Tiskane izdaje
Pred dobrim desetletjem, bilo je v tednu, ko se je država pripravljala na usodni referendum o vstopu v Nato (in Evropsko unijo), se je nekega lepega večera v glavnih televizijskih poročilih pojavil takratni poglavar slovenske cerkve Franc Rode in Slovence, verne in neverne, pozval, naj na bližnjem nedeljskem odločanju glasujejo za vstop v severnoatlantsko vojaško organizacijo. Sprva je bilo kar težko verjeti izrečenemu. Kajti najvišji predstavnik Cerkve, institucije, ki se uradno sicer vedno in povsod glasno izreka za mir v svetu in ljubezen do bližnjega, je tistega večera Slovence naravnost pehal v to nevarno militaristično združbo. V anahronistično vojaško organizacijo, ki je (pozneje) v Iraku in Afganistanu povzročila popoln kaos in je danes kriva za več kot milijon nedolžnih žrtev. Tam in drugod po svetu.
Slovenija je zaradi vstopa v Nato, o katerem so Slovencem takrat lagali vsi po vrsti, skupaj s politiko začuda tudi Cerkev, potem postala agresorska država. Zaradi voljnega sodelovanja z ameriško okupacijsko vojsko, ki ima v tistem delu sveta sebične geostrateške interese, je tako tudi zaradi blagoslova Cerkve postala sokriva za prelivanje krvi, bedo, grozljiva mučenja in kajpak žrtve, ki jih je v Iraku in Afganistanu iz dneva v dan več. Tovrstno poseganje visokega cerkvenega dostojanstvenika v politiko mi takrat seveda še zdaleč ni bilo po volji. Ne le zaradi v ustavi zapisane določbe o ločitvi cerkve in države, ampak še bolj zaradi zlorabe cerkvene avtoritete za propagiranje vstopa v Nato. V združbo, ki nima nič opraviti ne z demokracijo, ne z mirom in ne z ljubeznijo do sočloveka.
Ne nazadnje je tudi do afere Patria – in vpletenosti nekdanjega premiera vanjo – potem prišlo prav zaradi Nata, saj se je uradna Ljubljana za ta koruptivni posel odločila zgolj zaradi članstva v tej organizaciji, in ne morebiti zato, ker bi finske osemkolesnike nujno potrebovali za kakšno spomladansko oranje na domačih poljih.
Zdaj se je Cerkev – že spet pred nadvse pomembnimi volitvami – znova grobo vmešala v politiko. Z neverjetnimi izjavami Andreja Glavana, predsednika slovenske škofovske konference in administratorja ljubljanske nadškofije, »o vračanju v čase montiranih političnih procesov, zaradi česar sodba v zvezi z afero Patria preprosto mora pasti«. Je visoki klerik s tovrstnim nezaupanjem v sodno vejo oblasti med vrsticami hotel namigniti, da so bili tudi tisti, ki so v mariborski nadškofiji zapravili milijardo evrov, obsojeni po nedolžnem? Je s tem mar stopil v bran slovenski korupciji, ki pomeni smrt za vsako demokracijo? Je s temi besedami stopil na stran mož, ki so po osamosvojitvi divje trgovali z orožjem, kar dokazujejo številni javno objavljeni dokumenti?
Na dlani je, da Cerkev prižnice vse odločneje zlorablja za politične namene. Zato je imel evropski poslanec Lojze Peterle prav, ko je ta teden silovito ošvrknil zlatomašnega pridigarja Bernardina Sušnika, ki je v ljubljanskem Bežigradu vernike javno nagovarjal, »naj volijo stranko, ki ima predsednika v zaporu, če nočejo biti v grehu«. Takšni pozivi so seveda povsem neprimerni. »Ne verjamem, da lahko stanje duha na Slovenskem spremenimo tako, da bodo duhovniki prevzemali vlogo strankarskih aktivistov in nam z avtoriteto razodete resnice v cerkvah priporočali, koga naj volimo. Cerkev in politika se morata očistiti in se posvetiti vsaka svojemu poslanstvu … Tudi duhovniki so politični ljudje in imajo pravico do mnenja o političnih temah. Ni pa prav, da duhovnik pozove ljudi, kako naj volijo …« je opozoril Peterle.
Zlatomašnik Bernardin seveda ni bil edini, ki je vernikom svetoval, kako naj glasujejo prihodnjo nedeljo. To je storil tudi škof Andrej Glavan, ko je dejal, da je treba izvoliti tiste, ki v svojem programu zagovarjajo vrednote pravičnosti, solidarnosti, človekovih pravic, dostojanstva človekovega življenja, pomena družine in vladavine prava za vse ljudi. Toda zdi se, da škof sploh ni vedel, kaj pravzaprav govori. Je morda svetoval, naj (verni) Slovenci na volitvah 2014 glasujejo za stranko, ki je v Demosovi vladi leta 1992 v duhu totalitarnih režimov pri polni zavesti sodelovala pri surovem izbrisu 25.671 prebivalcev Slovenije, med njimi 5360 otrok, in jih s tem pahnila v pravno in socialno smrt? Je bil izbris, do katerega se ni Cerkev nikoli javno opredelila, res spoštovanje človekovih pravic, solidarnosti in dostojanstva drugačnih? Katero stranko je škof torej imel v mislih? Človekovih pravic, dostojanstva človeka in vladavine prava v današnji Sloveniji namreč ne spoštuje nihče več. Ne politika in ne Cerkev …
Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić je prav zaradi nenehnega vmešavanja (hrvaške) Cerkve v politiko klerikom pred časom odločno svetoval, naj zaboga vendarle ustavijo konje. Če v resnici hočejo odločati o usodi države, potem naj pač ustanovijo stranko in se sami poskusijo na volitvah, je bil takrat odločen Mesić. Nekaj podobnega bi zdaj kazalo svetovati tudi slovenskim škofom. A prepričan sem, da zaradi lopovščine v mariborski nadškofiji, pohlepa, nečimrnosti, samopašnosti, pedofilije in drugih smrtnih grehov njihova partija niti volilnega praga ne bi nikoli prestopila.
