Rok Stopar je bil pod zemljo 62 ur

»V jami sem bil 62 ur in od tega spal morda štiri ure,« je Nedelu povedal Koprčan Rok Stopar, slovenski jamski reševalec in specialist internistike iz Splošne bolnišnice Izola. Pomagal je reševati nemškega jamarja Johanna Westhauserja na prvi (najtežji) polovici velike jamarske reševalne akcije v najgloblji nemški jami Riesending Schachthöhle nad krajem Berchtesgaden.

Sodelovanje v reševalni akciji je bilo za slovensko jamarstvo in za najizkušenejšega jamarja med slovenskimi zdravniki velika preizkušnja in še večja potrditev. Škoda je le, da je moral slovenski reševalec zaradi birokratskih ovir nastopiti kot član italijanske reševalne službe, kamor so ga tržaški kolegi nemudoma včlanili, saj se jamarji toliko poznajo med sabo, da vedo, kdo je iz kakšnega »testa«.

Spektakularna reševalna akcija v več kot 1000 metrov globoki jami, katere vhod se začenja na nadmorski višini 2000 metrov, še zmeraj odmeva v evropski javnosti zaradi številnih presežnikov, ki so se zgodili v enajstih dneh, desetih urah in 14 minutah, kolikor je trajalo reševanje 52-letnega nemškega teoretičnega fizika iz Karlsruhea, ki se je ponesrečil v noči s sobote na nedeljo, 8. junija. V akciji je po besedah Roka Stoparja sodelovalo kar 728 reševalcev. Od tega jih je bilo 202 v jami, med njimi tudi osem zdravnikov, in velik del posla je kljub vsej skromnosti vendarle opravil tudi izolski zdravnik. Po neuradnih ocenah je nemška država za akcijo, na katero so zasluženo ponosni, namenila kar štiri milijone evrov. Med Berchtesgadnom in vhodom v jamo na gori sta nenehno letela dva helikopterja. Na voljo je bila vsa vrhunska oprema, reševalci so stanovali v nemški vojašnici, kjer so jim poskrbeli za vse, kar so potrebovali. »Celo psihoterapijo in fizioterapijo smo imeli na voljo,« je bil navdušen nad nemško skrbnostjo slovenski zdravnik.

Poleg osrednje zgodbe, ki se je pletla okoli življenja Johanna Westahauserja, se je z njo prepletlo še vsaj 728 zelo osebnih in posebnih zgodb. Rok Stopar je postal jamar pri 13 letih, po zaslugi pokojnega geografa in jamarja Jožeta Žumerja. Že 28 let je član Jamarskega društva Dimnice in ima za sabo že kar nekaj globokih jam in reševalnih izkušenj v njih. »V Sloveniji imamo sedem jam, ki so globlje kot tisoč metrov, ena celo 1500 (na Rombonu) in v vseh sem bil. Leta 2000 sem sodeloval v reševanju jamarja iz jame Požiralnik na Kriških Podih, kjer smo potrebovali 24 ur, da smo rešili ponesrečenca z zlomom hrbtenice. Leta 2005 pa sem bil v odpravi v Abhaziji, kjer sem teden dni pomagal reševati ponesrečenca s 400 metrov globoke, tehnično zelo zahtevne jame,« nam je povedal Stopar. Pojasnil nam je, da obstaja evropsko združenje jamarskih reševalnih služb (ECRA), v katero je včlanjena tudi Slovenija, (Nemčija pa ne).

V italijanski odpravi reševalcev

Jamarski reševalci se med seboj dobro poznajo in vedo, da med uspešnejše sodijo Italijani, Francozi in Hrvati, Slovenci pa niso daleč zadaj. Čeprav nemški reševalci nimajo veliko izkušenj z reševanjem v jamah, še posebej ne na takih globinah, so sprva na pomoč poklicali zgolj Avstrijce in Švicarje. Italijanski reševalci so se samoiniciativno podali v Nemčijo in tam čakali dva dni, preden so Nemci spoznali, da sami z Avstrijci in Švicarji ne bodo zmogli opraviti naloge.

»Nemška koordinacija je ugotovila, da gre lahko tudi drugače, ko so ugotovili, kako so izurjeni italijanski jamarji prišli do ponesrečenca v osmih urah, prvi nemški in avstrijski reševalci pa so za isto pot potrebovali 24 ur. Šele, ko so v sredo 11. junija prišli do ponesrečenca Italijani, so potrdili, da se ga bo dalo rešiti. Dotlej reševalci niso bili povsem prepričani, da jim bo uspelo,« je dejal Stopar, ki je v zelo dobrih odnosih z italijanskimi reševalci iz Trsta. Njihov vodja Roberto Antonini je tudi poskrbel, da so Stoparja v najkrajšem možnem času včlanili v italijansko reševalno jamarsko društvo, kar mu je omogočilo potovanje v Nemčijo v italijanski reševalni ekipi.

»Roberto me je poklical v soboto ob 6. uri zjutraj, uro kasneje sem se odpravil iz Kopra in bil opoldan pri Berchtesgadnu. Istega večera so me nekaj pred 23. uro zvečer v nekaj minutah s helikopterjem prepeljali do vhoda v jamo in uro pred polnočjo sem začel spust še z enim italijanskim reševalcem. Do ponesrečenca sva prišla v šestih urah, vmes pa sva skušala še popraviti poljski telefon, ki so ga napeljali, a ni delal najbolje,« je povedal Stopar.

»Bilo je veliko vode, ozkih prehodov, vlažnih sten ...«

Ponesrečenca so tedaj že dvignili za približno 50 metrov do približno en kilometer horizontalnega rova. »Ponesrečenca mi je predal nemški zdravnik, tako kot se bolnika predaja. Vse smo popisovali in beležili njegovo zdravstveno stanje in posege. Bil je kar šibek. Na glavo mu je padel kup strjenega blata s kamenjem. Dali smo mu infuzijo in predvsem skrbeli za to, da se ne bi podhladil, pa tudi, da smo ga prenašali, kar je mogoče v vodoravnem položaju. Nikakor pa ne z nogami navzgor. V jami je pet stopinj, kar je precej bolje kot v jami na Rombonu (kjer je samo dve stopinji). Ob ponesrečencu je bilo približno 20 reševalcev, deset jih je počivalo, preostali so ga prenašali. Ker je šlo za velik fizičen napor, je vsaka roka prišla prav, tudi moja, seveda,« je povedal Stopar. Ko je bil pod zemljo, so ponesrečenca na globini 950 metrov približno kilometer prenesli po ravnini, potem so se spustili za kakih 50 metrov na blizu 1000 metrov in od tam se je po nekaj meandrih začela vertikala. Občasno so tudi njegovo prenašanje prekinili za sedem do osem ur, da je lahko počival tudi ranjenec. »Od četrtega baznega tabora do tretjega smo ga prenašali deset ur. Najtežje je bilo od tretjega do drugega tabora, ko smo se dvigovali pol metra po pol metra in smo do globine kakih 500 metrov potrebovali kar 20 ur. Pot je bila zapletena, ker so se prepletale vertikale in meandri, bilo je veliko vode, ozkih prehodov, vlažnih sten ... Na globini nekaj manj kot 500 metrov sem ponesrečenca predal hrvaškemu zdravniku,« je dejal Stopar, ki je po 62 urah nadčloveških naporov v jami (in minimalnega spanja), vendarle moral iz globine.

»V torek ob 13. uri sem prišel iz jame in takoj zatem sem bil v kasarni. Spal sem dve, morda tri ure, potem pa sem že poročal hrvaškim kolegom, kakšne so razmere v jami, kje so zanke in zapleti, na kaj morajo paziti in kako je z zdravjem Johanna Westhauserja.« Domov se je odpravil v sredo zjutraj, za akcijo je porabil pet dni svojega časa in tri delovne dni. »Potne stroške mi bodo verjetno plačali italijanski jamski reševalci, ne vem pa še, kako bomo uredili nadomestilo za izostanek iz službe. Upam, da mi ne bo treba trošiti dopusta,« je dejal skromno Stopar, ki je poudaril, da so Nemci navkljub začetnim birokratskim oviram kmalu izkazali prislovično nemško pedantnost, organiziranost je bila popolna, vse je delovalo do zadnje podrobnosti, ni bilo naključij in nobene improvizacije.

Pomembna mednarodna izkušnja

»Ta akcija nas je obogatila z ogromno izkušnjami: človeškimi in organizacijskimi presežki. Spoznaš, kaj se da narediti, če sta volja in povezovanje. Premagali smo vse prepreke: jezikovne, kulturne, naravne, birokratske. Šlo je za velik reševalno tehnični in tudi medicinski izziv. Zagotovo bo sledila pogloboljena analiza. Odkrili smo vrsto stvari, ki nam bodo prišle zelo prav pri naslednjih reševanjih. Neprecenljiva izkušnja bo predvsem na področju mednarodnega aktiviranja in organiziranja reševalnih služb. Za učenje na tako velikih akcijah ni veliko priložnosti. Zelo pomembno je medsebojno osebno spoznavanje reševalcev, ki ustvarjajo dragocene vezi,« je dejal Stopar. Poudarja, da se je veliko naučil od tržaškega kolega Roberta Antoninija, ki je sodeloval tudi v veliki reševalni akciji v Črnelskem breznu na Rombonu. »Tedaj so jugoslovanske oblasti iz Beograda v dveh urah dovolile italijanskim helikopterjem in reševalcem akcijo na jugoslovanski strani. Lažje ranjenega jamarja so rešili (tokrat je bil z nami), težje ranjeni italijanski jamarski reševalec (ki se je ponesrečil pri reševanju prvega) pa je po dveh dneh umrl.«

Uspeha se veselijo tudi hrvaški in italijanski reševalci (teh je bilo kar 109), ki jim je italijanski premier Matteo Renzi že čestital ob tem dosežku.