Tiskane izdaje
Vojko Gašperut - Gašper (63 let) se izza kuhinjske mize zapelje čez dnevno sobo v svoj atelje pred stojalo s sliko solin. »Morda mi jo uspe končati v teh dneh in jo bom razstavil v Celju,« razmišlja. Z usti seže po čopiču in se loti slikanja ...
»Slikarstvo Vojka Gašperuta - Gašperja je likovno ubesedovanje videnega in doživetega. Odprtost pogleda in subtilnost duše ga vodita na motivno popotovanje po slovenski zemlji, na katerem se najraje ustavlja v dveh, njemu ljubih okoljih. To sta rodni Breginj in slovenska Istra, ki je postala njegov dom. (...) Gašperutove barve so tople, polne, prežete z optimizmom in zrcalijo zapisanost mediteranski tradiciji. (...) Nikoli revolucionar. Pa vendar drugačen, samosvoj, prepoznaven. Gašper, kot se podpisuje, in nihče drug.« Tako je med drugim o njem zapisala umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.
Obiskali smo ga v Sv. Antonu v koprskem zaledju, kjer živi z ženo in hčerko, »pa še s tremi psi, tremi mačkami in dvema dihurjema«, smeje se prida. Tega dne sta mu družbo delala njegov osebni asistent Damijan in mladostni prijatelj Marjan, ki mu je pomagal pri pripravi slik za sinoči odprto razstavo v celjskem gledališču.
Usodni padec
Roke so mu zgolj v pomoč, da usta ujamejo čopič. Že dobra štiri desetletja ustvarja z njimi. Od leta 1987 je vključen v mednarodno združenje slikarjev, ki ustvarjajo z usti ali nogami, s sedežem v Lichtensteinu, od leta 2004 je njegov polnopravni član. Njegova dela so bila doslej na ogled na okoli 110 samostojnih razstavah in približno 350 skupinskih, v Sloveniji in na tujem.
Pol leta ga je ločilo od osemnajstega rojstnega dne, ko se je mu pripetil usodni padec. »Kakšna banalna nesreča je bila to! Stekel sem v vodo, da bi se vrgel naprej, zaplaval v globino. A nisem videl skale pred sabo. Padel sem iz vode v vodo, skoraj tako, kot da bi se s tal vrgel na tla. Kaj se ti pa lahko zgodi? Ampak se je. Prijatelji so me potegnili iz vode in mi rešili življenje,« se Gašperut spominja dneva, ko si je poškodoval hrbtenico.
Odtlej je tetraplegik. »Ko sem se dobro leto po nesreči zavedel, da ne bom več hodil, sem šel v svojo sobo v zavodu (za rehabilitacijo v Ljubljani, op. p.) in se temeljito zjokal. Seveda so se mi porajala vprašanja v slogu kaj pa zdaj. Nič več plezanja, teka, plavanja, toliko tega je bilo! A sem se odločil. Zbiral bom drobtinice. Bil sem mlad in prisiljen v to, da jih poberem. K sreči sem imel v Kopru, kjer smo živeli, tudi veliko družbo. Če me en del klape ni kam potegnil, me je pa drug, na žur, na tekme ...« Predvsem pa je med okrevanjem odkril – slikanje.
Najlepša majolika
Že kot deček je poprijel za svinčnik in čopič, v zavodu ga je k temu spodbudila »prijazna gospa, ki je vodila ustvarjalne delavnice. Morda ne boš mogel tolči bakra, ker ne moreš držati kladiva, boš pa počel kaj drugega, mi je govorila. Pa če bi mi privezali kladivo na roko? Kajti grobo moč imam, ne zmorem pa oprijema. Rad bi baker tolkel, sem ji dopovedoval. In če bi risal, me je spodbujala. Dala mi je papir in svinčnik. Oprijel sem ga z obema rokama, a svinčnik mi je bežal, zato sem ga avtomatsko pridržal z usti. Naj vam pokažem ...« Z rokami pobrska med pisali v lončku in enega vzame v usta. »Pošteno ga je treba zagrabiti z zadnjimi zobmi in gre! Gospa je sicer najprej dejala, da to ni higienično (v tistih časih se še z levo roko ni smelo pisati!), a se je strinjala: če mi ustreza, naj rišem tako. Takrat svinčnika še nisem znal dobro držati, slina mi je tekla iz ust,« se spominja.
Nekega dne se je vodji delavnic sfižil motiv na eni od majolik, ki bi jih morala čim prej oddati. Časa, da bi naslikala novo, ni bilo več, in Gašperut ji je predlagal, naj mu prepusti ponesrečeni motiv, ga bo poskusil popraviti. In ga je. Možakar, ki je prišel prevzet majolike, je bil nad njegovim motivom navdušen. »Dejal je, da je ta majolika najlepša! Domov sem se vrnil nabit z vnemo. Kar nosilo me je, slikal bi!« Leta 1971 je imel prvo samostojno razstavo v Kopru in prvo objavo na televiziji. »Po razstavi smo se v bifeju srečali s televizijci, ki sem jih poznal. Res, razstavljaš, kaj nisi povedal, bi prišli posnet! Gremo nazaj, saj je tukaj blizu! Pa je zmanjkalo malce programa in sem vskočil, že s prvo razstavo!« se smeji. V Kopru je obiskoval slikarski tečaj, v Ljubljani šolo risanja in slikanja.
V njegovem ateljeju se je komaj mogoče prebiti med na ducate slikami, ki jih je ustvaril v dobrih štirih desetletjih. Pa še zdaleč niso vse ... Njegova najljubša tehnika je olje na platnu, pogosto slika tudi akvarele, zadnja leta mu je čedalje ljubša grafika, tudi jedkanica. »Ah, igla v ustih ni problematična, kjer jo držim, ni ostra. Se pa občasno pičim v njo v roko, ampak saj ne čutim!«
Utrujeni zobje
»Malo se ti zobje obrabijo,« se namuzne Gašperut med opisovanjem slikanja z usti. »Nekateri tarnajo, da ne morejo tako slikati, ker jih bolijo zobje. Na začetku te res vse boli, najbolj vrat. Ni preprosto, če moraš hiteti z dokončevanjem slike, še zlasti če je velika. Brez težav sicer naslikam do metra visoko; če ne gre drugače, jo obračam. Največja je bila velika 1,80 metra krat meter. Najpogosteje slikam na format 50 krat 70 centimetrov. Imam električno stojalo, da mi ni treba več prositi žene in drugih, naj mi dvigujejo ali spuščajo sliko. Barve mi pripravijo. Danes ni več tako težko biti na vozičku. Navsezadnje tudi ogromno sedimo. Sicer imam svojega osebnega asistenta, Damijana, ki mi pomaga pri raznih opravilih. Nimaš kaj, nisem samostojen, potrebujem nekoga, da mi pomaga. Pojem sam, umijem se, recimo, a že pri britju se zatakne. Če se ga sam lotim, sem si nevaren!« razlaga v smehu.
Breginjske korenine
Če je le mogoče, slika v naravi. Največ v domači okolici, soline so mu še posebno ljube, pa Breginjski kot, kjer je živel do desetega leta. »Korenine so ostale tam gori. Vedno ko grem v Zgornje Posočje in se mu začnem približevati, me prevzamejo močna občutja. Zajamem tisti zrak ... Čutim, da sem od tam doma. Začnem govoriti po domače. Kotarji smo sicer glasni, radi kričimo drug na drugega! Rad sem s tamkajšnjimi ljudmi.« Tudi Mozirje, od koder je njegova žena, je pogost motiv njegovih del. In drugi koščki Slovenije, še zlasti tisti, kjer so likovne kolonije, ki se jih udeležuje. Z ene zgodnejših v Gozdu - Martuljku se spominja spodbudnih besed profesorja s sarajevske likovne akademije, ki mu je bilo všeč, kako je nekega dne ujel svetlobo na sliki: »Katere šole si pa obiskoval, Slovenec? Nobene, mu odvrnem. Si pa res ta pravi, pazi na ta talent!« Sicer slikarstvo ni le sedenje za platnom, so tudi pogovori z drugimi slikarji, v čemer neizmerno uživa.
Njegovo likovno izrazje ni nikoli zrcalilo poškodbe in prvih občutij po njej, razmišlja. »Nekateri drugi slikarji na vozičku so slikali, denimo, čevlje. Kakor ... Nekoč sem hodil. Nekoč bom hodil. Četudi je to skoraj neverjetno. Ko si popoln paraplegik ali tetraplegik, je to tako, kakor da bi prerezal telefonsko žico. Aparata sta zdrava, ampak slišala se ne bova.«
