Se bo zbudil, Jošta pa nikjer!

Joštarska prijatelja: Uroš Petrič in Miro Stare se srečujeta na visoki ravni

Objavljeno
31. januar 2014 15.21
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Ko pokličem v Dom na Joštu oskrbnika Jureta Zelnika in povprašam, kakšne modele imajo zdaj v ponudbi, nekaj premleva in mi nazadnje predlaga 38-letnega poklicnega gasilca Uroša Petriča iz Kranja, od koder je tudi približno enako stari policist Miro Stare.

Če za vsakega težaka šiba nekje poganja, se je za vsakega, ki navzgor teži, nekoč zemlja primerno zgubala. Kranjčani imajo špičk na pretek, k mestu spada kulisasti Sveti Jošt, če ga s pravega (ali napačnega) kota pogledaš, zrasel z nižjo sestrično Šmarjetno goro.

Uroš Petrič je poklicni gasilec od 1. januarja 2000, »prej sem šleperje vozil in pri zidarjih delal«, in Miro Stare, besedo uporabi sam, je policaj 17 let. Saj sem ter tja primeta v roke kemičnega in se vpišeta, a se imata za neuradna, zasebna ljubitelja Jošta (nad Kranjem). Na njegovem vrhu bi vas v podplate mrazilo 847 metrov više, kot bi vas v noge, v piransko morje namočene.

Za piko na torturo

Spoznala sta se gori, »za šankom, sva vsak s svoje strani prilaufala«. Jasno, gasilec in policaj imata premakljiv delovni čas, težko urnike uskladita, sem in tudi tja se srečujeta na rekreativnih tekmah, Uroš je triatlonec, gorsko kolo goni in plava, Miro gorski kolesar in gorski tekač, ne bi našteval, kaj vse imata tekmovalnega za seboj, bojim se, da sta meni in marsikomu med vami nepredstavljivo nabita s kondicijo. Ponavadi se vrh Jošta (Svetega bom izpuščal, mi ne gre spod prstov) dobita, ko imata vsak svojo (tor)turo že za seboj. Recimo, Miro se matra na krvaški Zvoh, verjemite, nemačji kašelj, potem pa še ... »Jošt je pika na i, Jošt je začetek in je konec.«

Trenirata predvsem zase, fizična pripravljenost pa jima tudi pri poklicu štango drži. Urošu se zgodi, da svoji teži doda 26 kilogramov opreme, v izrednih situacijah napada panika, proti štiridesetemu gre, sodelavci so tudi pol mlajši. Miro na ulici sreča junaka, »ki se postavi v gard, pa se hoče boksati, rešuješ sebe, druge, ne nazadnje napadalca«. S telesno pripravljenostjo v stresnih dogodkih »laže kontroliraš adrenalin«. Uroš: »Soočam se s samomorilci, utopljenci, prometne nesreče, mama je ukleščena za volanom, otrok na zadnjem sedežu jo kliče,« zaman, Miro, na srečo, ima opravka predvsem »z mrtvo pijanimi«. Kadar se kaj črnega zgodi, »pridem domov, grem na kolo ali peš na Jošta«. Slednji stavek pripišem enemu ali drugemu.

Miro: »Neka energija mora biti tu, žena dostikrat predlaga, naj greva kam drugam,« pa večinoma končata na Joštu. Uroš: »Z Jošta vse vidiš,« ne bi našteval palete vršacev, pa »če je megla v dolini, je tu sonce«. In kar je morda najbistveneje, »ne srečaš človeka, ki bi bil tu siten«. Večkrat ju tudi zalotijo, po telefonu: »Ja, kje si, pa ne spet ...!« Miro ima z ženo enega otroka, Uroš pričakuje drugega, v kratkem, »sem že kupil športni voziček«.

200, 70, 17

Takole čez prst se zmenita, da sta bila lani tu gori približno dvestokrat, Uroš letos, merjeno v soboto, 25., sedemnajstkrat. In od vseh obiskov se v (drugem) domu srečata 70-krat.

En kup je v doleh praznih besed, »se kaj vidimo, potem pa tedni minevajo, pa nič«, zgoraj na Joštu pa beseda drži. Joštarska frenda se videvata le zgoraj, zanju, za njuno znanstvo je pomemben cilj, ne pot, oprostite, Zaplotnikovi sledilci. Ker če bi gor ali dol vkup hodila, bi se mednju prikradla tekmovalnost, ta pa je mati – bog ve česa, a gotovo ne prijetnega.

Pingo in bomba

Uroš Petrič je Pingo, se ga je prijelo v osnovni šoli, ko je bil vprašan, kje je severni tečaj, odgovoril pa, da tam, kjer so pingvini. In naslednjič ga je tovarišica poklicala: »Pridi k tabli, ti pingvinček moj.« Pa tudi, kot sam pravi, najvišji ni. Miro nima vzdevka, so ga pa zamlada žalili s špeh bombo. Zdaj ga ne bi več.

Miro pravi, »če greš s kolesom na ful na Jošta, ko stopiš dol, ne moreš hodit«. Ko voziš dol, v temi, recimo, kajne, Miro, pa se ti zgodi, da »sem ježa povozil, je guma zdržala do doma, še zdaj imam spravljeni dve bodici«, so si ga privoščili, da mu je žena na cesto ježevke nastavila.

Tudi Uroš je kolesaril, »več kot dovolj osvetljen«, nekoč v temi v dolino, »avto mi nasproti seka ovinek, zapeljem v muldo, nato v prepad«, obleži, uro brez zavesti, se zbudi in odpelje domov, krvav, pozneje ugotovijo, s hudim pretresom možganov. Teden intenzivne.

Jasno mi je, da sta na svoji kolesi občutljiva, »pomemben je vsak gram«, tudi ko sta v domu, ko se krepčata, za šankom, ju imata skozi okno ves čas na očeh. Zlasti Miro. Je bil dan, ko je bil oskrbnik Jure posebej navihan, mu ga je skril, Mira je skoraj kap. Seveda, tudi ko se je Uroš sesul, ga je bolj skrbelo za karbonskega ljubljenčka kot nekarbonsko lobanjo.

Bilo je pred letom, ko je Uroš »zadnje tri cigarete tu zgoraj skadil«, letos se bo vzpenjal brez ure, z otročičem, sam sprva le, ko bo dete spalo, pozneje pa ... Bi skoraj pozabil povedati, kako včasih gasilec – in član državne enote za hitre intervencije ob naravnih nesrečah, tuja kratica je USAR, v radiu 1000 kilometrov – pribicklira po lepe poglede s svojima dihurjema v košari. Na vrvici, da ne ubežita ali neumnosti zakrivita. Sta srčkana, a pač zveri.

Jošt je energija, je neodgovorjeno vprašanje zakaj, je pa tudi družba, kaj bi možaka tajila. Se dobijo, se pozabavajo, Uroš bo ob rojstvu otroka prijatelje tu počastil. Nekoč so Mira vprašali: »Kaj bi se zgodilo, če bi se nekega jutra zbudil, Jošta pa ne bi bilo več?« Kako odgovoriti, če je vprašanje zunaj vseh doslej znanih razumnih svetov?

Malo pod vrhom je kotiček, skrivni, kamor Miro včasih pride, pa v miru kaj prebere, skrivnost deli z ženo, je tudi njun plac, ja, spodaj se problemi kopičijo, zgoraj se razblinijo. Zgoraj se imaš rad. Najredkeje ob ponedeljkih.

Najpočasneje doslej

Morda ste zaznali, kako ves čas plozam, kaj se tu dogaja, ne tam. Kar pomeni, da sem bil s kerlcema na točki pogovora, in ne v kakšnem kafiču v starem kranjskem jedru. Naj sta ekstremna joštarja ali ne, naj pretiravata ali ne, tiste umite sobote, ko smo se srečali v Rakovici pod Zabukovjem, nista niti slutila, kako poseben vzpon ju čaka. Tako počasi verjetno Jošta nista še nikoli osvojila, slabih 500 metrskih višincev. In jaz, čeravno sem, kako se reče, dal vse od sebe, nikoli tako hitro. Čeravno že tretjič peš.

Parkirišče je bilo, sta povedala, tako nabasano kot še nikoli, lep dan, sledeč in predhajajoč sitnim, pristop pa miren, nevrveč, med strmejšimi, pa senčnat.

Kaj smo se za mizo pogovarjali, ste, upam, vsaj diagonalno že prebrali, navzdol smo bili pa že malo razposajeni, Miro, ker je razmišljal, kako bo šel popoldne še enkrat gor z družino, jaz, ker sem vedel, da me je z vsakim korakom več blizu avta, pa vendar, vicev o policistih, kaj šele policajih, si nekako nisem upal načenjati, smo pa skupaj sestavili, kako ob požaru v brezglavi množici prepoznaš gasilca – je edini, ki teče v gorečo bajto, vsi drugi iz nje.

Pa o tem, kako je Jošt pravzaprav sila lepo ime za fantičke, tudi nismo, kaj bi izzivali prihodnost.

En Jošt, stotine zgodb, za mnoge sveti. Nedaleč pa eno Kališče, en Lubnik, ena Šmarna in tako naprej v nedolged ali razgled, kakor vam drago.