! In te malenkosti in drugačnost bi rad iskal tudi v prihodnje,« razmišlja Dejan. Nedavno je tako pustil službo, da bi se lahko čim več ukvarjal s plezanjem. Šola se za gorskega vodnika z mednarodno licenco in učitelja smučanja, veliko načrtov ima tudi za razvoj alpinističnega in športnoplezalnega turizma pri nas. »Vse je odvisno le od tebe, uspešen pa boš v tistih stvareh, v katere resnično verjameš. Podobno kot pri plezanju,« je prepričan.
