Tiskane izdaje
Sateliti za opazovanje Zemlje obstajajo dobrih 40 let. Z njimi opazujemo kmetijske površine in gozdove, reke, jezera in morje, gibanje oblakov, celo pingvine lahko preštejemo ali določimo arheološka najdišča. Predvsem pa so najpomembnejši vir podatkov za zadnje čase vse bolj točno vremensko napoved.
Petindevetdeset odstotkov vseh podatkov, ki so potrebni za vremensko napoved, je rezultat satelitskih meritev. Tako je mogoče dokaj dobro napovedati vreme tudi za deset dni vnaprej. Z uporabo satelitskih posnetkov napovedujemo stanje kmetijskih pridelkov; v vidnem delu spektra, na katerega so občutljive človeške oči, rastline vidimo zelene, s snemanjem v infrardeči svetlobi pa je mogoče opaziti že najmanjše poškodbe na rastlini, ki so posledice suše, toče, bolezni. Tudi stanje, ko si rastline opomorejo po naravni nesreči, satelit zazna nemudoma.
Skupina na Centru odličnosti Vesolje-SI in Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU se veliko ukvarja z daljinskim zaznavanjem arheoloških najdišč, pri čemer sodelujejo s strokovnjaki iz Francije in Hrvaške ter z arheologom dr. Ivanom Šprajcem, ki je nedavno v Mehiki odkril večje majevsko naselje na polotoku Jukatan. Prav arheologi s pridom uporabljajo nove tehnologije, pove Krištof Oštir, z daljinskim zaznavanjem namreč lahko opazujejo velike površine in prepoznajo potencialna najdišča.
Po dostopni poti
»Zanimiv primer je štetje kraljevskih pingvinov na Antarktiki, ki ga je pred leti našel moj študent. S satelitskimi posnetki so zaznali, kje se pingvini zadržujejo, določili, na kolikšni površini jih najdemo, ter število pingvinov v skupini določili z upoštevanjem gostote oziroma povprečne površine, ki jo zaseda ena žival. Tako so izračunali ne le velikost populacije, ampak tudi letne spremembe števila pingvinov, smeri premikov skupine in njihovo zdravje,« razlaga Oštir.
Nadvse pomembno je na primer opazovanje naftnih madežev v morju, zlasti v zaprtih morjih, kakršno je Jadransko, ki je izjemno občutljiv ekosistem. »Imamo projekt, ki se ukvarja z opazovanjem ladij in izlivi nafte. Ladjarji, ki bi ladje morali očistiti v pristaniščih, kar je drago, saj je potreben ekološki pristop, se pogosto odpeljejo z ladjo na odprto morje, splakujejo rezervoarje z vodo, potem pa izplake spustijo v morje. Satelitski posnetki te izpuste zaznajo: detektiramo madež, lociramo ladjo, opazujemo morske tokove in vetrove, tako vemo, kam se bo madež širil. Če je potrebno, obvestimo ustrezne službe. Tak madež se potem ustavi in zajezi. Tako so kolegi s fakultete za pomorstvo in promet opazovali izliv leta 2007 in 2010 v nesreči blizu Rovinja, ko je nafta prišla do obale.«
Dva tisoč jih opazuje Zemljo
Za vse omenjene aplikacije je bistveno dovolj veliko število satelitov, ki lahko v kateremkoli trenutku opazujejo katerikoli del zemeljskega površja, razloži sogovornik. V vesolju je že velika množica satelitov, med njimi so tudi številni odsluženi. Blizu dva tisoč je aktivnih, ki so namenjeni samo opazovanju Zemlje, torej to niso telekomunikacijski ali navigacijski sateliti.
Poleg njih je v vesolju še nekaj satelitov, ki so svojo življenjsko dobo že končali, vendar krožijo v orbiti. »Krožili bodo morda še več deset let, preden bodo padli v zemeljsko atmosfero in zgoreli. Poleg tega je še nekaj deset tisoč objektov, velikih od nekaj metrov in tja do deset centimetrov ali celo manj, recimo koščkov raket in satelitov. Najhujše, kar se lahko zgodi, je, da se nosilna raketa razleti in namesto enega kosa dobimo na stotine koščkov izredno nevarnih vesoljskih smeti. Kakšen od teh koščkov bi lahko ob trku uničil satelit.« Nato doda, da je verjetnost takega trka vseeno zelo majhna. E. S.
