Razvoj možganov teži k človekovemu udobju

Praktik metode Feldenkrais nas ozavešča z uporabo različnih gibov in tako lahko vzpostavimo novo notranjo komunikacijo, zaradi katere se morda vprašamo, kdo smo, zakaj delamo nekaj tako, in ne drugače, ter kaj nas omejuje, da bi delali še kaj drugega, ob tem pa se čutili izpolnjene, bili igrivi, kreativni, mladostni in vitalni.

Feldenkraisova metoda je kot nekakšna tirnica, na kateri se učimo vzpostavljanja novih živčno-mišičnih povezav in drugačnih vzorcev izražanja, bivanja, čutenja. Je posebna terapija, ki jo praktiki raje kot terapija imenujejo učenje svobodnejšega in enostavnejšega gibanja, pojasni Andreja Semolič, profesorica telesne vzgoje in praktik s certifikatom. V Slovenijo je povabila svojega učitelja, Jerryja Karzena s Havajev, ki ta konec tedna vodi delavnico v Ljubljani, bil pa je učenec Mosheja Feldenkraisa in je praktik že 35 let.

Feldenkrais je svojo metodo zasnoval kot sintezo fizike, matematike in inženiringa, juda in ju-jitsa, psihološkega sistema, anatomije, kibernetike, biomehanike, psihologije ter opazovanja razvoja osnovnih vzorcev človeškega gibanja in vedenja. Šestinsedemdesetletni Jerry Karzen je te dni na poti po Evropi, pred obiskom v Sloveniji je bil v Nemčiji, nato se odpravlja v Avstrijo. Praktike, ki se metode učijo štiri leta, vsako leto intenzivno nekaj mesecev, je učil med drugim na Novi Zelandiji, v Avstraliji, ZDA, Mehiki, Kolumbiji ter na Hrvaškem. Izobraževal se je v Tel-Avivu na Feldenkraisovem inštitutu ter postal Feldenkraisov osebni spremljevalec, tajnik in tesni prijatelj.

Metodo bi preprosto in na kratko lahko razložili kot dialog med dvema osebama: ena si želi sprememb, druga je terapevt.

Res bi lahko tako rekli, čeprav mi termina terapevt pravzaprav ne uporabljamo, prav tako ne uporabljamo besede zdravljenje (uporabi besedo healing, op. p.), tudi učitelj ni priporočljivo. Rečemo, recimo, »med dvema človekoma«, tako je to razvil Moshe Feldenkrais. Svojo metodo je imenoval učenje, in to ni medicinska terapija. Opazil je, da se ljudje preprosto morajo naučiti pozornosti do sebe, budnosti, zavedanja, kaj se dogaja v njihovem telesu.

Vsak človek ima nekatere vzorce, ki bi jih bilo dobro spremeniti, kajti neki vzorec je lahko za človeka ne­uporaben oziroma moteč. Običajno ga lahko spremenimo z naučenimi gibi, s pomočjo terapevta. Z nizom gibov, ki jih zavestno ponavljamo, zmoremo celo spremeniti način svojega življenja.

Značilnost, kar zapoved, so kratki, prijetni, prijazni gibi. Zakaj je tako pomembno, da izvajamo nežne gibe?

Moshe je bil mojster juda, v nekem trenutku celo med najboljšimi na svetu. Torej bi pričakovali vse prej kot to, da je nežen z drugim človekom. In tu je postavil osnovo: nam­reč, ko delamo z nekom, je najprej pomembno, da nam ta dovoli, da nas sprejme. Če ima bolečine, kar je pogosto, saj delamo z ljudmi, ki imajo večinoma težave z gibanjem, mu pomagamo z mehkimi vajami. Ko se človeka dotikamo na neboleč način, spreminjamo napetost v njegovem telesu. Naj to ponazorim še drugače: zvečer pridemo domov in rečemo ljubljeni osebi: »Oh, kako težak dan sem imel, mi zmasiraš ramena?« Ko nam to naredi, je lahko sicer malo boleče, hkrati pa prijetno in sproščujoče. Po Feldenkraisu velja, da če je zelo boleče, potem ne deluje. Le mehki gibi povzročijo spremembo – napetost bolečega mesta popusti. Feldenkraisovi praktiki se bolečih mest ne dotikamo: če boli vrat, delamo na primer z medenico. Kajti telo je celota, vsi telesni deli so med sabo povezani in ta soodvisnost trenutnih zaznav med dvema osebama pokaže napetosti in neusklajenosti v gibanju. Vse to je usmerjeno v trajne spremembe, ki naj bi jih človek uvedel v svoje življenje.

Da je dotik drugega sam po sebi lahko zdravilen, je osnova bioterapevtovega dela, ne nazadnje je to dokazovala tudi znanost.

Dotik ima moč za spremembo v telesu. Vzemimo ljubimca; če je do nas grob, ga ustavimo, mu rečemo: »Ne tako, počakaj …« Nadvse pomembno je, kako se par dotika. Kako drugače je začutiti nežnost, ne grobost; organizem se povsem drugače odziva na nežen dotik, postane odprt za spremembe, tako kot je odprt in zaupljiv otrok v našem ljubečem naročju. Nežen dotik je tvoren in sproži spremembo.

Kako se razlikujeta individualno in skupinsko učenje?

Ko delamo individualno, se dotikamo, na delavnici pa ne morem delati z vsakim posebej, ljudi je preveč. Zato je Feldenkrais razvil sekundarni sistem za skupinsko delo, imenoval ga je zavedanje ob gibanju (awerness through movement).

Gibov, ki jih izvajamo po Feldenkraisu, je na stotine, v skupini pa se še zlasti poglabljamo v splošne gibalne vzorce. Odkrivamo, kako nas neko gibanje ovira, se učimo novih prijaznih gibov, ki bodo lahko za nekoga popolna neznanka. Učimo se, kako lahko drugače uporabljamo mišice. Vse to prinaša nove izkušnje in odpira nove načine gibanja. Udeleženci zvečer doma gibe ponovijo. Učenju posameznih gibov, ki jih navzoči na delavnici izvajajo bodisi sami, s praktiki ali med sabo, sledi odmor, ki je namenjen usvojitvi giba; ljudje premislijo, kaj so čutili, me vprašajo, če česa niso dojeli.

Ko stopim pred skupino, s pogledom zaobjamem hkrati vse na tleh ležeče. In kot sem rekel, morda bomo delali vsi enake gibe in jih ponovili 100-krat. Nato pa bom nekomu rekel, naj položi roko okoli prsi tako, da se dotakne rame. Razlika med skupinskim in individualnim delom je, kot če bi kupili konfekcijsko obleko v trgovini, ki nam sicer lahko zelo lepo pristoji, ali pa si jo naročili pri krojaču, pri njem plačali več in se bo še bolje prilegala.

Človek je narejen iz treh entitet, je napisal Feldenkrais: živčnega sistema kot jedra ter skeleta in mišic, iz okolja, ki je prostor z gravitacijo, in družbe. Lahko to razložite?

Feldenkrais govori o »funkcionalni integraciji«, kar pomeni, da se oseba integrira v določeno aktivnost. To so povsem vsakdanje aktivnosti, recimo sedimo, stojimo, hodimo, se plazimo, tekamo, nekaj potiskamo ... Vse te preproste aktivnosti ljudje delamo po ves dan in prav vsak jih počne na njemu lastni način. Mnogi jih znajo zelo dobro, uporabno, koristno za njihovo dihanje, prijazno do njihovega gležnja ali kolena, srca. Drugi pa ne. Vse to naše gibanje je izšlo iz okolja, ki ga določajo naši starši, učitelji, družba, prijatelji. Vse to poskušamo upoštevati. Saj veste, kako je okolje za nas pomembno in kako v njem lahko začutimo ali svobodo gibanja ali pa omejitev; redki so trenutki, ko nam ni treba nositi čevljev in si nadeti srajce. Mimogrede, ali veste, da človek, ko si oblači srajco, vtakne roko vedno najprej v desni rokav ali da si naprej obuje levi čevelj? Praktiki opazujemo človeka, kako se giblje, kaj bere, kako nosi očala ali vstopa v avto. Tudi vstopanja v avto se lahko naučimo drugače, če nam to dela težave, tudi način, kako nosi ročno torbico, lahko ženska spremeni. Učimo se, kako ne obremenjevati gležnja ali kolena …

Kaj se ob novem gibanju dogaja z našimi možgani?

Aspekt mišic in skeleta postane tudi aspekt možganov. Feldenkrais poudarja ta njihov več milijonov let dolgi razvoj kot posledico organizacije življenja naših prednikov. Esenca možganov teži k organizaciji našega življenja tako, da bi bila ta relativno udobna in srečna.

Telesni aspekt, katerega sprememba navsezadnje vpliva na naše odnose, postane zato tudi čustveni odgovor.

Upoštevanje razvojnega vidika možganov je izjemno pomembno, ko recimo delamo z ljudmi, ki jih je prizadela možganska kap, ki imajo skoliozo ali pri prizadetih otrocih in tistih s posebnimi potrebami ter motnjami v razvoju. Učenje novih vzorcev gibanja pomaga možganom, ko poskušajo premagati težave.

Kateri ljudje se najbolje odzivajo na Feldenkraisovo metodo? Komu jo še posebej priporočate?

Ko bi vi videli, kdo vse nas poišče: od tistih, ki si želijo drugačnih medsebojnih odnosov, sprememb v službi, do onih, ki potrebujejo fizioterapevte ali so imeli operacijo, imajo težave s kolenom, hrbtom, ramo. Moj prijatelj recimo dela le z igralci tenisa in golfisti, sam sem delal z atleti in košarkarji, torej s športniki, ki so na splošno zdravi in močni ljudje. Res pa je, da najbolj pogosto delamo z ljudmi, ki imajo poškodbe.

Na Dunaju sem učil dunajske filharmonike, in ker imam veliko izkušenj prav z glasbeniki, sem zanje razvil posebno učenje gibanja. Drugače delam s čelistom in spet drugače s trobentačem. Upoštevamo, da je vsako telo drugačno.

Ste pri učencih opazili tudi duhovne spremembe?

Na to ne znam odgovoriti. So pa nekateri moji učenci imeli tudi duhovne izkušnje, pa jih sam niti nisem pričakoval; kajti ko spremeniš način »last­ne uporabe«, se zgodi vse mogoče.

Nekateri ljudje po koncu seanse začnejo jokati, drugi se smejijo, tretji spijo 16 ur skupaj ali pa dva dni sploh ne morejo zatisniti očesa. Nekdo je rekel: »Ne čutim nobene spremembe, je pa čudno, ker mama in sin drugače govorita z mano.«