Tiskane izdaje
Specialistka klinične psihologije iz New Yorka, ki poučuje na dveh univerzah, je avtorica številnih knjig, predavateljica, raziskovalka in ima zasebno terapevtsko prakso, je o svojih pogledih ta teden predavala tudi v Sloveniji. Zagrizena nasprotnica zdravljenja spolnih težav z zdravili vodi proti temu dolgoletno kampanjo z imenom New View Campaign, že 41 let se ima za feministko. »To sem postala v 70. letih, ko besede seksizem sploh še ni bilo v slovarju,« pravi.
Kakšen je naš odnos do spolnosti, kako se je spremenil?
Mislim, da se ta odnos spreminja ves čas, skozi vso zgodovino, a v zadnjem obdobju so se zgodile res velike spremembe zaradi razvoja interneta in globalizacije, ki jo pojmujem predvsem v smislu potovanj, turizma, izobraževanja. Ljudje spoznajo nove ideje in možnosti. S spolnostjo je tako kot z vsem drugim v življenju, kot z delom, umetnostjo ... Vidiš pač, da obstajajo različne ideje, in odločiti se moraš, kaj je dobro zate. Odločitve pa so lahko težke, če nanje nisi pripravljen. Lahko te zmedejo, lahko se počutiš izgubljenega, ali pa te čisto prevzamejo. To je ena mojih bistvenih idej: ljudje morajo biti pripravljeni.
Ena večjih sprememb se dogaja tudi med mladostniki, starostna meja ob prvih spolnih odnosih je vse nižja. Kaj to pomeni za njihovo razumevanje spolnosti?
Lahko je dobro ali slabo, ampak to ni bistveno. Soočiti se moramo z realnostjo, v preteklost se ne moremo vrniti. To je podobno kot v časih, ko so ljudje namesto kočij začeli voziti avtomobile. Ne vozi se z njim, lahko se še ubiješ, so govorili. Na to se moraš pripraviti. Najbolj pomembno je, da se začnemo o spolnosti pogovarjati že v mladih letih. Adolescentom ne morete preprečiti, da bi eksperimentirali, morate pa jim pomagati do razumevanja, kaj spolnost pomeni. Da to pomeni biti z drugim človekom, da se včasih pojavijo čustva, na katera niste pripravljeni. In če že lahko izbiramo: bolje je, če si pripravljen.
Pa se znamo pogovarjati o seksu?
Seveda, vsak se zna pogovarjati o tem.
Ampak, ali to tudi počnemo?
Ne, to pa ne. Ljudem je še vedno nerodno. Poleg tega zmotno mislijo, da za to potrebujejo strokovno znanje, specializiran besednjak ... Izobraževanje bi morali izvajati vsi, mame, očetje, tete, strici. Seks je del življenja in o njem se lahko pogovarja vsak. Saj ne gre za tehnične izraze, ampak predvsem za čustva, občutek varnosti, za prevzemanje odgovornosti.
Veliko ste ukvarjate s spolnimi težavami žensk. Na kaj se osredotočite?
Prejšnji teden sem imela delavnico v Liverpoolu, imela jo bom tudi v Ljubljani. Nočem nastopati z vidika strokovnjaka, zato običajno občinstvo vprašam, kaj oni menijo, v čem so težave. V Liverpoolu se je iz ozadja zaslišalo: »Moški! Glavna težava, ki jo imajo ženske v spolnosti, so moški.« To je najbrž kar dober odgovor. Živimo v časih, ko se vloga ženske in pričakovanja o njeni vlogi precej spreminjajo. Vaša zgodba o ženski emancipaciji je drugačna od naše, a kot razumem, se je zgodila bolj v glavah kot pa v vsakdanjem življenju, glede tega, koliko si kuhanje, pranje, skrb za otroka v resnici delite s partnerjem. Ves čas govorimo o ravnovesju med delom in družino. Kako pa se to obnese v spalnici? Podobno. Je ljubljenje skupna izkušnja dveh ali je namenjeno le enemu človeku? Različni pari imajo različne odgovore. Gre bolj za to, kaj naredimo za drugega. Tako kot gremo v opero partnerju delat družbo, čeprav nam ni do tega, podobno je s seksom. To ni najpomembnejši del življenja, je le en njegov del in del nekega odnosa. Lahko je obojestranski, lahko le za enega, pomembno pa je, da v njem ni bolečine, čustvene ali fizične krutosti. Sicer pa je od vas odvisno, kaj si želite.
Mislite, da bodo Slovenke odgovorile enako kot Angležinje?
Da, lahko da. A drugi in tretji odgovor bo brez dvoma povezan s tem, kako gledajo na svoje telo. Če se ga sramuješ, ga ne maraš, že štartaš s hibo. Žal. Čeprav se v spolnosti dogaja emancipacija, se odnos do telesa slabša. Standardi so vse bolj določeni: vitkost, dolgi lasje, dolge noge, veliko oprsje. Vse več ljudi, zlasti žensk, je nezadovoljnih s svojim telesom. Morda nisem dovolj dobra, da bi se nekdo ljubil z mano, razmišljajo. A tu obstaja mednarodna zarota proti ženskam, zato, da prodajo več kozmetike, več diet, da širijo več negotovosti.
Se vam ne zdi, da imajo ženske do tega vendarle kritično distanco?
Mislim, da vlada nekakšna shizofrenija, razklanost med racionalnim, ki nam govori, da smo v redu, da smo vredne ljubezni. Drugi del možganov pa pogleduje k naslovnicam revij, k filmom in izložbam in razmišlja: jaz pa nisem takšna, mogoče nisem dovolj dobra. Ne gre za nekaj racionalnega, ampak za podobo, simbole, reprezentacijo.
Imate tudi v svoji zasebni praksi podobne izkušnje?
K meni prihajajo ljudje z zelo raznolikimi problemi. Največja sta gotovo sram in negotovost, kar lahko pripelje do težav z erekcijo, poželenjem, komuniciranjem. Moja glavna vloga je, da sprašujem in poslušam, ne pa predavam. Poskušam spremeniti odnos, tako da začne človek svoj seksualni problem dojemati le kot enega od problemov, ne pa kot znak neke hude pomanjkljivosti. Rada uporabim pojem potovanja v Pariz. Imela sem pacienta, ki se je bal vsega, potovanja, poleta, pakiranja, vse se mu je zdelo pretežko. Žal mi je za vas, ker nikoli ne boste videli Pariza, tako kot naj bi ga vsak Američan, sem mu rekla. Kako lahko rešiva težavo? Postopoma, košček za koščkom. Kaj je prva stvar, ki se je bojite? Isto pot moramo ubrati, ko rešujemo težave v seksu. Ko se pacient zave, da to ni kolosalna pomanjkljivost, postaneva zaveznika. Terapija je predvsem psihoedukacija.
Mnogi seksologi pripisujejo seksu prevelik pomen, češ da je najpomembnejša oblika človeškega komuniciranja. To je smešno. Je le način, kako se telesno družiš z nekom. Lahko je bistvena sestavina nekega odnosa, ali pa tudi ne. Če jima ustreza dvakrat na leto, tudi prav. Vse, kar želim, je, da se ob tem dobro počutite, pa četudi vsi drugi to delajo drugače. Nekateri imajo pretirana pričakovanja, moja naloga je, da jih zmanjšam.
Velika pričakovanja spodbuja tudi viagra. Res menite, da je sprožila revolucijo v spolnosti?
Da, z njo smo prestopili mejo. Seks se je spremenil, zdaj gre le za funkcionalnost, za performance, vse skupaj je zelo mehansko. Ne deluje? Okej, pa popravimo. In to je velika napaka, ki jo delajo profesionalci. Mislijo, da so v mehanični delavnici, avto je treba samo še popraviti in že bo spet na cesti. A njihova odgovornost je večja. Seks je lep hobi za sprostitev, za umik iz tega divjega, prestrašenega, norega sveta. Morda pacienti sprva res ne čutijo potrebe, da bi govorili o težavi, a po določenem času spoznajo, da je to smiselno. Če ne dobijo priložnosti, tega niti ne vedo.
Na škodljivost takšnega reševanja problemov opozarjate z vašo dolgoletno kampanjo pod naslovom New View Campaign. Kaj jo je spodbudilo?
Začelo se je leta 1999, leto po tem, ko so odobrili predpisovanje viagre. Trinajst let sem delala na urološkem oddelku v bolnišnici in spoznala, da zdravniki moške težave v spolnosti rešujejo zelo mehanično. Preverjali so krvni pretok in druge tehnične podrobnosti, njihovih partnerk niso nič vprašali. Jaz sem se s pacienti pogovarjala, pritegnila sem partnerke ... Ugotovila sem, da zdravnikov ni zanimal seks, ampak penisi. Mene pa je zanimal seks. Ko so odobrili viagro, sem bila že več let aktivna feministka in pomislila sem: Joj, tudi ženske bodo začeli zdraviti na podoben način! Merili bodo njihove vagine, opravljali krvne teste, jim dajali injekcije, zdravila. In tedaj sem si rekla: Jaz sem pravi človek, da naredim nekaj proti temu. Bila sem znana v svojem poklicu, kredibilna, aktivna, napisala sem mnogo knjig in člankov. In čeprav sem malce nora in veliko govorim o feminizmu, česar sicer nihče ne mara, me tolerirajo. Začela sem kampanjo za ohranitev psihoedukacije. V 13, 14 letih smo napisali številne knjige, posneli filme, pripravili štiri konference, izobraževali strokovnjake, javnost, protestirali na ulicah. Uporabili smo vsa razpoložljiva sredstva, da bi predstavili alternative medikalizaciji. Ta je sicer zelo popularna, v njej je veliko denarja. Moj glas je glas disidenta, a mislim, da nam je v tem času uspelo ustvariti prostor za drugačno videnje.
